Kako izpostavljeni smo Slovenci sevanju, kako je z rakom v okolici NEK?

Kaj torej sevanje sploh je, kaj se zaradi njega dogaja v našem telesu, kdaj nas morajo količine sevanja skrbeti in kako se pred njim zaščititi v izrednih razmerah – na primer ob jedrski nesreči?

Praviloma ljudem strah v kosti požene predvsem izraz "radioaktivno sevanje". No, strokovnjaki vas bodo hitro opozorili, da gre za popačeno skovanko, ki pa je z vztrajnim ponavljanjem postala del besednjaka. Kot pravijo, je izraz strokovno zavajajoč, saj "navaja na misel, da je sevanje samo radioaktivno, kar pa ne drži, saj je radioaktivna le snov, ki sevanje oddaja".

Radioaktivnost in sevanje

Radioaktivne lastnosti snovi so odvisne od sestave atomskega jedra. Radioaktivnost snovi namreč izvira iz jedra atoma, elektroni pa so odgovorni za njegove kemijske lastnosti. Določena atomska jedra so nestabilna in zato razpadajo v stabilna jedra. Pojav se imenuje radioaktivni razpad, pri katerem pa se sprošča energija, ki potuje skozi prostor v obliki valovanja ali delcev, pojasnjujejo strokovnjaki GEN energije na portalu eSvet.

Ker jedra atoma razpadejo na različne načine, ločimo različne vrste sevanja. Sevanje alfa, ko iz radioaktivnih jeder odletijo delci alfa (dva protona in dva nevtrona), sevanje beta, ko iz radioaktivnih jeder odletijo delci beta (elektroni), sevanje gama, ki običajno sledi razpadoma alfa in beta, ko novonastalo jedro odda odvečno energijo v obliki elektromagnetnega valovanja (fotona), in nevtronsko sevanje, ki nastaja pri nekaterih jedrskih reakcijah, predvsem pri cepitvi urana v jedrskih reaktorjih.

Kot nadaljujejo strokovnjaki, sevanja radioaktivnih snovi s svojimi čuti ne moremo zaznati, lahko pa ga odkrijemo po učinkih na atome snovi, skozi katere prehaja. To sevanje namreč izbija elektrone iz atomov ob svoji poti. Pojav se imenuje ionizacija, zato je "radioaktivno sevanje" tudi ionizirajoče sevanje. In v primeru, da je temu sevanju izpostavljeno živo bitje, se lahko tudi v njegovih celicah pojavijo ioni in s tem škodljivi učinki na rast celic.

Kako izpostavljeni smo sevanju Slovenci, kakšen je "prispevek" NEK in kako je s pojavnostjo raka v okolici elektrarne?

Kot rečeno uvodoma, smo vsak dan izpostavljeni sevanju različnih virov v okolju. Na ministrstvu za zdravje pravijo, da je povprečna letna efektivna doza ionizirajočih sevanj naravnega izvora, ki so posledica radioaktivnih snovi v zemeljski skorji okoli 0,5 mSv, vnosa radioaktivnih snovi v telo z zaužitjem in vdihavanjem okoli 0,3 mSv, sevanja iz vesolja okoli 0,4 mSv ter izpostavljenosti radioaktivnemu plinu radonu okoli 1,3–1,6 mSv – skupaj v različnih delih Slovenije med 2,5 mSv in 2,8 mSv.

Potem pa imamo še sevanje iz umetnih virov, kamor sodita medicina in industrija. To v Sloveniji letno znaša od 0,4 do 1,5 milisivertov (mSv). Se sprašujete, koliko k temu prispeva NEK? 0,001 mSv, navaja eSvet. Posameznik, ki bi živel ob ograji NEK, bi sicer ob normalnem obratovanju elektrarne dobil dodatno letno dozo okoli 0,01 mSv, kar je manj kot pol odstotka naravne doze, dodajajo na spletni strani Agencije za jedrske odpadke.

