Spretno maščevanje in rdeča obleka dame iz Bele hiše

Spletni trend je posledica zadnjih trgovinskih napetosti med ZDA in Kitajsko. Donald Trump je z astronomskimi carinami ameriška podjetja skušal spodbuditi, naj proizvodnjo preselijo nazaj v ZDA, v odgovor pa so kitajski proizvajalci začeli objavljati maščevalne posnetke iz zakulisja svojih proizvodnih linij in razčlenjevati dejanske stroške izdelave prestižnih izdelkov, ki so obnoreli kupce na Zahodu. 

Številne luksuzne modne znamke pa njihove navedbe zanikajo. Trdijo, da gre za lažno kitajsko propagando in da želijo posamezni proizvajalci ponaredkov izkoristiti napetosti na tržišču ter zmedene kupce preusmeriti k sebi.

'Če vam ni mar za logotip ...'

"Dejanski stroški izdelave torbice Birkin in kaj vi v resnici plačujete," je denimo naslovljen videoposnetek, v katerem je pojasnjena cenovna struktura znamenite dizajnerske torbice francoske luksuzne znamke Hermés, ki se jo s težavo najde v redni prodaji, obnorela pa je hollywoodske zvezdnice in druge bogatašinje. "V butiku vas bo stala 38.000 ameriških dolarjev (skoraj 34.000 evrov), zdaj pa bom pred vašimi očmi korak po korak razčlenil dejansko tovarniško ceno," napove proizvajalec, ki v rokah drži torbico.

Zagotovi, da uporabljajo zgolj usnje najboljših treh svetovnih dobaviteljev: "Nuti iz Italije, Weinheimer iz Nemčije in Haas iz Francije. Za en tak kos, ki zadostuje za izdelavo ene torbice Birkin, je treba odšteti 450 dolarjev (400 evrov). Najvišje kakovosti je seveda tudi nit, imenuje se Fil Au Chinoise iz Francije, to je dejansko Rolls Royce med nitmi. Za vsako torbico je porabimo za 25 dolarjev (22 evrov)," nadaljuje.

Nato opiše zaponko na torbi, za katero zatrdi, da je iz nerjavečega jekla vrhunske kakovosti, ki je odporno celo na morsko vodo. Kos stane 150 dolarjev (dobrih 130 evrov). Tekočina za zaključni šiv je iz Italije in za vsako torbico stane 50 dolarjev (35 evrov). Pregrada v notranjosti je izdelana iz ovčje kože, uvožene iz Francije, v vsako torbico gre 100-dolarski kos (88 evrov). Zadrga je znamke Riri in stane 10 dolarjev (slabih devet evrov). Prav toliko stane še vrečka iz blaga, v katero je pred pošiljanjem položena torbica.

Nazadnje se dotakne še stroškov delovne sile. Spomni, da je ta v Franciji precej dražja kot na Kitajskem. Pravi, da izdelava ene tovrstne torbice stane 600 dolarjev (530 evrov). Ko vse skupaj sešteje, pride do številke 1400 dolarjev (dobrih 1200 evrov), kolikor stane izdelava ene Birkinove torbice v tovarni. "Zakaj pa bodo vam zaračunali 38.000 dolarjev (34.000 evrov)? Ker boste več kot 90 odstotkov cene plačali za logotip," pojasni. "Če pa vam za logotip ni mar, ampak želite le enako kakovost in enake materiale, lahko torbico naročite pri nas," zaključi.  

'Made in China'

Omenjeni proizvajalec ni edini, ki zahodne kupce vabi neposredno k sebi. Nekateri kitajski proizvajalci so objavili tudi podrobne posnetke njihovih proizvodnih procesov, da bi ovrgli percepcijo, da "Made in China" ("Izdelano na Kitajskem") pomeni slabo kakovost. Medtem so drugi dobavitelji v Aziji ponudili brezplačno dostavo izdelkov po vsem svetu in v nekaterih primerih celo kritje uvoznih dajatev, poroča indijski NDTV.

Tarča posmeha v carinski vojni je postala tudi Trumpova administracija. Viralna je postala objava diplomata Čang Čišenga, kitajskega generalnega konzula v Indoneziji. Ponorčeval se je iz uradne ameriške drže glede Kitajske ter porekla obleke tiskovne predstavnice Bele hiše.

"Obtoževanje Kitajske je posel. Nakupovanje na Kitajskem je življenje. Zaposlen v kitajski tovarni je prelepo obrobo prepoznal kot njihov izdelek," je konzul zapisal na omrežju Weibo in delil fotografijo rdečega blazerja, ki ga je Karoline Leavitt nosila pred nekaj tedni med pogovorom z novinarji v Beli hiši, poeg pa še posnetek zaslona artikla v spletni trgovini. 

Kitajski proizvajalci spretno izkoristili razmere

Spletni komentatorji so se ob tej temi seveda nemudoma vžgali. Številni trdijo, da glede na kitajsko proizvodno moč in konkurenčne cene v trgovinski vojni ZDA ne morejo zmagati.

