Zagnana Slovenka odlično obvladuje klance in čebelje viruse

Z Blejko Lauro Šimenc, ki živi v Kranju, smo se srečali že pred dobrim letom na Inštitutu za mikrobiologijo in parazitologijo Veterinarske fakultete, kjer se je sicer pred tremi leti zaposlila kot mlada raziskovalka, ki v svoji doktorski nalogi preučuje čebelje viruse. "Ugotavljala bom prisotnost, količino in vrsto virusov. S posebno tehnologijo bi rada odkrila kakšen nov virus. Zanimala me bo tudi patagoneza – kaj ti virusi povzročajo na čebelah – ker niso dobro raziskani. Rada bi, da bi razvili metode, kako viruse zatirati in kako nadzorovati situacijo," nam je takrat razložila. Ob tem bo skušala dognati, kako se čebelji virusi povezujejo z drugimi čebeljimi boleznimi, na primer z varojo, in kako se prenašajo.

A preden pogledamo, kaj je do zdaj že odkrila, se posvetimo njenemu zadnjemu podvigu – everestingu, ki ga je izpeljala pred kratkim.

Everesting je izziv, ki ga lahko prevoziš na katerem koli klancu na svetu

Niso pomembni dolžina klanca, strmina ali tip podlage, pomembno je, da se voziš po istem klancu gor in dol toliko časa, dokler ne dosežeš 8848 višinskih metrov, kolikor je visoka najvišja gora sveta. "Kolo je lahko katero koli, razen seveda električnega. Podobno različico imajo tudi tekači oziroma pohodniki. Pri tem se šteje celotni čas izziva vključno s časom, ko imaš premor – stopiš s kolesa, da si odpočiješ, kaj poješ, greš na stranišče. Izziv pa mora biti opravljen v enem kosu, denimo ne smeš vmes spati in nadaljevati naslednji dan. Ko zaključiš izziv, pošlješ gpx. datoteko svoje vožnje, ki jo posname GPS-naprava, preverit na spletno stran everesting.cc. Pošljejo ti potrditev in tvoj podvig vpišejo na listo," je športnica opisala pravila in postopke everestinga.

Idejo je dobila v času karantene zaradi koronavirusa

Takrat so se namreč kolesarji, tako amaterski kot tudi profesionalni, lotili tega podviga v veliko večjem številu kot prej, saj niso smeli iti daleč od doma. Poleg tega so vse dirke odpadle in jim je everesting predstavljal odlično priložnost, da so lahko preverili svojo formo, predvsem pa vzdržljivost. "Večina kolesarjev je dan izziva – zaradi močnih kriz po 7–8 urah na kolesu – opisovala kot najtežji dan njihovega življenja. Ko pa je ta izziv izvedel Andrej Draksler, moj dober prijatelj, s katerim narediva veliko skupnih kilometrov, mi misel o everestingu ni šla več iz glave," je dejala Šimenčeva.

Klanec v Povlje je prevozila 92-krat

Za izziv je izbrala klanec pod vasjo Povlje med Bašljem in Trstenikom na Gorenjskem. Odsek je dolg približno slab kilometer in ima povprečen naklon 10 odstotkov, zato ga je morala prevoziti 92-krat. Ker je raven in pregleden, omogoča hiter in sproščen spust, kar pripomore k hitrejšemu času podviga, je pojasnila sogovornica: "S fantom sva se na podvig v smislu organizacije in tehnične priprave na izziv pripravila odlično, saj je Miha preračunal okviren čas in tempo, katerega naj bi bila sposobna odpeljati, če ne bi vmes imela krize. Sama sem si pripravila hrano in pijačo (mini sendviče in riževe ploščice), ki sem ju vso sestavila iz domačih sestavin. Začela sem ob 5.00 zjutraj, vmes sem šla štirikrat po eno minuto na stranišče, pri prvem postanku pa sem se še preoblekla iz dolgih v kratka oblačila, saj je bilo zjutraj vsega skupaj tri stopinje Celzija, opoldne pa se je ogrelo do 18 stopinj Celzija." 

 Krize ni imela, najtežje ji je bilo, ko je prevozila 4000 višinskih metrov

Šimenčeva je bila med vožnjo pozorna zgolj na tempo, ki si ga je zadala. Morala se je nekoliko brzdati, saj je hitreje vozila, kot je načrtovala. Proti koncu je bila tako navdušena, da je drugo polovico odpeljala hitreje kot prvo. Vesela je, da krize ni imela, čeprav se je bala, da bo prišla. "Trudila sem se čim več jesti in piti, kar mislim, da je bil tudi ključ do uspeha. Zaradi domače hrane tudi nisem imela nobenih težav z želodcem," meni sogovornica.

Ko je odpeljala 4000 višinskih metrov, je bila že nekoliko naveličana, saj se je zavedala, da jo čaka še več kot dvakrat toliko. Zato danes ta del poti dojema kot najtežjega, kljub temu da se je sicer počutila dobro in je ni nič bolelo. Tudi ko je zaključila, je bila še vedno pri močeh. "To zagotovo ni bil moj maksimum. Motivirali so me tudi prijatelji, ki so me prišli pogledat in navijat zame. Ko gledam nazaj, bi si v prihodnje zastavila malo hitrejši tempo, saj bi 30 minut zagotovo še lahko pridobila, ostalega pa ne bi spreminjala," je ponosna zagnana športnica.

