COP28: Bogate države v sklad doslej nabrale za manj kot odstotek potreb

Znanstveniki, ki spremljajo posledice podnebnih sprememb, že več let opozarjajo, da so države, ki prispevajo najmanj emisij toplogrednih plinov, najbolj ranljive in najslabše pripravljene na spopadanje s podnebnimi spremembami. Po drugi strani pa največje svetovne ekonomije prispevajo največ emisij toplogrednih plinov in so torej najbolj odgovorne za podnebno krizo. Države v razvoju so po dolgotrajnem prepričevanju končno dosegle, da so se bogate države zavezale, da jim bodo finančno pomagale pri spopadanju s posledicami podnebnih sprememb. Tako je bila ustanovitev "sklada za izgube in škodo" ena prvih stvari, o kateri so se voditelji držav dogovorili na podnebnem vrhu ZN COP28, ki poteka v Dubaju. 

Doslej so se bogate države zavezale, da bodo v ta sklad skupaj prispevale nekaj več kot 700 milijonov dolarjev (650 milijonov evrov). Združeni arabski emirati, ki so tudi gostitelji COP28, so obljubili 100 milijonov dolarjev (92,8 milijona evrov), enak znesek je obljubila tudi Nemčija, Italija in Francija sta se zavezali, da bosta vsaka prispevali 108 milijonov dolarjev (100 milijonov evrov), ZDA – ki so zgodovinsko največji onesnaževalec in letos tudi največji proizvajalec nafte in plina – so doslej obljubile le 17,5 milijona dolarjev (16,2 milijona evrov), Kanada manj kot 12 milijonov dolarjev (11,1 milijona evrov), medtem ko je Japonska – tretje največje gospodarstvo za ZDA in Kitajsko – obljubila le 10 milijonov dolarjev (9,3 milijona evrov). Po drugi strani pa se je Danska zavezala, da bo v sklad namenila 50 milijonov dolarjev (46,4 milijona evrov), Irska in EU bosta vsaka dodali še 27 milijonov dolarjev (25 milijonov evrov), Norveška 25 milijonov dolarjev (23,2 milijona evrov) in Slovenija 1,5 milijona dolarjev (1,39 milijona evrov). 

A dosedanje obljube oziroma teh 650 milijonov evrov je dobesedno le kaplja v morje, saj ta znesek ne pokriva niti 0,2 odstotka nepopravljivih gospodarskih in negospodarskih izgub, ki jih vsako leto utrpijo države v razvoju. Po poročanju britanskega časnika The Guardian so namreč nevladne organizacije ocenile, da v državah v razvoju izgube in škoda zaradi podnebnih sprememb znašajo več kot 400 milijard dolarjev (371 milijard evrov) na leto. In ta številka še narašča. Ocene letnih stroškov škode se gibajo med 100 in 580 milijardami dolarjev (med 92 in 538 milijardami evrov). 

"Začetne obljube 700 milijonov dolarjev zbledijo v primerjavi z ogromnimi potrebami po financiranju, ki so ocenjene na stotine milijard letno. Več kot 30-letna zamuda pri ustanovitvi tega sklada, skupaj s skromnimi prispevki bogatih držav, zlasti ZDA, zgodovinsko največjega onesnaževalca, kaže na vztrajno brezbrižnost do stisk držav v razvoju," je za The Guardian dejal Harjeet Singh, vodja globalne politične strategije pri Climate Action Network International, ki združuje skoraj 2000 podnebnih organizacij. 

Strokovnjaki za podnebno pravičnost opozarjajo, da bi morala biti ta sredstva nova in dodatna – torej poleg tistih, ki so jih države že namenile za podnebno krizo. Prav tako bi jih morale najranljivejše države dobiti kot nepovratna sredstva in ne kot posojila. Vendar pogoji za dodelitev tega denarja za zdaj ostajajo nejasni, opozarjajo. 

"S tem, ko so ustanovili sklad za izgube in škodo, se morda zdi, da je zgodba tukaj zaključena in se države lahko potrepljajo po ramenih, kakšno dobro delo so opravile. Vendar račun za izgube in škodo se bo le še povečal, če ne bomo ustrezno financirali prilagajanja (na podnebne spremembe, op. a.) in nujno zmanjšali emisije – so del iste sestavljanke, o kateri se pogajajo v razpravah," je poudaril Mohamed Adow, direktor Powershift Africa, direktor možganskega trusta za podnebje in energijo. 

Termin "izguba in škoda" se nanaša na nepopravljive stroške ekstremnih vremenskih razmer in počasi razvijajoče se katastrofe, kot so dvig morske gladine, zakisanost oceanov in taljenje ledenikov, ki jih povzroča globalno segrevanje. S skladom se prisili države, ki so največje onesnaževalke s fosilnimi gorivi, da prevzamejo odgovornost za izgube in trpljenje, ki ga je že povzročil podnebni zlom. Namenjen je za pomoč najrevnejšim in najbolj ranljivim državam na svetu pri plačilu nepopravljivih posledic podnebne krize.