Slovenka na križarki: Naključnemu znancu kupil uro za 3300 evrov

V rubriki Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A vas bomo danes popeljali na križarsko ladjo, ki je že osem let prvi dom in služba Tamare Sadar. Sredi svojih dvajsetih je hodila v redno službo, a se vsako jutro boleče zavedala, da dolgo več ne bo šlo: "Moja duša mi ni dala miru. Ni mi dalo miru to, da je toliko sveta za raziskati, toliko ljudi za spoznati, jaz sem pa v pisarni. Da delam vse leto in grem potem lahko za teden ali dva na dopust, meni je bilo to veliko premalo. In spomnim se, da sem takrat začela raziskovati, kako bi lahko potovala po svetu in bila za to še plačana." 

Po naključju je na spletu naletela na zgodbo dekleta, ki je delalo na križarki, jo na dušek prebrala in sprejela odločitev, da se prijavi. Kmalu je izvedela, da je izbrana, a preden je lahko odpotovala, je trajalo in trajalo – pred podpisom prve pogodbe mora namreč bodoči pomorščak opraviti podroben zdravniški pregled, prvo pomoč, izpit iz varnosti na morju. Vse je uredila izjemno hitro in komaj čakala, da lahko gre: "Jaz sem čakala eno leto, da sem se sploh lahko vkrcala, in v tem letu so me domači in prijatelji ves čas prepričevali, naj ostanem doma. Kako boš šla, pa ne tako daleč, kaj, če se ti kaj zgodi, so me spraševali. Jaz nisem imela odgovorov na vsa ta vprašanja, samo želela sem iti. Prodala sem avto, peš hodila v službo v bližnjo tovarno in varčevala, saj sem vedela, da bom morala letalsko karto do izhodišča plačati sama." In naposled je le prišel dan odhoda. Štiri dni pred 26. rojstnim dnem je šla na pot: "Mislim da bi težko šla dlje. Prvič sem se vkrcala v Sydneyju v Avstraliji. Kar velika pustolovščina za dekle, ki do tedaj ni bilo dlje kot v Barceloni."

Prizna, da je ob vkrcanju doživela pravi šok. Vedela je, da odhaja na veliko križarko, a kako ogromno je to plavajoče mesto v živo, si ni mogla predstavljati. "Bilo mi je grozno. Jaz sem po moje tri dni nenehno jokala. Jokala sem v pisarni, pri svojem menedžerju, v sobi oziroma v kabini – ko sem jo našla in če sem sploh jo našla," se spominja. Nato pa so imeli peti dan spoznavno zabavo in takrat se je obrnilo na bolje. "Bila sem v položaju, ko sem sedela za mizo, na levi je bil Hrvat, na desni Španec, pred mano Anglež in nenadoma sem govorila tri jezike hkrati," slikovito pripoveduje in priznava, da so ljudje še zdaj eden najljubših razlogov, zakaj ji je delo na ladji všeč. "So res za vedno. Nekatere poznam pet, šest, sedem let. In tudi če se v tem času ne vidimo niti ne slišimo, ker smo vsi zaposleni, imamo svoje opravke, svoje obveznosti; ko se spet srečamo, je, kot da se nič ni spremenilo in samo nadaljujemo tam, kjer smo ostali," pravi. 

Doslej je bila v 75 državah. Ko jo vprašam, katera je njena najljubša, nazorno odgovori, da je to podobno težko vprašanje, kot da bi mamo vprašali, katerega otroka ima najrajši. Obožuje poletje, neskončne plaže, vetrič v laseh, a med destinacijami, ki so jo najbolj navdušile, je Aljaska: "Že zgolj to, da stopiš z ladje in ti pot prekriža medvedka z mladički – kar se mi je res zgodilo – je nekaj, kar lahko doživiš le na Aljaski. Belina, ledeniki, preprosto pokrajina, ki ti vzame sapo. Mesta pa ... kot bi potoval v preteklost: leseni pločniki, slikovita pročelja hiš, kar čakaš, da boš srečal kavboja in ti bo povedal, da si v vesternu."

