Sonja Pečjak raziskuje pojav nasilja med mladimi. Kot uvodoma pove, so na tem posnetku vidne tri oblike nasilja od štirih. Kot našteva, je bilo vidno fizično nasilje, verbalno nasilje in spletno nasilje, saj so nekateri to snemali in posnetek delili na spletu. Izpostavlja, da imajo 'vrstniki opazovalci' v tem primeru različne vloge: "Od tistih, ki samo spremljajo in nič ne naredijo, do tistih, ki spodbujajo nasilnico, celo do tistih, ki se dekletu pri nasilju pridružijo." Pretresli sta jo predvsem intenzivnost in količina nasilja v tako kratkem času: "Razžalostilo pa me je tudi dejstvo, da nihče izmed vrstnikov ni nasilja poskušal ustaviti."
S psihološkega vidika to verjetno kaže, kako nam je postalo malo mar za sočloveka v družbi, saj je vedenje mladostnikov le zrcalna slika odnosov, ki ostajajo v širši družbi. To je, kot pove, zaskrbljujoče. Kot še izpostavlja, je med mladostniki agresivnost včasih tudi orodje za doseganje višjega socialnega statusa, pot do večje priljubljenosti med vrstniško skupino, ki se jim zdi v tem obdobju zelo pomembna: "Zato verjetno tudi tisti, ki opazujejo medvrstniško nasilje, zaradi strahu pred zavrnitvijo vrstnikov ne stopijo v bran žrtve. A ne glede na to ni nobenega opravičila za taka vedenja. Mladostniki morajo vedeti, da je nasilje nesprejemljivo, da to ni način za reševanje stvari in da ga ne bomo tolerirali."
Kot pravi, sta za vzgojo mladih najpomembnejša družina in šola, tam se mladostniki učijo sobivati in razreševati konflikte na miren način. Prav tako pa se tam učijo sočutja, poudarja Pečjakova: "Da se znajo postaviti v čevlje šibkejšega, da nimajo občutka, da so edino sonce, okoli katerega se vrti cel svet." Z mladostniki se je treba zato pošteno in odkrito pogovoriti, nasilju pa lahko napovemo boj: "Če jih starši ne bodo nekritično zagovarjali v vseh situacijah in če jih bomo naučili, da je treba prevzeti odgovornost, kadar prestopiš meje."
