K2: Slabo pripravljeni na vrh?

Alpinisti, ki jih je vzela gora K2, so pred smrtjo pisali dnevnik. Samo nekaj dni pred tragedijo, v kateri je umrlo 11 ljudi, so bili udeleženci srbske odprave na ''goro vseh gor'' navdušeni ter polni elana in energije. Motil jih je le močan veter, ki je odpihnil šotore.

Zadnji zapis v dnevniku, ki so ga pisali člani odprave, je od včeraj. ''Gneča je tam gori, ostali so na planini. Preostanek odprave se je zbral v baznem taboru. Na mestu, poimenovanem Memorial, smo postavili obeležje v spomin na naše prijatelje iz Srbije, Francije, Norveške, Koreje, Irske, Pakistana in Nepala, ki jih je gora zadržala zase,'' je zapisal vodja ekspedicije Milivoj Erdeljan.

Nesreča se je zgodila 1. avgusta okoli 11.15 na višini 8150 metrov. Med nesrečnimi plezalci je bil tudi mladi, a izkušeni, srbski alpinist Dren Mandić, ki je bil takrat s skupino kolegov na koncu najtežjega vzpona. Želel je zamenjati mesto s plezalcem, ki je šel za njim. Ustavil se je, da bi zamenjal jeklenko s kisikom, zato si je odpel varovalo. Takrat je izgubil ravnotežje in padel v izjemno strm in leden prepad, ustavil se je šele na višini 8020 metrov. Na kraj dogodka je prvi po 15 minutah prišel Predrag Zagorac, ki je našel Mandićevo truplo. V dnevniku piše, da so ga zavili v zastavo in ga pustili na višini 7900 metrov. ''Ostal je bližje nebu,'' je zapisal vodja odprave.

Sicer so alpinisti dnevno zapisovali utrinke. Pisali so o vremenu, razpoloženju, zdravju, iz vsakega zapisa pa je razbrati močno željo, da bi osvojili vrh Himalaje. Samo pet dni pred Mandićevo smrtjo so zapisali: ''Ponoči je padal sneg. Ko se je malce razjasnilo, smo odšli do naslednjega tabora. Šotor je uničen, oprema pa je na srečo ostala nepoškodovana. Prespali bomo v singapurskem šotoru, jutri bodo nosači prinesli novega. V novem taboru je jasno, vendar piha veter.'' Dopisali so, da so bazni tabor 25. julija zapustili Francozi in Španci. ''Gledamo v nebo, da bi se zjasnilo in bi se umiril veter. Upamo, da se nas bo K2 usmilil, da bi dosegli to, kar nam je zelo blizu. Pripravljeni smo. Zgoraj na Abruci je vse pripravljeno, postavljeni so vrv in višinski tabori. Po desetih dneh vidimo prve sončne žarke.'' Alpinisti vrha niso osvojili. Po Mandićevi smrti so prekinili odpravo.

Italijan se prebija z gore

Pakistanski reševalci so danes tretji dan po eni najhujših alpinističnih tragedij uspeli rešiti dva nizozemska alpinista, na gori pa je še vedno ujet italijanski plezalec. 37-letni Marco Confortola se je s hudimi ozeblinami uspel spustiti do tabora na višini nekaj več kot 6000 metrov. Vendar pa ga je dosegel šele zvečer, to pa pomeni, da bo na gori preživel vsaj še en dan. Medtem so mu nasproti odšli trije posebej izurjeni pakistanski nosači in ameriški alpinist, ki bodo izmučenemu Italijanu pomagali do višine, kjer ga bo lahko pobral pakistanski vojaški helikopter.

"Seveda, seveda, naprej bom šel. Predstavljajte si, da bi se zdaj vdal,“ je Confortola preko satelitskega telefona povedal svojim kolegom. Uspel se je prebiti preko območja Bottleneck (vrat steklenice), imenovanega tudi "cona smrti“, kjer je na višini 8200 metrov kisika najmanj, mraz pa je najhujši. Izvedeli so, da so njegove noge "v zelo slabem stanju“, uspel pa je rešiti roke.

Hudo poškodovana sta tudi Nizozemca, ki so ju danes s helikopterjem prepeljali v dolino. Eden je v kritičnem stanju, obema pa bodo morali zaradi ozeblin amputirati ude.

Kaj se je dogajalo na gori vseh gor?

K2 je tokrat vzela življenja 11 alpinistov, so po kriznem sestanku predstavnikov pakistanske vlade in organizatorjev odprav na to drugo najvišjo goro sveta potrdili uradni viri. Med mrtvimi so trije Južnokorejci, dva Pakistanca, dva Nepalca, Francoz, Norvežan, Srb in Irec, pogrešanih pa ni več.

Že na poti na vrh sta v petek umrla dva plezalca, Srb in Pakistanec, še hujša katastrofa pa se je zgodila med spustom. Na višini 8211 metrov se je odlomil velik kos ledu in sprožil plaz. Pretrgal je številne plezalne vrvi ter ogrozil osem odprav s 15 plezalci. Trije Korejci in dva Nepalca so bili na mestu mrtvi. Ostali so zmrznili približno 300 metrov pod vrhom.

O boju za preživetje na najbolj nevarnem delu ene najzahtevnejših gor na svetu, je spregovoril Wilco van Rooijen, rešeni vodja nizozemske odprave, ki je izgubila vsaj tri člane. Ujete alpiniste je skušal organizirati, a je vsak skrbel le za lastno preživetje. "Razmišljali so o svoji jeklenki s kisikom, svoji vrvi in tako dalje. Vsak se je boril zase. Še vedno ne razumem, zakaj smo zapustili drug drugega,“ se je čudil.

Dodal je, da so se nekateri sami poskušali spustiti z gore. "Hiteli so navzdol, a niso vedeli, kam gredo. Zato so se izgubili na napačni strani gore, na napačni poti." Povedal je tudi, da so se nenadoma spustili oblaki ter da je tudi sam začel trpeti zaradi snežne slepote.

Za veliko število žrtev, je prepričan, ni kriva samo narava. Napake so se dogajale že pred naskokom na vrh, nekateri so vrvi namestili na preveč rizičnih delih, je povedal. Tik pod vrhom je več alpinistov, ki niso več zaupali odpravi, odnehalo, je nadaljeval, tisti, ki so vztrajali, so vrh dosegli tik pred sončnim zahodom.