Energetski preobrat za 500 milijard evrov: med uspehom in spodrsljajem

Nemška vlada je zakonodajo, ki je omogočila tudi praktično izvajanja strategije, ki naj bi do leta 2050 izpuste toplogrednih plinov zmanjšala tudi za od 80 do 95 odstotkov, sprejela septembra 2010. Ali le nekaj mesecev pred jedrsko nesrečo v Fukušimi, ki je nato načrtu prinesla nemalo težav. Na krilih protestov in upora javnosti je vlada Angele Merkel junija 2011 iz ključnih dokumentov umaknila pozicijo, da bo jedrska energija del sredstev za dosego okoljsko-podnebnih ciljev. Kar pa je v praksi pomenilo, da bodo morale del energetskega omrežja dlje, kot je bilo predvideno, ostati termoelektrarne – okolju in podnebnim ciljem veliko manj prijazne od jedrskih elektrarn, Nemčija pa bo imela večje težave pri zmanjševanju emisij škodljivih izpustov, kar se je nato pokazalo tudi v praksi.

Veliko elektrike, ko piha in sije sonce, premalo, ko je oblačno, in stroški, ki "letijo v nebo"

Nemški energetski eksperiment je danes v fazi nihanj. Letos je Nemčija v prvi polovici leta s pomočjo sonca, vetra in vode proizvedla več elektrike kot s pomočjo premoga in jedrskih reaktorjev, kar se je zgodilo prvič in je bilo razlog za praznovanje. Razmere so jim celo omogočile, da iz sistema začasno izključijo nekaj termoelektrarn.

A težava je, da je šlo za obdobje, ki je prej izjema kot pravilo. Fabian Hein iz organizacije Agora Energiewende je pojasnil, da je bila prva polovica letošnjega leta zelo vetrovna, zato se je proizvodnja samo iz naslova vetra v primerjavi z letom 2018 povečala za 20 odstotkov. Če bi bile okoliščine obratne, vetra ne bi bilo, pa bi morali to proizvodnjo nadomestiti z drugimi viri. In na oblačne dneve je ta vir – premog.

"Energiewende, največji nemški projekt od združitve, je pred tem, da propade, nismo niti blizu, da bi dosegli zastavljene cilje," so pred kratkim zapisali v nemškem Spieglu. Pa čeprav je država za projekt samo v petih letih namenila 160 milijard evrov.

Kar je sicer sprožilo celo opazke računskega sodišča. Predsednik Kay Scheller je lani jeseni opozoril, da "stroški letijo v nebo", opazka, ki je bila v nemški politični areni večinoma preslišana.

Do leta 2025 naj bi projekt energetskega prehoda Nemčijo stal okoli 500 milijard evrov. Podatek, ob katerem so kritiki zgroženi, trdijo, da so nemški davkoplačevalci od leta 2000 do leta 2016 vplačali kar 176 milijard evrov za vlaganja v obnovljive vire, pri čemer pa je bilo proizvedene samo za pet milijard evrov elektrike.

Skozi leta se je spreminjala tudi javna podpora projektu – upora, ko se postavlja nove vetrnice, ki zdaj dominirajo v nemški pokrajini, je vse več. Vseeno je ena od raziskav leta 2017 pokazala, da energetsko prestrukturiranje še vedno podpira 88 odstotkov vprašanih.

Po drugi strani pa analitiki ocenjujejo, da se Nemčija iz projekta ne more izvleči, ne da bi ga dokončala, saj je nanj vezana ne le ekologija, ampak predvsem tudi nemška ekonomija, tehnologija in družba, saj se je skrb za okolje v zadnjih letih zasidrala v nemško nacionalno identiteto.

Brezglava birokracija in napredek s hitrostjo polža

Pa čeprav tudi Nemce vse bolj jezi neučinkovita in vse bolj razvejana birokracija, ki bdi nad projektom. Samo na gospodarskem ministrstvu naj bi se z njim ukvarjalo skoraj 300 ljudi.

Kot poroča Spiegel, so leta 2017 nameravali v program učinkovite rabe energije sprejeti 1000 podjetij, a so v devetih mesecih odobrili le sedem vlog. Nekaj poznavalcev ocenjuje, da se del problema skriva v tem, da se je politični fokus premaknil na reševanje izzivov, kot so migracije, s tem pa je energetska transformacija države precej zastala.

