Težko mu je pri srcu, ko se spominja tragedije, ki mu je vzela tri kolege, prijatelje, družinske člane. Trenutka, ko je padla klančina, Zvonimir Franić ne bo nikoli pozabil. Bil je v kabini. "To je takšen specifičen udarec in tresenje plovila. Vedel sem, da je klančina padla, a na kraj pameti mi ni prišlo, da so pod njo ljudje," je povedal. 

Grozljivih prizorov nesreče, ki so ga pričakali, ko je odšel iz kabine, niti noče opisovati. Ostanek posadke je bil povsem iz sebe, sam pa je po prvem šoku dojel, da je nekdo v morju in da potrebuje pomoč. "Zagledal sem našega prvega častnika palube, kako lebdi na vodi, nedvomno poškodovan. Dobesedno lebdel je, ne z rokami ne z nogami ni delal nič. Govoril je Joj, mati moja, potonil bom. Dobesedno je rekel: Joj, mati moja, ne morem več, potonil bom," se s težkim srcem spominja grozljivih trenutkov. 

Brez pomisleka je skočil v morje, odplaval do njega in ga privlekel do obale. K sreči je bil pri zavesti, da sta se lahko pogovarjala. "Naslonil sem ga na kolena, nisem vedel, ali ima poškodovano hrbtenico, pa bi ga lahko še bolj poškodoval."

Zaradi previsokega pomola ga sam ni mogel potegniti na kopno. Minute, ko sta čakala na reševalce, so se zdele kot večnost, pravi. "K meni so spustili plavajoča nosila. Morali smo ga spraviti na nosila, imobilizirati, da ga lahko potegnejo ven. Tega nisem zmogel sam."

Ko sta dobila pomoč, so ga gasilci izvlekli na kopno. Po hudi poškodbi medenice in rame prvi častnik še okreva. Izgubil sem tri družinske člane, enega pa rešil, pripoveduje čustveni mornar, ki bi dal vse, da bi lahko z vsemi spet plul na morju in da bi bili skupaj.