'Scenarij je bil očitno napisan že prej, a jaz zanj nisem vedel'

Slovenski strokovnjak za jedrsko varnost Miroslav Gregorič, ki je pred desetimi leti z misijo ZN v Iraku iskal orožje za množično uničevanje, je ob deseti obletnici začetka vojaškega posredovanja v Iraku strnil svoje vtise na dogodke, ki so pripeljali do vojne.

Sam pravi, da pri vsakodnevnih inšpekcijah ni sodeloval. Bil je namreč predstavnik Komisije ZN za nadzor, verifikacije in inšpekcije (Unmovic) in je skrbel za logistiko in povezave. Vsak večer je pošiljal svoja poročila v New York, kjer je bil tudi vodja misije Hans Blix.

Gregorič trdi, da je bila to zelo profesionalna misija, v okviru katere so pregledovali kemično in biološko orožje, raketno tehnologijo in uvoz ter izvoz blaga z dvojno rabo. Z njimi so bili tudi inšpektorji Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA), ki so pregledovali jedrski del. V Iraku je bilo v tem okviru tako okoli 250 ljudi, od tega 120 inšpektorjev.

Ker je morala predhodna misija (Unscom) konec leta 1998 zapustiti Irak, so morali ob prihodu 16. novembra 2002 najprej ugotoviti, v kakšen stanju so jedrski in kemični obrati, obiskati vse glavne objekte, se pogovoriti z vsemi glavnimi osebami in stanje primerjati glede na zadnja poročil Unscoma. Ugotovili so, da so bila vsa področja slabša in manj razvita, kot tedaj, ko je državo zapustil Unscom.

Ti obrati so bili še vedno prisotni, vendar pa Gregorčič pravi, da je bilo jasno, da "razen če bi imeli Iračani nekaj povsem skritega, nekje pod zemljo in s povsem drugimi ljudmi, potem bi morda lahko šlo kaj naprej".

Ob začetku misije se niso zavedali, kako pomembno vlogo bo imela njihova misija. "Ampak na koncu je bilo jasno, da smo bili tam za pridobivanje časa in da je šlo za misijo ohranjanja ugleda, da ni bilo vse preveč brutalno," je pojasnil.

Tako so želeli na vse objekte, tudi na mlekarne, pivovarne in na vse obrate, kjer bi se kakor koli lahko proizvajalo sporno orožje, namestiti kamere, termometre in druge merilnike. A kot pravi Gregorčič, se to žal ni zgodilo.

Dodaja, da je moral Irak prvo aktualno, točno in popolno poročilo o svojem orožju podati do 7. decembra 2002. Pred tem je namreč resolucija Varnostnega sveta ZN 1441 že ugotovila, da je Irak kršil prejšnje resolucije o razorožitvi. Vsaka nadaljnja kršitev pa bi lahko pomenila vojno.

Že leta 1991 so trdili, da nimajo nobenega orožja več. Kemično, biološko in drugo orožje so v velikih količinah uničevali, vendar pa o tem niso pisali dnevnikov. Nato pa so morali po Unmovicu in IAEA s količinami dokazati, koliko orožja so uničili. "In to je bilo zanje zelo težko," je dodal.

Gregorič pravi, da bi se napad lahko prvič začel že decembra. Takrat so želeli Iračani sami dostaviti poročilo v New York, a niso dobili potrebnih vizumov, nato pa je Blix obljubil, da bodo poročilo sprejeli v Bagdadu ter ga posredovali na sedež ZN v New York in na Dunaj, kjer ima sedež IAEA.

Nekaj dni, preden bi morali poročilo dostaviti, so Iračani sporočili, da je dolgo kar 15.000 strani, kar je bilo preveč za osebno prtljago enega ali dve kurirjev. Z letalsko pošto niso želeli tvegati, ker se je Unscomu že zgodilo, da se je izgubila, zato so morali Iračani "na vrat na nos" skenirati na tisoče strani, da so lahko vse skupaj zapakirali v dva manjša kovčka. Do zadnjega niso vedeli, ali jim bo uspelo. Poročilo je nato v roku prevzel Gregorič, nato pa so ga z dvema kurirjema poslali v New York.

Na vprašanje, kdaj je moral zapustiti Irak, je odgovoril, da je, še preden je šel tja, slišal opozorila, da se lahko vrne že jutri. Tudi ko so tja prišli, niso vedeli, ali prihajajo na sovražno območje. Ukaz za umik je na koncu dal generalni sekretar ZN, časa pa so imeli manj kot 48 ur pred invazijo.

Pri umiku so jim aktivno pomagali tudi Iračani. Sami so imeli le nekaj varnostnikov, ki so bili oboroženi s pištolami. "Še puške nismo imeli," se spominja slovenski strokovnjak, ki dodaja, da so se umaknili z dvema letaloma, ki sta do Cipra opravili tri polete.

Iračanom je večer pred umikom povedal, da so dobili ukaz za začasno preselitev, ne za evakuacijo. "In takrat mislim, da so vedeli, za kaj gre. Mislim, da smo bili oboji zelo žalostni," je še pojasnil.

Slabše ne bi moglo biti

Gregorič je na vprašanje, kako ocenjuje posledice napada, odgovoril, da po njegovem mnenju slabše ne bi moglo biti. "Tedanji predsednik ZDA George Bush je govoril, da če ZN ne bo podprl vojne, bo nerelevanten. Ni bilo želje po multilateralnem urejanju sveta," opisuje Gregorčič. Omenil je stroške vojne, ki so se takoj povzpeli na 90 milijard, hkrati pa spomnil na knjigo Nobelovega nagrajenca Josepha Stiglitza, ki je leta 2008 objavil knjigo o "vojni za 3000 milijard ter zadnje ocene Univerze Brown". "Da o mrtvih sploh ne govorimo".

Ob tem še pravi, da je sam, ko je bil v Iraku, videl delujoče šole in bolnišnice. "Nekajkrat sem tudi sam vozil avto po mestu, se sprehodil. Seveda sem bil nadzorovan in so mi prisluškovali, a sem na to računal. Ni bilo pa ob cesti podtaknjenih bomb," dodaja.

Po njegovem mnenju so Američani naredili veliko napak. V prvi vrsti, ker so okupacijo začeli s premalo vojaki in jim zato ni uspelo pravočasno zavarovati vseh ogromnih skladišč konvencionalnega orožja, med drugim tudi najmočnejših eksplozivov, ki jih je IAEA zapečatila kot možne sprožilce za jedrske bombe. "Škoda je bila ogromna. In drugo, ker so popolnoma razpustili iraško vojsko, ne pa samo njen najvišji vrh," je prepričan Gregorič.

Scenarij je bil očitno napisan že prej

Dodaja, da če bi vnaprej vedel, kaj se bo kasneje zgodilo, ne bi šel več na podobno misijo. "Glejte, ko sem šel takrat v Irak, sem bil neskončen optimist. Mislil sem, da bomo vojno preprečili. To prepričanje je z meseci sicer puhtelo. A ko smo šli v Irak, se ni vedelo, kaj bo sledilo. Nekdo me je pospremil, naj zdržim nekaj mesecev, dokler se prah ne poleže. No mislim, da se ta prah še zdaj ni polegel. Scenarij je bil očitno napisan že prej, ampak jaz zanj nisem vedel. Če bi, seveda ne bi šel v to," je zaključil Gregorič.