Postavila slovenski ženski rekord, obenem postala druga najboljša ženska na svetu

Everesting je prevozila v 11 urah in 31 minutah in tako postavila slovenski ženski rekord, obenem pa postala druga najhitrejša Slovenka, saj ima boljši čas od nje samo Matija Rimahazi, ki je ta izziv izvedel v približno 10 urah in 30 minutah. "Postala sem tudi druga najboljša ženska na svetu, boljša je bila le ameriška profesionalna kolesarka. Vendar pa je ta izziv trenutno zelo popularen – maja je everestalo kar 1000 ljudi po svetu, tako da sem zdaj padla že na četrto mesto na svetu," je povedala Šimenčeva.

Pri premagovanju višinskih metrov jo je ves čas gnala močna želja, da izziv dobro opravi in sama sebi dokaže, da zmore tudi to. "Poleg tega preprosto uživam na kolesu in res mi ni bilo težko, saj sem celo nedeljo počela, kar počnem najraje: ves dan sem lahkotno kolesarila po klancih, ves čas sem lahko jedla in ob sebi imela čudovito družbo ter popoln razgled," je zadovoljna.

Kako napreduje raziskovanje čebeljih virusov?

Tako kot s kolesarjenjem je Šimenčeva zadovoljna tudi s svojim znanstvenim delom, ki prav tako ne zaostaja za načrtovano časovnico. S pomočjo sodelavcev je razvila štiri nove metode za detekcijo in kvantifikacijo različnih čebeljih virusov in njihovih sevov. Da si lažje predstavljamo, to pomeni, da lahko natančno določimo, koliko je točno določenih virusov v posamezni čebeli in koliko teh virusov je potrebnih, da čebela zboli ali umre. "Zdaj te metode uporabljam za določitev doze virusa – ki povzroča umiranje čebeljih ličink – na poskusih, ki so ravno v teku. Določam tudi celotne genome čebeljih virusov mojih vzorcev čebel iz cele Slovenije z metodo sekvenciranja naslednje generacije. Iz zapisov celotnega dednega materiala namreč lahko veliko izvemo o lastnostih virusa in njegovi patogenosti ter ugotovimo sorodnost teh virusov z drugimi podobnimi virusi po Sloveniji in svetu," je pojasnila.

S tem skuša veterinarka spoznati, kako ti virusi delujejo in kakšno škodo povzročajo pri čebelah. Ti virusi, ki jih proučuje, so namreč po njenih besedah precej novi in zato še velika neznanka. "Z raziskavami želim izboljšati predvsem diagnostiko bolezni pri čebelah in jih obvarovati pred virusi in njihovim prenosom, saj virusi v čebelarstvu še vedno veljajo za manj pomembne, vendar lahko povzročajo še kako hude probleme in umiranje celotnih čebeljih družin," je povedala Šimenčeva in dodala, da bodo izsledki raziskav prišli prav tudi pri divjih opraševalcih, na primer čmrljih.

Vseh odgovorov na zastavljena znanstvena vprašanja torej še ni našla. Raziskuje še patogenezo virusa Lake Sinai in virusa mešičkaste zalege na čebeljih ličinkah, gojenih v inkubatorju. Ugotovitve bo opisala v naslednjem članku in jih za zdaj še ne smem razkriti. "Do vseh zaključkov bom verjetno prišla do konca letošnjega leta. Imam kar obširno zastavljeno delo, vendar z mentorjem Ivanom Toplakom odlično sodelujeva in nama gre vse bolj ali manj po načrtih," je zadovoljna.

Zdaj pa še skok nazaj h kolesarstvu – poglejmo, kako se je Šimenčeva pravzaprav navdušila nad poganjanjem pedal.

Njena kolesarska zgodba se je začela spontano

Prva tri leta fakultete je resno orala v triatlonskih vodah, a si nikoli ni pretirano želela tekmovati. Šport je bil zanjo sprostitev po študiju. Ker pa je bila dobra, so jo prijatelji spodbujali, naj se preizkusi. Začela se je udeleževati tekmovanj in se vedno odlično odrezala. Kljub svoji razmeroma kratki športni karieri je večkrat stopila na stopničke, kar ji je dalo dodatni zagon.

Ker pa je preveč tekla, si je poškodovala kolena, zato se je odločila, da bo samo še kolesarila. Čeprav je bilo kolesarjenje njena najmanj priljubljena disciplina, ko je še trenirala triatlon, se je naposled navdušila nad njim. Hitro je namreč napredovala in takoj začela pometati s konkurenco. Leta 2014 je zablestela kot amaterska svetovna prvakinja v cestni vožnji.

Pokukala je tudi v profesionalne kolesarske vode, a jih je zapustila potem, ko se je prijavila na razpis za mlado raziskovalko na fakulteti in bila tudi sprejeta. Raziskovanje čebeljih virusov se ji je zdelo zanimivo, zato se je odločila za svet čebel.

Vendar se amaterskemu kolesarjenju ni odpovedala. Ker je znala uspešno krmariti med raziskovanjem in intenzivnimi treningi, se ji je to obrestovalo. Pred dvema letoma je postala amaterska svetovna prvakinja v kronometru na hriboviti trasi v Veresaju v Italiji in lani na popolnoma ravninskem kronometru v poljskem Poznanu. "Letos bi moralo biti amatersko svetovno prvenstvo konec avgusta v Kanadi, ampak bo zagotovo odpadlo zaradi koronakrize," je predvidevala Šimenčeva.

Za konec smo odlično športnico in raziskovalko vprašali, ali lahko primerja everesting uspeh z ostalimi svojimi uspehi v svetu cestnega kolesarstva. "Ne, to je bil prav poseben izziv, zame, za dušo in za moje telo ter za moje najbližje, ki se z mano veselijo in uživajo v malo norih, ampak zelo 'fajn’ podvigih," je strnila.