Pokopali Waldheima

Medtem ko na pogrebu ni bilo tujih državnikov, je na obredu avstrijski predsednik Heinz Fischer dejal, da je potrebno življenje pokojnika ocenjevati "kot celoto" in dodal, da je bil Waldheim nepravično obsojen dejanj, "ki jih ni zagrešil".

Fischer je med zadušnico, ki jo je v Štefanovi cerkvi daroval dunajski nadškof in kardinal Christoph Schoenborn dejal, da je Waldheim simbol avstrijske slabe vesti glede nacističnega obdobja. Večina vlad je bojkotirala Avstrijo med Waldheimovim mandatom, slednji pa je prosil, naj se jih ne povabi na njegov pogreb, verjetno zato, ker je vedel, da bi le redki prišli. Pogreba so se sicer poleg avstrijskega državnega vrha udeležili predstavniki Liechtensteina in italijanske regije Južne Tirolske.

Po maši so krsto odpeljali na trg Ballhausplatz v neposredni bližini predsedniške palače in zunanjega ministrstva, kjer so se spomnili Waldheimovega delovanja kot predsednika (1986-1992) in zunanjega ministra (1968-1970). Sprevod se je na poti na pokopališče ustavil še pred dunajskim sedežem Združenih narodov, kjer se je od nekdanjega generalnega sekretarja ZN poslovil vodja ZN na Dunaju Antonio Maria Costa.

Waldheim, ki je bil od leta 1972 do 1981 generalni sekretar Združenih narodov, je bil na položaj avstrijskega predsednika izvoljen leta 1986 kljub domnevam, da je pripadal nemški oboroženi enoti, ki je na Balkanu med drugo svetovno vojno zakrivila številne grozote. Zahodne države so se na Waldheimovo izvolitev odzvale z bojkotom avstrijskega predsednika, Washington pa ga je celo uvrstil na seznam opazovanih oseb, ki so jim prepovedali obiskati ZDA. Waldheim je vse očitke najprej vztrajno zavračal in poudarjal, da je izpolnjeval le svojo dolžnost.

Waldheim je v svoji poslednji izjavi priznal napake v razpravi o svoji vojni preteklosti, svoje kritike pa pozval k spravi. "Vse tiste, ki imajo kritičen odnos do mene, pozdravljam in naprošam, da še enkrat premislijo o svojih motivih in, če je to mogoče, sklenejo pozno spravo z mano," je Waldheim zapisal v svoji politični oporoki. "Da, naredil sem tudi napake in na srečo sem imel tudi mnogo časa, da sem vedno znova o njih razmišljal. Te napake pa niso bile sopotništvo ali sostorilstvo v zločinskem režimu, preveč so me zaznamovale drža in usoda moje družine," v izjavi z naslovom "Zadnja beseda" poudarja Waldheim.