Film/TV

30. Liffe: Ritem udarcev, poklon rave kulturi po škotsko

Ljubljana, 18. 11. 2019 20.24 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 3 min

Film Ritem udarcev je posvetilo nekdaj sila popularni rave glasbi in zabavam, na katerih so noreli tisoči navdušencev. Tudi na Škotskem, kjer je postavljeno dogajanje leta 1994, ko je vladajoča politika pripravljala zakon, ki bi vse omenjeno ukinil. A to ni le film o rave kulturi, temveč tudi humorno-avanturistična zgodba o dveh prijateljih, ki ju čaka zadnja velika skupna zabava.

Ritem udarcev v režiji Briana Welsha je poklon rave sceni ob koncu tisočletja, na sliki pa v eni od glavnih vlog Šponer (Lorn MacDonald).
Ritem udarcev v režiji Briana Welsha je poklon rave sceni ob koncu tisočletja, na sliki pa v eni od glavnih vlog Šponer (Lorn MacDonald). FOTO: Liffe

Ritem udarcev (Beats, 2019), je zgodba o času, ko je bil popularna rave glasba, a če morda niste niste med ljubitelji te vrste glasbe, to pravzaprav ni ovira. Film je postavljen na Škotsko leta 1994 in je testament takratnega časa, ter socialnega in kulturnega okolja in takratnih političnih razmer. Vladajoča politika je v parlament poslala zakon, ki je, v preprostem prevodu, prepovedal javno predvajanje glasbe, ki vsebuje ponavljajoče "beate" oziroma ritme (v originalu "sounds wholly or predominantly characterised by the emission of a succession of repetitive beats"). Precej zapleteno, gre za zakon, ki je bil sprejet, v osnovi pa je to pomenilo, da na zabavah niso smeli več vrteti takšne glasbe, kot je takrat med mladino sila popularni rave (zelo poenostavljeno je to zvrst elektronske plesne glasbe, mešanica tehna, tranca, hardcora in housa).

Rave zabave so bile v devetdesetih še vedno popularne, čeprav je v tistem obdobju ta zvrst glasbe že prešla svoj zenit popularnosti, začela se je komercializacija. Iz zabav na prostem in ilegalnih druženj, pa naj je bilo to zapuščeno skladišče, letalski hangar ali pa zapuščena klet, so se mladi preselili v klube, vse je postalo bolj omejeno in nadzorovano, kar je ustrezalo oblasti, saj so bile največji moteči element teh druženj droge, ki so sodile v železni repertoar takšnih "partyjev".

Film režiserja in soscenarista Briana Welsha je na svojstven način poklon takratni popularni kulturi, pa tudi kritika tedanjega vladajočega sistema, upor proti "thatcherismu" in takratnemu programu (New labour) Tonyja Blaira. Pa čeprav kritičen, v filmu ni neposrednega "napada" na politiko, temveč v ospredje postavi represivni sistem, policijsko delovanje proti gibanju in glasbenim protestnikom.

A poleg politične noge gre predvsem za smešno in sladko-grenko zgodbo o uporništvu, svobodi in predvsem prijateljstvu dveh najstnikov in najboljših prijateljev, ki prihajata iz dveh različnih socialnih okolij, 15-letni Johnna (Cristian Ortega) in Šponerja (Lorn MacDonald). Ravno zaradi tega njunega druženja, si predvsem Johnnova mama in bodoči očim (policaj) želita, da se vse skupaj neha. In to se bo nepreklicno zgodilo z družinsko selitvijo v moderno predmestje, Šponer pa bo ostal v delavskem naselju skupaj z nasilnim (in psihotičnim) bratom Fidom (Neil Leiper), ki nadzoruje lokalni trg droge. A avantura se tukaj šele začenja, "underground" rave scena še vedno deluje in na sporedu bo še zadnja, velika (ilegalna) rave zabava, kamor se napoti tudi omenjeni dvojec s prijatelji...

Film, ki že zaradi okolja (Škotska), jezika in drog malce spomni na slavni Trainspotting Dannyja Boyla, tudi kar se tiče lokalnih posebnežev. Posebnost filma je, da je posnet v črno-beli tehniki, ponudi pa precej zabavnih trenutkov in ob obilici glasbe tudi izvrstne like, ne gredo hitro v pozabo.  

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.
UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9
  • 10

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.