Slovenec v venezuelskem zaporu: Plačeval, da je lahko spal na tleh in jedel ostanke

Simon Doma se je jeseni 2010 v Venezuelo odpravil le z enim namenom. V Slovenijo bi moral v kovčku pretihotapiti pet kilogramov kokaina. To mu je takrat predlagal njegov tesni prijatelj, da bi na hiter in 'lahek' način poplačal dolgove in se rešil izterjevalcev za svojim vratom. "Veliko denarja sem bil dolžan oziroma malo sem si sposodil. Pa so vedeli, da ne bom mogel več vrniti. S 5000 evrov je hitro prišlo na 30.000 in nisem imel druge izbire, kot da sem šel v to," se spominja. 

Ponudba prijatelja je bila za Simona edina logična rešitev za izhod iz finančnega brezna. Vprašam ga, ali se je pred odhodom čez lužo zavedal posledic, ki ga lahko doletijo, če ga ujamejo. "Če sem čisto iskren, ne. Ker sem bil že tako travmatiziran. V bistvu sem rešitev videl samo v tem. Niti pomislil nisem, kaj bi se lahko zgodilo oziroma kaj se bo. Prepričan sem bil, da bo šlo vse gladko, tako kot mi je bilo obljubljeno, in sem nekako verjel. Glede na to, da sva bila prijatelja."

Ko je Simon s kokainom, spravljenim v dvojnem dnu kovčka, prispel na letališče v Caracasu, je še verjel, da se mu bo uspelo vkrcati na nočni let v Frankfurt. "Takoj, ko sem šel dol po tekočih stopnicah, so me poklicali." Prepričan je, da so ga načrtno izbrali za pregled in da so vedeli, kaj skriva. "Mislim, da so me izdali," pove.

15 tisočakov v zameno za svobodo

Sledilo je zaslišanje, ki ga Simon v knjigi Gringo loco, v kateri je njegove pripovedi strnil pisatelj Aleš Čar, podrobno opiše. Prijatelj, ki ga je poslal po drogo v Južno Ameriko, mu je obljubil, da mu bo, če se bo znašel v težavah, nemudoma nakazal 15 tisočakov, saj da tak znesek v Venezueli 'odpira vsa vrata'. Izkazalo se je, da bi si svobodo res lahko kupil, če bi imel denar. "Nisem imel s sabo denarja. Jaz sem jim rekel, jutri vam ga dam, ker mi je to rekel (prijatelj op. a.). Če te slučajno dobijo, kar te tako ali tako ne bodo, ti bomo takoj poslali 15 tisoč evrov in takoj se boš rešil. Tam boš pustil drogo, mi ti bomo poslali denar," pripoveduje Simon. 

A obljube prijatelja so se izkazale za prazne. Kmalu so ga odpeljali v zapor Macuto, kjer je preživel prvih 10 dni. V času, ko so Simona zaprli, je venezuelska oblast ravno spremenila zakonodajo, s katero so kazen za tihotapce drog dvignili na 15 let zapora brez možnosti pogojnega izpusta. To ni izvedel na sodišču, ampak kar od zapornikov v celici. Ti so mu tudi povedali, da tujce večinoma vozijo v zapor Los Teques, enega najnevarnejših zaporov v Venezueli, od koder se jih 80 odstotkov vrne v vrečah. Mrtvih. "Nisem verjel. Jaz sem bil takrat verjetno v takšnem šoku, tako zaprt vase. Ne vem, sploh nisem razmišljal. V bistvu sploh nisem imel časa razmišljati o tem. Ampak nisem verjel, kaj govorijo. Tako ali tako ne moreš verjeti kaj takega," pove Simon. 

Zaporniki z orožjem, pazniki na vhodnih vratih

Napovedi sojetnikov so se uresničile. Simona so premestili v Los Teques. Ko je stal pri vhodnih vratih, je v ozadju zaslišal poznan jezik. Bil je Makedonec, še eden v vrsti številnih kokainskih mul, katerih zgodba s kovčkom se ni odvila v 'pravo' smer. "Zdaj te bodo malo strašili, ampak vse bo v redu," se Simon spominja besed Makedonca. "Ko so me popisali, sem prišel v avlo in po mene je prišlo 15 oboroženih lucerov (zapornik, sprejet v hierarhično strukturo klana op. a.). Jaz sem mislil, da so pazniki. Potem so me malo ustrahovali v sobi 3," pove Simon. Vprašam ga, kaj se je dogajalo v sobi 3.  

