Sodnica odločila: Pistorius gre za 30 dni v psihiatrično bolnišnico

Po velikem preobratu na sojenju južnoafriškemu športniku Oscarju Pistoriusu, ko je tožilec Gerrie Nel predlagal, da športnika pošljejo na opazovanje v psihiatrično bolnišnico v Južni Afriki, je sodnica predlogu ugodila. Pistorius bo moral zdaj za 30 dni v omenjeno ustanovo, kjer bodo preverjali, če resnično trpi za anksioznostjo, kar na enem od zadnjih obravnav dejala zdravnica Merryll Vorster.

Vorsterjeva je tedaj dejala, da moramo na atletova dejanja v noči, ko je ustrelil Reevo Steenkamp, gledati v luči njegovih težav, ki jih je imel zaradi anksioznosti. Pojasnila je, da je bil zaradi amputacije nog in zapletenega odnosa s starši Pistorius zelo nezaupljiv, skrbelo ga je za lastno varnost. Pogosto se je počutil samega in izoliranega od družbe. Pravi, da je Pistorius že od malih nog na svet gledal kot na grožnjo. V svoji okolici je videl nevarnosti, čeprav jih tam ni bilo. Dodala je, da atlet sicer zna ločiti med dobrim in slabim, a da je njegova reakcija drugačna od reakcije nekoga, ki ne trpi za anksioznostjo. Dodala je še, da Pistorius zaradi streljanja trpi za depresijo.

'Belski strah' pripomogel k tragediji?

Oscar Pistorius se na sodišču brani, da je svoje dekle Reevo Steenkamp ustrelil, ker je mislil, da je v hiši vlomilec. Vse od Reevine smrti Pistoriusovi odvetniki in svojci poudarjajo, kako zelo se je južnoafriški športnik bal, da bi bil zaradi svojega bogastva žrtev napada. Njegov oče Hanke je denimo dejal, da v družini morajo imeti orožje, ker južnoafriška vlada, ki jo vodijo črnci, preprosto ne ščiti belih prebivalcev.

T. i. belski strah naj bi se začel širiti po koncu apartheida. Ko je bilo konec apartheida, je bilo konec tudi zakonov, ki so črncem omejevali gibanje. Številni črnci so se preselili v kraje, kjer so pred tem živeli izključno belci. Belci so se posledično iz teh mest preselili. Med takimi je bila tudi družina Corlie Mouton, ki si je zdaj vzela dopust, da lahko pred sodiščem podpira Pistoriusa. Verjame mu, ko pravi, da ga je bilo strah kriminala, saj se tudi sama počuti ogroženo. Včasih je živela v Pretorii, a zdaj pa je doma v 40 kilometrov oddaljenem Hartbeespoortu. Iz Pretorie se je preselila zaradi strahu in zdaj jo je strah tudi že zaradi vožnje po Pretorii. "Ljudje tolčejo po oknih mojega avtomobila. Strah me je, da jih bodo razbili," je povedala.

Je res tako nevarno?

Raziskovalec na Inštitutu za varnostne vede v Pretorii Johan Burger pravi, da je Južna Afrika – vsaj kar se tiče števila umorov – bolj varna kot včasih. Po drugi strani pa je po njegovih besedah glede vlomov v domove situacija veliko bolj resna, kot je bila. Prebivalci se preprosto ne počutijo varne v lastnih domovih.

Soseska, v kateri je živel Pistorius, je zelo dobro varovana. Stopnja krimnala je veliko nižja kot v sosednjih soseskah. A Pistoriusa je bilo vseeno strah. Profesor Rudolph Zinn z Univerze za kriminologijo pravi, da se v Južni Afriki kriminala bojijo bogati prebivalci in to ne glede na raso. "Težko je vedeti, ali boste postali tarča. Tako se ljudje počutijo ogrožene, pa čeprav imajo varovanje. Tudi v dobro varovanih krajih se namreč dogajajo zločini," je povedal.

Čeprav je Zinn prepričan, da ne gre toliko za raso kot za bogastvo, pa je kolumnist Max du Preez prepričan, da je močan strah pred kriminalom prisoten predvsem pri belih Južnoafričanih. "Mislim, da ni daleč od resnice, da gre za paranojo, ki jo delijo beli Južnoafričani," je povedal. Pravi, da je to povezano z zgodovino Južne Afrike in z zavedanjem nekaterih belcev, da so bili oni tisti, ki so med apartheidom zatirali druge. "Pričakujejo, da bodo tisti, ki so bili zatirani, udarili nazaj," je dodal du Preez. "V naši državi je strah pred kriminalom povezan z našo zgodovino in občutkom krivde," je še povedal.