30. Liffe: Parazit

Življenje iz rok v usta je za štiričlansko družino Ki-taek (mož in žena s hčerko in sinom) del vsakdana, življenje v kletnem stanovanju, ki gleda na ulico in pijance, ki urinirajo na sosednji zid, pa del redne rutine in "folklore". Družinske vezi so trdne, ne glede na dnevne težave in vsak član te celice je precej iznajdljiv in kmalu se iz vlažnega stanovanja s pomočjo (na začetku) majhnih prevar zvijačno prebijejo med elito. V bogato sosesko, v luksuzno hišo opremljeno z video kamerami, visokim zidom in vsem, kar spada k razkošju. Postanejo del vsakdanjika družine, ki nima finančnih težav (zasluga bogatega podjetnika) in si lahko privošči zasebnega učitelja angleščine za hčerko Da-hye (Jung Ji-so), učiteljico likovne pedagogike za najmlajšega sina, pa seveda tudi gospodinjo in šoferja.

V hiši, po načelu ustnega priporočila (kako znano ali ne?) in dobrih referenc (četudi lažnih), kmalu "pristanejo" vsi člani družine. In vse omenjene vloge/službe si korak za korakom, tudi s prevarami in lažmi, prisvojijo in kmalu so dosedanje težave preteklost. Razkošje v hiši, dobra plača, hrana... Vendar je "plezanje" po družbeni lestvici le kratke sape, saj en dogodek popolnoma spremeni tok zgodbe. Dokler se ne pojavi na vratih prejšnja gospodinja.... Nato gre vse narobe, maske padejo.

Večji del filma je zabavno gledati, kako si člani družine utirajo pot in se znajdejo in občutek je, da gre za nekakšen režiserjev socialno-družbeni eksperiment o uspehu čez noč in družbeni satiri in razlikah med bogatimi in revnimi (in neenakosti, borbi za družbeni položaj, razrednih razlikah), s precejšnjo dozo humorja in ironije, dokler režiser ne potegne reza in se zgodba prevesi v kriminalno-srhljive "vode". In potem ni več poti nazaj...

Kot pravi glava družine Kim (Song Kang-ho) v enem od prizorov, je najboljša taktika tista, ko nimaš načrta. Saj ko gre kaj narobe, si nimaš kaj očitati. In četverica, ki je vse prej vse skrbno načrtovala in izpeljala, po spremembi razmer ostane brez načrta in ko na plan udarijo čustva, življenje izstavi svoj račun. Čeprav družinski člani po parazitsko zlezejo pod kožo delodajalcem (in jih "sesajo"), razlike ostajajo. Le-te so na začetku majhne, mikroskopske, a rastejo in postajajo vedno večje. Eden ključnih trenutkov je moment, ko se lastnik gospod Park (Lee Sun-kyun)na kavču z ženo pogovarja o vonju, ki ga oddaja šofer Kim (vonj zatohlosti, ki se zažre v obleko, kožo, lase), o tistem, kar ni mogoče "izbrisati". kar prepozna tudi najmlajši deček bogate družine, ki pripomne, da imata šofer in gospodinja enak vonj. Uspeh in bogastvo sta na dosegu roke, če si dovolj priden, ali pa kot v tem primeru, zvit in prekanjen. Z načrtom, ali brez...

Režiser Bong Joon-ho (film je dobil glavno nagrado na festivalu v Cannesu) je tako kot v svojih nekaterih prejšnjih filmih, uspešno združil različne žanre, od socialne drame, trilerja, komedije, grozljivke, sam je film označil za tragikomedijo: "Kot oris običajnih ljudi, ki se neizogibno znajdejo v zmedi, je film: komedija brez klovnov, tragedija brez negativcev, ki vodita v nasilni zaplet in strmoglavi padec. Vabljeni k ogledu te neugnano divje tragikomedije. V današnji kapitalistični družbi imamo sloje, ki so skriti, nepremostljive razlike pa ostajajo. Film opisuje, kaj se zgodi, ko dve družini iz različnih razredov trčijo skupaj. Parazit je tako strašljiv, kot smešen in žalosten."

Na koncu za poraz v razrednem boju, če to lahko tako poimenujemo, sledi drastična kazen. Vzpon iz revščine po bližnjici do boljšega družabnega položaja se povzpetnikom počasi, a vedno bolj odmika in se nato dokončno, katastrofalno zalomi. Eno pa drži, kleti, ne samo v grozljivkah, skrivajo marsikaj. In kleti, pa naj bodo avstrijske, slovenske ali korejske, so polne skrivnosti. Tudi v Parazitu je temu tako....