"Vsi okoli mene so kazali pištole. Potem mi je šef številka dve dal črno vrečo za smeti čez glavo in me začel daviti, tako da sem skoraj izgubil zavest. Potem so me spustili in mi govorili, da me bodo ubili. Moral sem delati tudi sklece, eden od lucerov, ki je govoril angleško, pa mi je prevajal besede šefa številka ena, Rockyja. Da se tukaj plačuje, da se moram čim prej naučiti špansko in kakšna so pravila igre."

Los Teques je bil zapor, kjer so veljala pravila kriminalcev, združenih v šest različnih klanov, vsak s svojo hierarhijo. Pazniki so v zapor vstopili le v času štetja ali ko so klanom prinesli orožje in droge. Sistem so določile tolpe, prvič zato, ker so ga lahko, in drugič, ker jim je to dovoljevala oblast. "Oblast se ni preveč obremenjevala z zapori. Tudi ko so bile vojne. Mrtve so odpeljali ven in to je bilo to. Carro negro oziroma specialna enota se je vmešala le, če so umrli civilisti," razlaga Simon. 

Šivanje ust in z Biblijo v roki

Vsak klan je nadzoroval eno krilo zapora, vsak od njih je imel svoja pravila. V pritličju so se nahajali sprva prijateljska klana Pavilion 1 in Pavilion 2 ter Maxima, poleg njih pa še Iglesia (Cerkev). "Pavilion 1 in 2 sta bila prijatelja, nista sprejemala tujcev, homoseksualcev, pokvarjenih policistov in vojakov. To so pazniki vedeli in jih niso niti tja pošiljali," pove Simon. V zgornjih nadstropjih sta bila prijateljska klana Mostrico in Especial, ki mu je pripadal tudi Simon. Klan Maxima je za razliko od svojih sosedov sprejemal vse vrste zapornikov, Iglesia pa je bil neke vrste kazenski vod, kamor so se zatekli dolžniki. "Tam je bilo pravilo, da če si nosil Biblijo v desni roki in kravato, ti niso naredili nič, tudi če si bil dolžan. Če si imel srečo, si pobegnil v Iglesio, preden so te dobili. Ti v Iglesii so v bistvu pobirali mrtve, čistili kri in nasploh zapor."

Nekateri zaporniki so si, da bi se rešili pred maščevanjem, šivali usta, to je pomenilo, da želijo premestitev. "Ti si bil na hodniku, tam so bila nova pravila. Če te je tam kdo želel ubiti, te nihče ni branil. Če si si zašil usta, ti niso smeli škoditi. Zašili so si delno usta, tako da so lahko še vedno pili s slamico," opiše Simon. 

Vlogo paznikov so v zaporu prevzeli luceri, ki so poročali šefom klanov."Luceri so govorili, kdaj greš lahko ven, kdaj moraš v sobo. Vsak je bil šef ene sobe." Luceri so bili tudi tisti, ki so vsako nedeljo od zapornikov pobirali 'causo', določeno vsoto denarja, ki si jo moral plačati klanu za zaščito. 

Krvave nedelje in soba 5

Simon poudarja, da v zaporu ni bilo nič samoumevno, vsekakor pa nič zastonj. Nedelja je bila dan za poplačilo dolgov, pogosto pa se je končala krvavo. "Do petih so bili obiski, potem pa so pobirali denar. Prodajali so kavo, minute na telefonu, cigarete, drogo. Pa seveda causo, ta je bila najpomembnejša. Potem so luceri ugotavljali, kdo je dolžan in kdo nima denarja. Odločili so se, koga bodo poslali v sobo 5."

Kaj se je dogajalo v sobi 5, naj ostane v knjigi. Simon razloži na kratko: "S pištolami so tepli po glavi." 

Vsak teden je moral Simon klanu za zaščito plačevati 20 evrov. Svojci tujcev, ki niso imeli obiskov, so denar nakazali na poseben račun, s katerim so upravljali zaporniki. "To je bilo v bistvu za dobrobit tolpe. Denar je šel za orožje, naboje, pištole, barvo, če je bilo treba kaj kupiti novega za fitnes, zvočnike, mešalno mizo, ki se nam je pokvarila."

V začetnem obdobju bivanja v Los Tequesu je bil Simon večkrat lačen. "Ja, navadiš se. Tam ni tako kot na Dobu, kjer si lahko zmišljuješ, ali boš zraven še ajvar. Oni so mi dali za jesti. Tudi ko sem že imel denar, mi še nekaj časa niso pustili, da kupim hrano. To mi ni bilo čisto jasno."