Na zdravstvenem ministrstvu pravijo, da je register raka na Onkološkem inštitutu Ljubljana pred leti izvedel študijo o incidenci raka v občinah v okolici NEK. Ugotavljajo, da je incidenca raka na tem območju celo nižja od slovenskega povprečja.

Za ocenjevanje skupnega tveganja zaradi izpostavljenosti sevanju torej uporabljamo efektivno dozo – tako za zunanje in notranje obsevanje kot tudi pri enakomernem ali neenakomernem obsevanju.

Za poklicno izpostavljene posameznike je mejna letna efektivna doza, ki ne sme biti presežena, 20 mSv. Povprečna letna izpostavljenost zaposlenega v jedrski elektrarni Krško je bila 0,6 mSv v letu 2018, v zdravstvu med 0,1 in 0,3 mSv (največ v nuklearni medicini). Za prebivalce pa 1 mSv, medtem ko je bila izpostavljenost prebivalca Slovenije zaradi umetne kontaminacije (černobilska nesreča, jedrski poizkusi v preteklosti ipd.) v letu 2018 manj kot 0,01 mSv.

Poleg mejnih doz sta najpomembnejši načeli še upravičenost in optimizacija. Dejavnosti, katerih izvajanje povzroča izpostavljenost sevanjem, je treba predhodno upravičiti glede na gospodarske, družbene ali druge učinke v primerjavi s škodo za zdravje ljudi. Upravičenost določa, da nobena uporaba sevanja ni sprejemljiva, če pričakovana korist ne presega škode zaradi obsevanosti. Optimizacija pa določa, da sme vsaka upravičena sevalna dejavnost povzročiti izpostavljenost le na ravni, ki je tako nizka, kot jo je mogoče doseči z razumnimi ukrepi ob upoštevanju gospodarskih in družbenih dejavnikov.

Znano je, da se količina sevanja pri človeku sešteva. Število rentgenskih slikanj v medicinske namene sicer ni omejeno, morajo pa biti vsi radiološki posegi upravičeni in optimizirani.
Znanstveni odbor Organizacije združenih narodov za spremljanje učinkov ionizirajočih sevanj (UNSCEAR) v začetku 21. stoletja ocenjuje, da se na svetu letno izvede dve milijardi rentgenskih, 32 milijonov nuklearnomedicinskih in 10 milijonov radioterapevtskih posegov. Uporaba virov ionizirajočih sevanj v zdravstvu tako prispeva največji delež k izpostavljenosti prebivalstva zaradi uporabe umetnih virov ionizirajočih sevanj. V razvitih državah to pomeni, da je povprečna letna izpostavljenost prebivalca zaradi uporabe ionizirajočih sevanj v diagnostične namene od 0,8 do 1,2 mSv. Zaradi uvajanja novih radioloških metod pa je pričakovati, da bo obseg posegov z uporabo ionizirajočih sevanj v zdravstvu v naslednjih letih še naraščal.

Ko se srečata ionizirajoče sevanje in živo bitje

Ionizirajoče sevanje povzroči v živi snovi zaporedje fizikalnih, kemičnih in bioloških procesov, ki vodijo do sprememb, katerih posledice so lahko škodljive. Povedano drugače – ionizirajoče sevanje lahko poškoduje žive celice, večina poškodovanih celic umre, nekatere pa doživijo spremembo – mutacijo.

Kakšni so učinki sevanja, je precej natančno razkrila 50 let trajajoča študija Združenih narodov, v okviru katere so preiskovali posledice sevanja pri več kot 86.000 preživelih po bombardiranju Hirošime in Nagasakija.

Strokovnjaki razlikujejo med takojšnjimi učinki, ki se pojavijo pri visokih dozah ionizirajočega sevanja – nad 500 mSV, ko pride do spremembe krvne slike, opeklin in smrti v primeru doze nad 3.500 oziroma 5.000 mSv; ter zakasnelimi učinki pri nižjih dozah – rak in dedne posledice.

Biološke učinke sevanja je sicer mogoče uporabiti tudi koristno – pri zdravljenju raka, kjer z obsevanjem uničijo rakave celice, ki so manj odporne od zdravih.  

