Spoštujmo pravice matere Zemlje!

22. aprila obeležujemo dan Zemlje, našega zelenega planeta, ki je za zdaj edini znan kot primeren za naše življenje. Na to velikorat pozabimo. Na svetu je toliko ljudi, kot jih ni bilo še nikoli v zgodovini, in dejstvo je, da mora skoraj sedem milijard ljudi delovati naravi prijazno, da jo bodo v takšni obliki lahko izkusili tudi njihovi otroci in vnuki.

Dvomi o tem, ali se Zemlja segreva ali ne, kažejo na to, da je moč industrije in lobijev zelo velika. Na to kaže tudi propadli okoljski vrh v Koebenhavnu, ki ni prinesel nikakršnih rezultatov. Države niso pripravljene sprejeti pravil, ki bi omejila količino izpustov, ker se bojijo, da bi jih katera druga lahko prehitela v gospodarski rasti in ne bi bile več konkurenčne. Gospodarska rast kot tudi izpuščanje toplogrednih plinov v zrak ne moreta biti neskončna in brez posledic, zato se bo s tem treba spopasti, vendar pa za zdaj vplivi onesnaževanja očitno niso dovolj prepričljivi, da bi pogledali čez kratkoročne cilje dlje v prihodnost.

Naše neodgovorno ravnanje ima na Zemljo veliko vplivov, ki jih ne moremo zanikati. Zviševanje emisij toplogrednih plinov, vse več odpadkov, izsekavanje gozdov, vse to bi lahko za življenje na planetu imelo usodne posledice. In takrat gospodarska rast ne bo več najpomembnejša.

Segrevanje večje od standardne napake

Nasa je konec januarja izdala poročilo, v katerem piše, da je bilo leto 2009 drugo najbolj vroče v moderni zgodovini. Analiza, ki jo je izvedel Goddard Institute for Space Studies (GISS), je še pokazala, da je bilo to leto za severno hemisfero najtoplejše vse od začetka meritev leta 1880. Tudi desetletje od januarja 2000 do decembra 2009 je bilo najtoplejše, kar so jih kdaj izmerili. V zadnjih treh desetletjih pa se je po podatkih GISS povprečna temperatura vsakih deset let dvignila za 0,2 stopinje Celzija.

Segrevanje ima veliko bolj dolgoročne posledice, kot se sprva zdi. Permafrost na daljnem severu se že tali, s tem pa se v ozračje sprošča ogromno ujetega ogljikovega dioksida in metana, s čimer se nastanek tople grede še pospešuje. Taljenje ledu na polih pa dviguje tudi višino morske gladine, zaradi česar se nekatere otoške države že počutijo ogrožene. Prebivalci teh, pa tudi prebivalci območij, kjer bo zaradi velikih suš nemogoče živeti, bodo tako, če se bo trend nadaljeval, postali klimatski begunci. Znano je, na primer, da je otok v Bengalskem zalivu, zaradi katerega sta se Indija in Bangladeš zapletla v spor, poplavilo. Države majhnih otoških držav v Tihem oceanu pa so na vrhu v Koebenhavnu poudarjale, da za njih dvig temperature za 1,5 stopinje ne pomeni zgolj nevšečnosti, ampak konec. Njihovo geslo takrat je bilo '1,5 stay alive'.

Preganjanje okoljskih zločincev?

V luči vsega tega definicije ekocida in ideje, da bi slednjega morali proglasiti za enega od zločinov proti miru, ki bi ga obravnavalo mednarodno kazensko sodišče, niso pravzaprav nič nenavadnega. Aktivistka in nekdanja odvetnica Polly Higgins namreč trdi, da je ekocid v svojem bistvu antipod življenja, saj prej ali slej vodi v vojno – za ozemlje, vodo, hrano ali naravna bogastva.

“Planet ali smrt!” je tako na konferenci o klimatskih spremembah in pravicah matere Zemlje, kot so vrh poimenovali, v bolivijskem mestu Cochabamba včeraj vzkliknil predsednik Evo Morales, ki je dogodek tudi organiziral. Na njem je želel dati besedo revnim in velikorat preslišanim narodom, ki nimajo ekonomske in politične moči. Po nekaterih analizah namreč okrog 80 odstotkov svetovne onesnaženosti prispevajo razvite države, to pa najbolj vpliva prav na najbolj nerazvite države. Morales je sicer prepričan, da bi takšno nepravičnost rešila ustanovitev mednarodnega sodišča za okoljske zločine.

Rešitev smo mi sami

Strokovnjaki imajo prav tako vrsto idej, kako bi se lotili podnebnih sprememb. Ustvarili so že meso v laboratoriju, s čimer bi v oddaljeni prihodnosti lahko omejili živinorejo in zmanjšali izpuste na račun tega. Ena od idej je lansiranje milijonov zrcal v Zemljino orbito, s čimer bi se del sončnih žarkov odbijal v vesolje. Velik potencial ima tudi voda, ki vsrka veliko ogljikovega dioksida, pa tudi žveplo, ki v ozračju omeji segrevanje, vprašanje je samo še, kako njuni lastnosti učinkovito izrabiti.

Vendar pa imajo vse ideje vsaj eno težavo: veliko stanejo. Še vedno je tako najbolj učinkovito načelo pometanja pred lastnim pragom. Če bi namreč sedem milijard posameznikov vsak dan razvrstilo svoje odpadke, s čimer bi jih poslali v predelavo za nove izdelke, namesto avtomobilov uporabljajo kolesa ali celo hodilo peš, pazilo na porabo vode, elektrike in podobno, bi za dobrobit svojega planeta naredili že zelo veliko.

Na naši novi spletni strani Dom in vrt, ki je zaživela prav danes, pa lahko preberete nekaj namigov, kako biti tudi doma prijaznejši do Zemlje.