31 ur rodilo šibak dogovor
Po zelo dolgih posvetovanjih je podnebni dogovor podprlo zgolj okoli 30 držav, dogovor pa ni pravno zavezujoč in je precej šibak oziroma, kot pravijo okoljevarstveniki, sprano zelen.
Trenutno uporabljate Adobe Flash Player verzije 8.
Za napredno uporabo našega novega predvajalnika priporočamo Adobe Flash Player 9, ki omogoča celozaslonski ogled in najboljšo kvaliteto videa.Priporočamo najnovejšo različico Adobe Flash Player verzije 9, ki si ga lahko brezplačno naložite tukaj
Video
V Koebenhavnu se je popoldne končala največja podnebna konferenca v zgodovini, na kateri so po dveh tednih intenzivnih razprav sprejeli nov, a pravno nezavezujoč dogovor. Z njim so obljubili milijarde za pomoč revnim državam v boju proti globalnemu segrevanju, a le malo storili za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.
(Foto: Reuters)
Konferenca, na kateri je sodelovalo 192 držav pogodbenic Okvirne konvencije ZN o podnebnih spremembah (UNFCCC), se je končala okoli 15.30, s tem pa tudi 31-urni pogajalski maraton, katerega rezultat je Koebenhavnski dogovor. Dogovor naj bi bil sicer rezultat petkovega barantanja ameriškega predsednika Baracka Obame z voditelji Kitajske in drugih pomembnih držav v razvoju.
Dogovor so pred začetkom razprave na maratonskem plenarnem zasedanju na petkovem mini vrhu podprle EU, Indija in Južnoafriška republika ter še 20 držav. Po prekinitvi na zahtevo britanskega ministra za podnebje in energijo Eda Milibanda, med katero so nekatere države grozile z zavrnitvijo dogovora, so odločitev o sprejemu dogovora nato sporočili danes, potem ko se je nadaljevalo kaotično plenarno zasedanje. Če bi dogovor propadel, namreč ne bi mogli uresničiti zavez o finančni pomoči revnim državam.
Dogovor sicer ni pravno zavezujoč in ne vključuje konkretnih številk pri zavezah za zmanjšanje izpustov. Določa le, da je treba globalno segrevanje ozračja omejiti pod dve stopinji Celzija glede na predindustrijsko obdobje, države pa so pozvane, da do februarja prihodnje leto naznanijo svoje zaveze za omejitev izpustov do leta 2020. Ni pa nobenih številk niti glede srednje- niti glede dolgoročnih ciljev, torej do leta 2050, in sicer zaradi Kitajske in Indije.
Tudi glede finančne pomoči državam v razvoju v podnebnem boju v dogovoru ni nič novega. Razvite države se zavezujejo, da bodo prispevale 10 milijard dolarjev v obdobju 2010–2012, in naznanjajo cilj, da bodo zbrale 100 milijard dolarjev na leto do leta 2020 iz različnih virov – javnih in zasebnih, dvostranskih in večstranskih, vključno z alternativnimi viri financiranja.
Odzivi na dogovor sicer niso nič kaj spodbudni, saj so številni nad njim razočarani. Več ...
Povezani članki
Glasuj
"Uporabna baterija je seveda tudi nikelj-kovinsko hidridna, posebno ovonična, ki jo je izumil ameriški znanstvenik Stanford Ovshinsky. Proizvajal jih je za nekdanji model General Motorsa EV-1 in električno toyoto RAV 4. To so bile že res uporabne baterije, a GM je njegovo proizvodnjo s figo v žepu kupil in naprej prodal naftni družbi Texaco (zdaj Chevron), ki pa patenta ne da nikomur. Ovonična nikelj-kovinsko hidridna baterija še danes ni slaba. Ima odlično življenjsko dobo, zdrži ogromno ciklov in več kot 300 tisoč kilometrov. Takšno baterijo vidite tudi v novem priusu, pa v hibridnih lexusih, ampak ti proizvajalci so morali podpisati, da z njimi ne bodo izdelali avtomobilov, ki jih bo mogoče priključiti in polniti na vtičnici (t. i. plug in). Tudi zato so morali razvijati litij-ionske baterije."
"Veliko večji problem (od litij ionskih) so svinčeve baterije iz običajnega avtomobila, pa filtri, katalizatorji, filtri trdnih delcev in olje, ki se redno menjajo in obremenjujejo okolje."
In za konec: "Če bi bilo nafte še dovolj, bi znova ubili električni avtomobil, kot so ga že nekajkrat."
