Kot pojasnjujejo strokovnjaki, izpostavljenost ionizirajočim sevanjem opredelimo z obsegom, trajanjem in izvorom obsevanosti. Glede na obseg izpostavljenosti razlikujemo med obsevanostjo celega telesa in lokalno obsevanostjo le določenega organa ali tkiva. Časovno gledano je lahko izpostavljenost trajala krajši ali daljši čas, z vmesnimi prekinitvami ali brez njih. Izpostavljenost je lahko zunanjega ali notranjega izvora. O zunanji izpostavljenosti govorimo takrat, ko je vir zunaj telesa, notranja obsevanost pa je posledica vnosa radioaktivne snovi v organizem. Učinke sevanja strokovnjaki delijo na vzročno nujne posledice, deterministične, in na naključno razporejene, verjetnostne, stohastične pojave.

Stohastični učinki sevanja so naključne narave in torej samo verjetna posledica sevanja. Tako ne moremo z gotovostjo napovedati, kaj se bo zgodilo s poškodovanimi celicami, lahko samo ugotovimo, da je verjetnost za nastanek takšnih sprememb sorazmerna s prejeto dozo, stopnja potencialne škode pa ni odvisna od velikosti doze. Stohastične učinke delijo na somatske in dedne. Prvi zadevajo izpostavljenega posameznika, če pa se posledice pojavijo na potomcih, govorimo o dednih učinkih. To so zakasnele posledice izpostavljenosti sevanjem in se kažejo v povečanem številu različnih bolezni ali nepravilnosti v razvoju raznih organov prihodnjih generacij. Med somatske učinke prištevajo nastanek in razvoj raka. Ker je pojav naključen, ne moremo napovedati, pri katerih organizmih se bodo spremembe zgodile in pri katerih ne. Stohastične učinke opazimo le, če primerjamo dve dovolj veliki skupini ljudi, od katerih je bila ena obsevana, druga pa ne.

Pogostost pojavljanja neke oblike raka v obsevani skupini bo višja kot v neobsevani. Do černobilske nesreče so se primerjave v glavnem opirale na spremljanje izpostavljenih pacientov, skupin poklicno izpostavljenih delavcev in preživelih po jedrskih eksplozijah. Povečana pojavnost raka med preživelimi po jedrskih eksplozijah v Hirošimi in Nagasakiju je potrdila, da lahko tudi nizke ravni izpostavljenosti povzročijo razvoj raka. Ker so podatki temeljili skoraj izključno na izpostavljenostih pri visokih dozah, so tveganje pri nizkih dozah ocenili z ekstrapolacijo in sprejeli linearni model odziva doz – učinek. To pomeni, da se stohastičnim učinkom ni mogoče popolnoma izogniti in da tveganje obstaja tudi pri najnižjih dozah. Model je bil izbran po načelu previdnosti.
Za ovrednotenje verjetnosti za nastanek določene vrste stohastičnih učinkov z upoštevanjem resnosti njihovih posledic uporabljajo efektivno dozo, dozimetrično količino, ki predstavlja merilo tveganja zaradi stohastičnih učinkov.

Verjetnost za nastanek raka, utežena z resnostjo škode in izgubljenimi leti življenja zaradi bolezni, je ocenjena na 0,0041 odstotka pri izpostavljenosti 1 mSv za odrasle med 18. in 64. letom starosti in 0,0055 odstotka za vse starostne skupine, ki vključujejo tudi otroke in mladostnike kot občutljivejši skupini. Verjetnost za nastanek dednih učinkov je nekaj desetkrat manjša in je ocenjena na podlagi poskusov na živalih, saj pri ljudeh dedni učinki zaradi izpostavljenosti niso potrjeni, pojasnjujejo na ministrstvu za zdravje.

Na katerih organih so poškodbe vidne najprej?
Deterministični učinki pa se pojavijo, kadar je prizadet zadosten delež celic v kakšnem tkivu ali organu. Prag je odvisen od zdravstvenega stanja in starosti obsevane osebe in je tako različen za otroke, odrasle, ostarele in bolne ali zdrave. Stopnja poškodb z velikostjo doze nad pragom narašča.

