Irena Svetek o kriminalki Rdeča kapica, ki razkriva sprevržene plati človeške narave

Irena Svetek se je v zadnjih letih ukvarjala s pisanjem scenarijev za številne serije, nato pa se je odločila, da po svojih prvih treh romanih napiše še kriminalko Rdeča kapica. Naslov z vsem dobro poznanim pravljičnim likom nam razjasni že v prvih poglavjih, ko v gozdu najdejo umorjeno 13-letno dekle, ki ima na sebi zgolj rdeč plašč. V kriminalnem romanu nato odkriva psihološka ozadja številnih likov s težkimi družinskimi zgodbami in travmatičnimi izkušnjami, ki so zaznamovale njihova življenja. Prav na tem sloni dodana vrednost, saj ne gre za tipično kriminalko, ki v ospredje postavlja kriminalista odvisnega od alkohola, ampak pisateljica v fragmentirani pripovedi predstavi širši okvir številnih likov in prikaže, kako se vzorci obnašanja prenašajo s staršev na otroke. V intervjuju je spregovorila o razlogih za pisanje psihološke kriminalke, njenem poteku in drugih izzivih, s katerimi se je morala med pisanjem soočiti.

Napisali ste že nekaj romanov in scenarijev, sedaj pa ste se lotili pisanja kriminalke. Zakaj ste se odločili za ta žanr, ki je za pisatelje precej zahteven, na drugi strani pa ga bralci pogosto uvrščajo med trivialno literaturo?

Od nekdaj sem rada brala kriminalke, ko sem bila mlajša sem prebrala vse, kar je bilo prevedenega od Agathe Christie, kasneje sem brala ameriški kriminalni žanr, skandinavski noir in vse, kar je vmes. Najbrž je v meni ves čas tlela želja po pisanju tovrstne literature, le pisateljsko sem morala dozoreti, kajti pisanje kriminalnega romana je precej kompleksno delo. Danes ne moremo več govoriti o kriminalkah kot o trivialnem žanru, pisatelji smo dokazali, da gre za romane, ki jih brez problema postavimo ob bok, recimo temu, bolj zahtevni literaturi, saj gre za romane, ki so prav tako lahko vrhunsko spisani.

Kako to, da ste za naslov izbrali lik Rdeče kapice, ki je sicer povezan tudi z zgodbo?

Rdeča kapica je pravljica, ki se jo da krasno psihoanalitično interpretirati in jo postaviti v današnji čas, kar sem v romanu tudi naredila. To, da sredi gozda najdejo umorjeno trinajstletno dekle, ogrnjeno le v rdeč plašč, se mi zdi zanimivo izhodišče za zgodbo.

Kako bi primerjali pisanje kriminalke z ostalimi romani, ki ste jih napisali? Koliko truda je treba vložiti v preučevanje različnih postopkov preiskovanja umora? Kako dolgo je trajalo samo pisanje knjige od zamisli do zadnje postavljene pike?

Pisanje kriminalnega romana je vsekakor težje. Na začetku vedno najdemo truplo, se pravi, da moreš že v samem štartu vedeti, ne samo, kdo je umorjena oseba, temveč tudi, kdo jo je umoril in zakaj, kar pomeni, da je treba začeti pisati s konca. Zato se sama najprej pol leta pripravljam na pisanje s tem, da gradim samo zgodbo, sestavljam like in šele ko imam vse razdelano, takrat se lotim pisanja. Veliko je tudi raziskovanja, poznati moreš forenzične postopke, predkazenski postopek, ki ga vodi tožilec, delo kriminalistov ... Bralca je potem skozi zgodbo treba ves čas zavajati, vendar ga je treba na koncu kljub vsemu znati pripeljati varno na cilj. Meni so te priprave vzele šest mesecev, šele na to sem sedla za računalnik in začela pisati.

Koliko je pri pisanju pripomoglo dejstvo, da je bila vaša mati tožilka? Je bila ona tista, ki je knjigo prva dobila v roke, ali ste morda prvo branje prepustili vašemu možu Dušanu Čatru, ki je prav tako pisatelj?

Da je mama delala kot tožilka, mi je bil velik plus, saj sem lahko iz prve roke dobivala informacije o delu tožilcev, ki vodijo predkazenski postopek in usmerjajo kriminaliste. To se mi je zdelo zanimivo, zato sem se odločila, da nekoliko izstopim iz klasičnih okvirjev, kjer je protagonist kriminalist, ki ima probleme s pitjem, moj glavni lik je tako tožilec z odvisnostjo od iger na srečo. Mama mi je veliko pomagala s pogovori o tem, kako potekajo tožilski postopki, opozorila me je tudi na nekaj napak, ki jih je našla v tekstu, oba z možem sta bila na nek način tako moja prva bralca.

Kako to, da ste za glavni lik Mia Aurellija izbrali prav to obliko zasvojenosti?

Kot sem že omenila, sem protagonistu želela dati neko drugo odvisnost kot klasični alkoholizem in odvisnost od iger na srečo je ena hujših odvisnosti, saj je ves čas prisoten adrenalin, kar se mi je zdelo zanimivo. Pri tej odvisnosti ne gre toliko za denar, kot gre za občutenje adrenalina, ki je baje najhujša vrsta droge, sploh v povezavi z možnostjo finančnega dobička.