Če bo pri tem ostalo, bo sicer to precejšen spodrsljaj tudi za Angelo Merkel, ki je leta 1997, takrat še kot okoljska ministrica, dejala, da mora biti zmanjševanje emisij CO2 absolutna prioriteta. Čeprav je danes beseda Energiewende znana tudi zunaj nemških meja, pa številke, ko gre za izpuste, kažejo, da Nemčijo čaka še veliko dela. Obnovljivi viri energije, sprva namenjeni temu, da zamenjajo termoelektrarne, so namreč zamenjali jedrske elektrarne, in čeprav se po Nemčiji danes vrti 30.000 vetrnic, so se nemški izpusti CO2 zmanjšali veliko manj, kot so načrtovali, saj se politika po dogajanju v Fukušimi ni želela zameriti volivcem.

Nekateri menijo, da določeni ključni koraki niso bili storjeni, ker sta že od nekdaj pravzaprav obstajala dva koncepta Energiewende – drastičen, ki je zahteval spremembe ne glede na posledice, in zmernejši, ki ni želel prizadeti nemške industrije. In prav ta naj bi bil tisti, katerega (ne)izvajanje gledamo danes. Prav tako nikoli niso zares vzpostavili napovedanega samostojnega ministrstva za energijo, namesto tega so si vodenje projekta razdelili kabinet kanclerke, okoljsko in gospodarsko ministrstvo. In s tem zagotovili "brezglavo vodenje", pravijo kritiki.

Ker se trojica pogosto ni mogla uskladiti o prioritetah, se Nemčija med drugim spopada s težavami elektro omrežja. Pred desetletjem so sprejeli sklep o gradnji daljnovoda, namesto 7.700 kilometrov pa naj bi ga zgradili le dobro polovico, od tega 30 kilometrov leta 2017, kar naj bi nekateri v Berlinu komentirali z besedami, da je to tako velika razdalja, kot jo lahko v letu dni prepotuje polž.

Skozi leta se je manjšalo tudi število novih vetrnic in postavljenih solarnih panelov, kar je povzročilo finančne težave proizvajalcev. Enercon in Nordex sta odpuščala, Senvion je zaprosil za stečaj.

Mnogi del težave vidijo tudi v tehnologiji, na katero je vezano pridobivanje elektrike s pomočjo obnovljivih virov. Zato menijo, da bi moralo biti vloženih več naporov v iskanje rešitev, kako skladiščiti viške pridelane energije in rešiti težave, ki jih povzroča nihanje proizvodnje.

Sekali gozdove in postavljali vetrnice

Potem pa so tukaj še kritiki, ki menijo, da bi morala Nemčija nehati postavljati vetrnice. Kot pravijo, je bilo po Nemčiji posekanih kar nekaj hektarjev gozda in uničenih kar nekaj površin, da so lahko postavili vetrnice. Zaradi posegov v okolje naj bi marsikje zdaj grozila erozija tal, nekateri kraji naj bi bili bolj dovzetni za poplave, uničeni pa naj bi bili tudi naravni habitati nekaterih živali, izpostavljajo pa tudi smrt več ptic in netopirjev.

Prav tako kritiki trdijo, da program energetskega prestrukturiranja ni ustvaril 230.000 delovnih mest, kot trdijo zagovorniki, ampak je zgolj ustvaril začasno povpraševanje po določenih kadrih in prekvalifikacijo nekaterih drugih delovnih mest, ki so bila prej vezana na druge energetske vire.

Analitiki sicer menijo, da ima Energiewende še vedno veliko manevrskega prostora za dolgoročni uspeh, da pa se bo moralo nehati nihanje med premogom in obnovljivimi viri in vse napore vložiti v rešitve, ki bodo obnovljive vire spremenile v stabilen energetski vir, sicer bo doseganje okoljsko-podnebnih ciljev še naprej velik izziv.

Prav tako je pričakovati še nekaj nezadovoljstva, ki sega tudi čez meje. Nad nemško energetsko revolucijo namreč niso pretirano navdušeni na Poljskem in Češkem, saj je Nemčija na dneve, ko je proizvodnja obnovljivih virov res visoka, viške poslala čez mejo, s čimer so postala njihova omrežja preobremenjena. V Berlinu so na pritožbe dejali, da je težava v zastareli infrastrukturi, sosedom pa nekoliko med vrsticami še oočitali, da so premalo inovativni. Pa čeprav nekateri poznavalci, med njimi Karen Pittel iz nemškega inštituta Ifo, ocenjujejo, da bo Nemčija, če se prehod ne bo razpletel po željah in obnovljivi viri ne bodo zagotavljali dovolj energije, elektriko uvažala prav iz Poljske, kjer pa jo večinoma proizvajajo termoelektrarne. WSJ ocenjuje, da energetske eksperimente po Evropi plačujejo predvsem gospodinjstva in gospodarstvo, tudi nekateri nemški akademiki so pozvali k novemu razmisleku o izvajanju in ciljih programa Energiewende.