Vzrok za poškodbe organov je smrt matičnih celic, ki so najbolj občutljive za ionizirajoče sevanje. Matične celice so sposobne samopodvojevanja in dozorevanja v specializirane celice, s tem pa zagotavljajo normalno delovanje tkiv in organov. Glede na pojavnost poznamo zgodnje in pozne deterministične učinke. Praviloma se škoda najprej pokaže na celicah, ki se hitro obnavljajo ali razmnožujejo – koža, rdeči kostni mozeg, prebavila. Zgodnje ali akutne posledice se pojavijo v nekaj dneh ali tednih.

Pozne posledice se ponavadi ne pojavijo prej kot v šestih mesecih. Organi, pri katerih se pojavijo kasnejše posledice sevanja, so pljuča, ledvica, srce, jetra in centralni živčni sistem.

Kdo in kako bdi nad področjem varstva pred sevanji?

Zavedanje o učinkih in družbena sprejemljivost tveganj zaradi izpostavljenosti na eni strani in koristi, ki jih uporaba ionizirajočih sevanj prinaša, na drugi strani, so določali postopen razvoj varstva pred ionizirajočimi sevanji. Danes je varstvo pred ionizirajočimi sevanji trdno vgrajeno v mednarodno okolje in temelji na priporočilih Mednarodne komisije za varstvo pred sevanji (ICRP). Namen priporočil je zagotoviti varstvo ljudi in s tem zmanjšati škodo za zdravje do najmanjše možne mere, hkrati pa omogočiti razvoj in uporabo virov ionizirajočih sevanj. Mednarodna agencija za atomsko energijo pripravlja mednarodne temeljne varnostne standarde za varstvo pred ionizirajočimi sevanji in za varnost virov sevanj, ki temeljijo prav na omenjenih priporočilih. V Evropski uniji urejajo to področje pravno zavezujoči predpisi s skupnim imenom EURATOM, vsebino katerih morajo države članice prenesti v svojo pravno ureditev.

Organizacijsko prelomnico v zgodovini varstva pred sevanji je prinesel drugi mednarodni kongres radiologov v Stockholmu leta 1928. Ustanovljen je bil Mednarodni odbor za varno uporabo žarkov X in radija. Razvoj jedrske tehnologije po koncu druge svetovne vojne je prisotnost ionizirajočih sevanj razširil tudi v dejavnosti zunaj zdravstva. Temu dejstvu je leta 1950 sledilo preoblikovanje in preimenovanje IXRPC v Mednarodno komisijo za varstvo pred sevanji (International Committee on Radiological Protection – ICRP).

Ameriški, kanadski in britanski strokovnjaki so na sestanku leta 1949 poenotili stališča, da obstaja verjetnost za tveganje tudi pri nižjih ravneh izpostavljenosti, vendar le nad določenimi vrednostmi. Tako so predlagali vpeljavo t. i. dovoljenih vrednosti izpostavljenosti, pod katerimi naj ne bi bilo škodljivih posledic. Dogovorili so se tudi o poenotenju postopkov meritev izpostavljenosti ter vpeljavi dveh količin, in sicer absorbirane in ekvivalentne doze, ki upoštevata učinke različnih vrst sevanja.

Prve študije preživelih po jedrskih eksplozijah v Hirošimi in Nagasakiju so sprožile spremembe izhodišč za varstvo pred sevanji. Povečana pojavnost raka med preživelimi po jedrskih nesrečah je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja utrdila napovedi, da lahko tudi nizke ravni izpostavljenosti povzročijo razvoj raka.

Komisija je leta 1977 predlagala omejevanje doz na podlagi tveganj ter vpeljala efektivno dozo, ki omogoča primerjavo neenakomernih izpostavljenosti telesa. Zato so uvedli utežne faktorje tkiva, ki opredeljujejo relativno raven občutljivosti posameznih organov ali tkiv.

