Projekt, ki so ga poimenovali s kratico Havoc (High Altitude Venus Operational Concept), je sicer še v začetni fazi, a že sedaj predvideva gradnjo plovila, ki bi izgledalo približno tako, kot so nekdaj izgledali cepelini. V vsakem bi se lahko na 30-dnevno popotovanje popeljala dva astronavta.

Venera je sicer v več pogledih lažja izbira za raziskovalce kot Mars, saj je bližje, je približno takšne velikosti kot Zemlja, v nekaterih pogledih je precej podobna tudi njena struktura. A razmere na njej so človeku zelo neprijazne. Na površju edinega planeta v našem osončju, ki se vrti v nasprotno smer, je zelo vroče, tudi do 462 stopinj Celzija. Zračni pritisk je kar 92-krat višji, na planetu pa so tudi vulkani in oblaki kiselnih snovi.

Precej nemogoče razmere za raziskovanje, kajne? S takšnimi razmerami se astronavti ne bi mogli spopasti, a tako je zgolj na površju. 48 kilometrov od površja so razmere precej podobne tem, ki jih imamo na Zemlji. Pritisk v atmosferi je približno enak, gravitacija je le malenkost šibkejša, temperature pa le rahlo višje.

V osnovi bi takšno popotovanje izgledalo nekako tako, da bi vesoljsko plovilo po prihodu vstopilo v Venerino atmosfero in nekako počasi strmoglavilo na njeno površje. A le za kratek čas. Tam bi se namreč kot balon napolnilo s plinom, ki bi ga dvignil na želeno višino. Energijo za pogon in delovanje bi pridobivalo iz sončnih celic na vrhu. Ob tem znanstvenikom velik izziv predstavlja dejstvo, da bo potrebno energijo pridobiti navkljub morebiti zastrtemu nebu z oblaki.

Projekt je še v začetni fazi, a bi v primeru izvedbe pomenil nov velik korak človeštva pri raziskovanju našega osončja, pravijo Nasini strokovnjaki.