Nekateri uporabniki špekulirajo, da bi lahko prav omenjena oglaševana neposredna prodaja postala edina cenovno dostopna možnost za luksuzno blago, če se bodo carine še naprej zviševale. Drugi se sprašujejo, zakaj bi ameriški potrošniki sploh še kupovali te artikle po polni ceni v maloprodaji zdaj, ko vedo, da so prek neposredne prodaje na voljo za le delček te visoke cene. 

Medtem je slišati tudi glasna opozorila, da gre v večini primerov vsekakor za kitajsko propagando. "Številni videoposnetki so oglasi visoke produkcije, ki so jih ustvarili vplivneži, za katere strokovnjaki pravijo, da so jih verjetno najeli proizvajalci. Drugi so nizkoproračunski in zdi se, kot da so bili narejeni v tovarni ali v skladišču. Večina vsebuje povezave do proizvajalčevega spletnega mesta in navodila za nakup," navaja Independent.  

"Lažne proizvajalce na Kitajskem poskušajo poistovetiti z resničnimi proizvajalci," pravi Conrad Quilt Harper, avtor glasila o industriji luksuznega blaga Dark Luxury. "Družbena omrežja uporabljajo zelo pametno in so zelo učinkoviti pri spodbujanju povpraševanja na Zahodu," je dodal.

Louis Vuitton je večkrat izjavil, da ne proizvaja izdelkov na Kitajskem, tudi Independent je našel vsaj en videoposnetek, ki lažno trdi, da je dobavitelj znanega proizvajalca športnih oblačil Lululemon. Tiskovni predstavnik omenjenega podjetja je za časnik zatrdil, da na celinski Kitajski proizvede približno tri odstotke svojih končnih izdelkov, na svoji spletni strani pa da ima objavljen celoten seznam svojih proizvodnih partnerjev.

Prihodki ob ameriški trgovinski politiki že navzdol

ZDA so carine za uvoz iz Kitajske prejšnji teden dvignile na skupno 145 odstotkov ob upoštevanju 20-odstotnih carin, ki jih je Trump že prej uvedel zaradi domnevne vloge Kitajske pri dotoku prepovedane droge fentanil v ZDA. V Pekingu pa so se odzvali z dvigom carin na uvoz iz ZDA na 125 odstotkov.

Carinska vojna je krepko zatresla trge, tudi tiste z luksuznim blagom. Denimo koncern LHVM, francoski proizvajalec torbic Louis Vuitton in penin Dom Perignon, ki je v lasti najbogatejšega Evropejca Bernarda Arnaulta, v ZDA ustvari četrtino svojih prihodkov. V letošnjem prvem četrtletju pa je vknjižil dvoodstotni medletni padec prihodkov od prodaje, kar pripisuje novi trgovinski politiki ZDA, poroča STA.

Četudi je na domačem trgu v enoti modnih izdelkov od tekstila do ur in nakita v minulem trimesečju zabeležil optimistično prodajo, pa so prihodki v ZDA že nekoliko nazadovali, so pojasnili v podjetju, pod okrilje katerega med drugim sodijo blagovne znamke Christian Dior, Givenchy, Fendi, Celine, Kenzo, Tiffany, Bulgari, Marc Jacobs, Stella McCartney, Sephora in Loro Piana. 

Arnault in njegova dva otroka so bili sicer med vidnimi osebnostmi na Trumpovi januarski inavguraciji. Lastnik LVMH je že februarja poudaril, da ne želi govoriti o carinah in da bo raje skušal delovati mirno. Je pa potrdil, da se LVMH močno nagovarja, naj okrepi svojo proizvodno prisotnost v ZDA, ter dodal, da o tem resno razmišljajo.

Pod drobnogledom zaradi očitkov o nepoštenih praksah

Toda tudi proizvodnja na Zahodu ni zagotovilo za ustreznost. Lani poleti smo tako poročali o preiskavah na sedežu modnih velikanov Armani in Dior v Milanu. Italijanski varuh za varstvo konkurence je začel preiskavo zaradi suma, da naj bi podjetji sodelovali z dobavitelji, ki preobremenjujejo in nezadostno plačujejo svojo delovno silo. 

Delavci naj bi delali več ur, kot je dovoljeno, ter v neustreznih varnostnih in zdravstvenih razmerah, kar je v nasprotju z ravnjo odličnosti proizvodnje, s katero se ti dve podjetji ponašata, so navedli pri omenjenem organu. 

Tožilci v Milanu so namreč na obrobju italijanske prestolnice mode odkrili delavnice, v katerih so delali slabo plačani delavci, pogosto tudi priseljenci, ki so bili v državi nezakonito. V teh delavnicah so izdelovali usnjene torbe, ki so jih nato prodajali podjetjema Armani in Dior za majhen del njihove maloprodajne cene. 

Ob tem so pri CNN-u spomnili, da to ni prvič, da se prevladujoče modne blagovne znamke soočajo z obtožbami o  slabih delovnih razmerah v svojih dobavnih verigah. In ravno to dokazuje, da visoke cene še ne pomenijo, da so oblačila izdelana etično, so poudarili.