Leta 1991 je Komisija dotedanji sistem za omejevanje doz razširila v sistem celovitega varstva pred sevanji, ki upošteva tudi omejitve zaradi potencialnih izpostavljenosti. Na podlagi novih znanstvenih ugotovitev je zgornjo mejo za poklicno izpostavljenost postavila na 20 mSv na leto. Mejna doza za izpostavljenost posameznikov iz prebivalstva je ostala nespremenjena glede na priporočilo iz leta 1977, in sicer 1 mSv. V posebnih razmerah je dovoljeno to dozo preseči, vendar le pod pogojem, da se v naslednjih petih letih izravna do povprečja 1 mSv.

Leta 2008 je Komisija pripravila nova priporočila. Celotna ocena tveganja za nastanek raka zaradi izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju je ostala približno na enaki ravni kot dotlej, medtem ko se je ocenjeno tveganje za dedne učinke znižalo. Posodobljeni so bili utežni faktorji vrste sevanja in tkivni utežni faktorji ter s tem vrednosti ekvivalentih in efektivnih doz. Obstoječe vrednosti mejnih doz za izpostavljene delavce in posameznike iz prebivalstva se niso spremenile. Priporočila pa so uvedla izhodišča in smernice za razvoj radiološkega varstva okolja.

V Sloveniji, pojasnjujejo na ministrstvu za zdravje, področje varstva pred sevanji ureja Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti. S tem predpisom so bile v slovenski pravni red prenesene vsebine evropskih direktiv s skupnim imenom EURATOM o osnovnih standardih varstva pred sevanji, o varstvu preiskovancev v zdravstvu in varstvu zunanjih izvajalcev dejavnosti ter vsebine priporočil Mednarodne agencije za atomsko energijo.

In če se pri nas zgodi jedrska nesreča?

V Sloveniji je novembra 2017 potekala misija EPREV, ki je zasnovana kot strokovni pregled pripravljenosti države na jedrske ali radiološke nesreče in ukrepanja ob njih glede na varnostne standarde Mednarodne agencije za atomsko energijo – IAEA.

Misija je na splošno pohvalila pripravljenost Slovenije ter med drugim izpostavila odlično sodelovanje vseh deležnikov in organizacij, vključenih v odziv, zatrjujejo na ministrstvu za zdravje. Dodajajo, da ministrstvo za zdravje izvaja tudi aktivnosti na področjih, kjer je misija EPREV na podlagi mednarodnih standardov prepoznala možne večje ali manjše izboljšave.

Skladno s tem se bile pripravljene in sprejete smernice za delovanje službe nujne medicinske pomoči ob kemijskih, bioloških, radioloških in jedrskih (KBRJ) nesrečah, ki opredeljujejo organizacijo in delovanje služb nujne medicinske pomoči na zunajbolnišnični in bolnišnični ravni, opremo za zaščito zdravstvenega osebja in njihovo izobraževanje oziroma usposabljanje ter druge vsebine ukrepanja ob KBRJ nesrečah.

Kako pa je pri nas z zalogo "jodovih tablet"? Jodna profilaksa ob jedrski nesreči je eden izmed ukrepov, katerega namen je zaščititi prebivalstvo pred škodljivimi posledicami vdihavanja radioaktivnega jodida in s tem njegovega kopičenja v ščitnici.

V skladu s smernicami Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2009 je naveden zaščitni ukrep predviden le do dopolnjenega 40. leta starosti, ker po tej ni več nevarnosti za kopičenje radioaktivnega jodida v ščitnici, pojasnjujejo na ministrstvu.

Kot pravijo, je, da bi v primeru nesreče zagotovili dovolj velike količine tablet s stabilnim kalijevim jodidom, Zavod RS za blagovne rezerve zagotovil 1.100.000 pakiranj tablet, kar bi zadostovalo za zaščito oseb do dopolnjenega štiridesetega leta starosti na območju Slovenije. Za 10 kilometrsko območje okoli nuklearke pa zagotavlja oskrbo s potrebno količino teh tablet – NEK.