Kljub osrednji pripovedi glavnega lika je zgodba fragmentirana, spremljamo potek dogodkov skozi oči različnih likov. Kot bralka sem morala zaradi nenehnega spreminjanja prvoosebnega pripovedovalca zelo pozorno brati. Je bil to vaš namen, zastaviti pripoved nekoliko bolj kompleksno?

Niti ne, želela sem samo prikazati, kako liki razmišljajo, saj vsak posameznik drugače gleda na isto stvar, kar za nekoga pomeni nekaj dobrega, lahko drugemu pomeni vse prej kot to. Ljudje smo kompleksna bitja, svet dojemamo na sebi lasten način, prav tako je z junaki v romanu.

V kriminalki veliko pozornosti posvečate psihološkemu ozadju likov. Bralec dobi vpogled v njihove travmatične izkušnje, skozi katere pojasnjujete njihovo vedenje. Ste s tem želeli nastaviti ogledalo družbi?

Če kot avtor želiš, da so liki verodostojni, jih moraš dobro sestaviti. Poznati moraš psihološki ustroj vsakega lika posebej, vedeti česa se boji, kaj si želi, kakšne so njegove travme, je imel srečno ali žalostno otroštvo, kakšni so njegovi strahovi itn. Vsi imamo preteklost, ki nas spremlja skozi življenje, in enako velja za junake v romanu. To so ti vzorci obnašanja, ki se z vzgojo prenašajo na otroke, kar sem v zgodbi tudi izpostavila, tako da bi lahko rekli, da gre za neke vrste ogledalo družbi.

Se je bilo težko lotiti tako težke teme kot je zloraba in zanemarjanje otrok?

Seveda je težka tema, vendar se to v družbi dogaja. Starši zanemarjajo in zlorabljajo otroke na sto in en način, če bi vedeli, koliko je v resnici tega ... O tem se na žalost bolj malo piše.

Književno dogajanje je postavljeno na konec lanskega leta, kljub temu pa koronavirus v knjigi ni omenjen. Ste pandemijo načrtno izvezli iz dogajanja?

Nisem je načrtno izvzela iz dogajanja, roman sem začela pisati leta 2013 in prvih sto strani je bilo že napisanih, ostalo sem dokončala nekje na začetku epidemije, tako da res nisem videla smisla, da bi kasneje šla popravljati ves roman, da bi vanj umestila virus, ki tako in tako sploh ni v ospredju zgodbe.

Napisali ste scenarij za celovečerni film in številne serije. Kako vam je znanje scenaristike pomagalo pri pisanju kriminalke?

Scenaristika ima določene zakonitosti pisanja, ki so precej podobne pisanju kriminalnega romana, veliko je obrtnega znanja, ki se ga da izjemno dobro uporabiti pri žanrskem pisanju, sploh kar se tiče gradnje suspenza; to se dela recimo s cliffhangerji (napeta pripoved, op. a.), ki so odličen postopek, s katerim bralca 'namamiš' k temu, da bere naprej in težko odloži knjigo iz rok. Tudi hitro menjavanje scen je postopek, ki pripomore k hitrejšemu dogajalnemu času, kar je za kriminalko prav tako plus, veliko je tega, kar imata s scenaristiko skupnega.

Si želite, da bo tudi vaša kriminalka ekranizirana v obliki filma ali serije? Bi vi napisali scenarij zanjo?

O ekranizaciji romana že potekajo pogovori, se pa nagibam bolj k nadaljevanki kot k filmu. Scenarije bi vsekakor pisala z možem, kajti vedno skupaj piševa serije, bi pa v ekipo vzela še enega ali dva scenarista, s katerima rada delam.

Sedaj je knjiga že nekaj časa na prodajnih policah. Kakšni so odzivi bralcev?

Zelo dobri, roman berejo tako ljubitelji kriminalk, kot tudi bralci, ki po navadi ne posegajo po tovrstnem žanru, kar se mi zdi izjemno. Knjiga je šla že v ponatis, kar pomeni, da se tudi dobro prodaja, v knjižnicah pa je praktično ves čas izposojena. To je zame kot za avtorja izjemna pohvala.

Vašo knjigo sem prebrala na bralniku. Kako gledate na digitalizacijo knjig? Sem vam zdi dobro, da je bila Rdeča kapica izdana tudi v digitalni obliki?

Ko je bila država zaradi pandemije zaprta, se je izposoja digitalnih knjig močno povečala in takrat smo najbrž dojeli, kako pomembna je digitalizacija knjige. Da je Rdeča kapica izšla tudi v digitalni obliki je seveda samo plus.

Rdeča kapica je prvi roman iz serije psiholoških kriminalk, o nadaljevanju pa z zaključkom zgodbe namignete tudi v knjigi. Kaj lahko poveste o drugem delu?

Novi del je že končan, knjiga izide meseca maja drugo leto pri Beletrini. Gre za nadaljevanje zgodbe z Miem Aurellijem v glavni vlogi, tokrat se bo ukvarjal z dvema umoroma, gre za grozljivo družinsko tragedijo in izjemno kruto ter hkrati lepo ljubezensko zgodbo.