'Nihče te ne vpraša. To postaneš'

Simonu se je pozneje uspelo povzpeti navzgor po hierarhiji klana. Postal je eden od lucerov. Zanima me, ali je bila to njegova preživetvena logika. "To te nihče ne vpraša. Ali želiš ali ne. To postaneš. To je v bistvu najvišji izraz spoštovanja, ki si ga lahko dobil pri nas." Bil je prvi tujec, ki je v Los Tequesu napredoval v lucera. Tujce so sicer sojetniki, domačini dojemali drugače. "Milijonarji vsi, seveda. Oni so razumeli, da smo vsi gringos (belci, tujci op. a.). A si Slovenec, Italijan, Američan, skratka milijonar. Tepli so te še zmeraj enako dobro, ampak kot sem rekel, ubili te niso, saj bi to prineslo zaplete."

V zaporu je bilo po besedah Simona prostora za okoli 800 zapornikov, zaprtih pa jih je bilo še enkrat toliko. Pazniki so bili v manjšini. Našteje jih pet. Trikrat tedensko so bili dovoljeni obiski, ob sobotah pa so lahko ženske tudi prespale. Takrat je med klani veljalo strogo pravilo, da je vsakršno nasilje prepovedano. 

V praksi so večino zaporov v Venezueli takrat obvladovale tolpe, nekateri pa so tam tako uživali, da so ostali, čeprav bi lahko že odkorakali na svobodo. Življenje zunaj zaporniških zidov namreč ni preveč obetalo. Simona vprašam, zakaj so zaporniki ostali, čeprav so imeli premoč in bi lahko kadarkoli zapustili zapor. "Ogromno so zaslužili. Marsikdo od teh, ki je bil lucero, ne bi zunaj toliko zaslužil. Prodajali so drogo, drugi je imel čez alkohol, eden kantino."

Pištole zamenjala rumena uniforma

Čeprav so bili v Venezueli sodni procesi dolgotrajni, se je v Simonovem primeru odvilo relativno hitro. "Meni so rekli, da je najbolje, da priznam, ker če ne priznaš krivde, lahko čakaš tudi tri, štiri leta na sojenje. Jaz sem prišel na vrsto v približno sedmih mesecih, kar je dokaj hitro. Prišel sem pred eno dvorano, prišla je ženska in mi dejala, da moram podpisati, če sem kriv ali ne. Sem rekel, da ja, to je bilo to. Podpisal sem 15 let v pol minute," se spominja. 

S spremembo venezuelske zaporniške politike se je za Simona končalo bivanje v Los Tequesu. Premestili so ga v zapor Rodeo 2, kjer so se vloge obrnile. Zapornik je bil spet zapornik, paznik pa paznik."Rumene zaporniške obleke. Obrili so nas. Eno škatlo so nam dali z enim šamponom, eno dodatno majico in eno zobno ščetko. To je to." 

Rodeo 2 je bil v svoji osnovi popolno nasprotje Los Tequesa. "Po eni strani je bila dobra sprememba, ker mami ni bilo več treba pošiljati denarja. Vse ostalo je bilo slabo, drugače. Jaz sem se navadil, bil sem Venezuelec, in se navadil živeti na tak način, poslušati salso, kako se streljajo. Kdaj je bilo tudi, da si za dve uri pozabil, da si bil v zaporu. V Rodeo 2 pa najprej ni bilo za jesti, stradali smo, dobili smo otroške obroke, 120 nas je bilo v eni celici, čeprav je bila velika," pripoveduje Simon.  

Druženje s pazniki in Don Colombiano

Če se je lahko v Los Tequesu kot lucero prosto gibal, je bilo tukaj gibanje omejeno. "Ves čas smo bili zaprti. Enkrat na teden so nas na začetku spustili ven," doda. Več pravic so si zaporniki priborili šele z gladovnimi stavkami. Po osmih mesecih bivanja je dobil posebno nalogo. Namesto paznikov je stal pred vrati, ki so vodila do pisarn funkcionarjev, in nadziral prihode in odhode. "Ko sem se enkrat zasidral na ta vrata, sem tam ostal do konca. Enkrat me je direktor dal stran, ampak so me potem spet vzeli." Na prvi pogled povsem preprosto delo mu je v zaporu omogočilo več svobode.

Družil se je s pazniki, v nekem trenutku pa je spoznal tudi ključno osebo, ki mu je odprla pot do hitrejše vrnitve v Slovenijo. "Starejši gospod je vsako jutro po zajtrku šel iz zapora po injekcijo, ker naj bi imel sladkorno bolezen. Ko smo imeli že boljšo hrano v zaporu, so naši zaporniki delali žemljice. Včasih so jih razdelili tudi med nas. In enkrat, ko se je vrnil, sem mu dal žemljico, ker se mi je zasmilil. Potem sem isto storil še nekajkrat, potem pa mi je eden od paznikov rekel: 'A ti sploh veš, kdo je to?' In potem sem izvedel, da je zelo velika riba," pove Simon. 