A kljub številnim krajem, ki jih je videla, se zaveda, da ni na dopustu, temveč v službi. Trenutno dela kot pomočnica vodje trgovine, začela je kot prodajalka. Kadar plujejo, dela tudi po 14 do 16 ur na dan, ko so v pristanišču, pa morajo biti trgovine zaprte. Gre za velik nakupovalni center, v katerem prodajajo vse od hrane, kozmetike in oblačil pa do prestižnih izdelkov, kakršni so nakit, ure in modni dodatki. "Nekega dne sta tik pred zaprtjem, ob enajstih zvečer, prišla dva mlajša moška. Objemala sta se čez rame, bila sta kar precej opita, eden od njiju je rekel, da bo kupil eno od najdražjih ur in jo podaril drugemu. Prej se nista poznala, na tem križarjenju sta se prvič videla. Mi smo se samo spogledovali, ampak pač, gost je kralj, zato smo jima razkazovali ure, jima razlagali njihove značilnosti. No, na koncu je res kupil uro. Plačal je 3500 dolarjev (približno 3300 evrov, op. p) za darilo nekomu, ki ga je spoznal pred nekaj urami," pripoveduje prigode iz svoje službe.

 Največji zapravljivci so sicer starejši Američani in Avstralci, najmanj trošijo Evropejci. Običajno prodajalci že ob vkrcanju vedo, kaj lahko pričakujejo od gostov, a ne vedno: "Zgodilo se je, da smo imeli res vikend presenečenja, ko smo pričakovali, da bo booze cruise, tako mi imenujemo križarjenje, na katerega gostje pridejo samo pijančevat. In je bilo enostavno noro, koliko so kupovali. Nisem vedela, kam naj se obrnem, kam naj grem pomagat. V dveh dneh smo naredili 200 tisoč dolarjev (približno 186.000 evrov, op. p.) prometa, prodali smo dva rolexa, skupaj vredna 40 tisoč dolarjev (približno 37.200 evrov, op. p)." 

Njena plača ji takih nakupov seveda niti v sanjah ne bi omogočala, a se vseeno da privarčevati: "Svojo plačo lahko primerjam s slovensko, ne bom rekla s povprečno, mogoče rahlo nadpovprečno. Ampak jaz nimam stroškov avtomobila, bencina, najemnine, nimam stroškov hrane. Jaz lahko jem na ladji, grem ven raziskovat pa se potem vrnem na ladjo povečerjat."

Dolgoročno ne misli delati na ladji, zdaj je prihodnost bližje, kot takrat, ko je pri 26-ih šla od doma, in tudi vidi jo jasneje: "Če bi se le dalo, bi pred štiridesetim letom rada imela nekaj svojega in bi se rada ustalila. Kje točno, pa še ne vem. Moja želja je vsekakor nekje v Evropi, da bi me tudi moja družina in prijatelji lahko prišli obiskat." Všeč sta ji Španija in Grčija, kaj bo delala, prav tako še ne ve, a vsekakor to ne bo pisarniško delo in vsekakor bo nekaj, pri čemer bo lahko unovčila svoje potovalne izkušnje. In upa, da si bosta življenje tudi na kopnem delila z Dairjem, njenim zaročencem iz Latinske Amerike. "Je Urugvajec, ki je pred vkrcanjem živel v Argentini, prav zdaj je tudi on na dopustu doma. Spoznala sva se na ladji in bila dolgo časa le prijatelja, nato pa se je razvila ljubezen," pripoveduje. Hudomušno pripomni, da ga uči slovenščino, ki mu gre že kar dobro, a za zdaj vendarle kaže, da se bosta še nekaj časa sporazumevala v španščini, ki jo ona tekoče govori.

Več o njeni nenavadni službi in dogodivščin polnem življenju pa v današnji oddaji Svet.