Bil je šef enega od kolumbijskih narkokartelov. Njegova odvetnica je Simonu uredila, da so mu kazen v Venezueli zmanjšali na 10 let, kar je pomenilo, da se je lahko vrnil v Slovenijo. 

'Najbolj mi je žal mami'

Venezuelo je zapustil 17. oktobra 2014. Štiri leta zapora na drugi strani sveta so pustila davek na njegovi družini. "Sina sem redko slišal, ker nisva bila z bivšo partnerko v najboljših odnosih. Ko ga je imela moja mami, me je poklical. Najbolj mi je žal mami. Niti denarja ni imela, vedno hujše je bilo. Še dobro, da so ji prijatelji pomagali. Ne vem, če se ji bom kdaj lahko odkupil za vse. Upam, da bom."

Ko so ga zaprli, ga je najbolj prizadela izdaja prijatelja, zaradi katerega je sploh odpotoval v Venezuelo. "Tako sem bil jezen. Najbolj mu zamerim, ker tam, ko sem moral plačevati (causo op. a.), so me prve tri tedne pustili na miru, potem pa so počasi začeli nositi telefone. In sem najprej njega poklical. Rekel sem mu, situacija je taka, tukaj imajo pištole, ni heca, prosim, pošlji mi 100 evrov, da vidijo, da imam nekoga. Je rekel, ja, seveda, ti bom poslal 500 evrov. Pokličem čez dve uri. No, eno leto se ni javil. To mu zamerim. Za 100 evrov bi izgubil življenje. Potem sem moral pa mamo poklicati. Najprej ji povedati, da sem v zaporu, potem pa še, naj mi pošlje denar."

Z letališča na Dob

Po vrnitvi v Slovenijo je Simon še dve leti in dva meseca preživel v zaporu na Dobu. "Dobro je bilo, da sem šel po korakih, se znova civiliziral. Če bi prišel direktno iz Los Tequesa, bi verjetno na Dobu dobil še kakšni dodatni dve leti zapora. Mene so tam spoštovali, to, kar sem rekel, je bilo sveto. Eno spoštovanje, ki ga tukaj na Dobu ni. Pomoje bi imel kar nekaj problemov s tem. Ampak v Rodeo 2 sem bil že čisto normalen človek."

Slovenskega in venezuelskega zaporniškega sistema se ne da primerjati, poudarja. "Slabo je, če si v zaporu. To pa je to v Sloveniji. Če si na postu, ti dajo ribe. Če si musliman, ne dobiš svinjine. Tam v Venezueli si dobil, kar si dobil. Kakšna pleskavica v lepinji. V Venezueli bi bilo že 100 mrtvih, pa ne pretiravam. Tukaj pa se pritožujejo, zakaj ni kečapa. Tako da res ni primerjave. Samo zaprt si."

Pri vključitvi nazaj v normalen svet sta Simonu bistveno pomagali mama in partnerka."Ona mi še vedno pomaga. Še vedno govori, da nisem še vsega razčistil. Verjamem zdaj v neke energije, prej mi je bilo to hecno. Moja napaka je, da hitro pokažem, ko me nekaj vrže iz tira, in to bom moral pozabiti. Pa sem že veliko boljši."

Lekcija za vse, ki iščejo hitre rešitve

Danes opravlja poklic slikopleskarja, kupil si je konja in si našel druge prijatelje. Staro življenje je pustil za seboj, zatrjuje. "Vsi mi pravijo, joj, jaz tega ne bi preživel. Če bi jaz nekoga spoznal prej, ki bi mi to povedal, bi enako razmišljal. Ampak mi smo mašine, mi smo stroji. Odklopiš se." Pravi, da ga zgodbe iz zaporniških dni nikoli ne preganjajo v sanjah. "Nikoli ne sanjam o tem. Zato ker nisem bil tak Simon, kot sem danes. Niti nočem več biti. Jaz to razumem, kot da je tam bil nek drug Simon."

Da napiše knjigo, se je odločil, ker ne želi, da bi še kdo doživel to, kar je on. "Da zaradi moje zgodbe ne bi šel več kdo čez to, kar sem šel jaz. Pomembno je tudi zame, saj se mi zdi, da imam to potlačeno nekje v sebi. Pa sem si rekel, da mogoče mi bo to pomagalo, da bom lažje predelal te stvari. Nikoli ni tako, kot ti obljubljajo. Vsi obljubljajo vse. A ponavadi je daleč od tega," zaključi.