Politične živali – 2. del

Moderni liberalizem, ki ga utelešajo individualizem, liberalna demokracija in prostotržni kapitalizem, naj bi bil idealni režim za odrešitev človeškega trpljenja. Človek mora le sprejeti liberalna pravila igre in sistem vrednot, pa bomo vsi zadovoljni. Pri teh navedbah seveda ne gre za filozofsko obravnavanje političnega, kar naj bi politična filozofija bila, temveč za politično uporabo filozofije, kar slednji daje značilnost ideologije.

V tem kontekstu je zanimivo razmišljanje Aristotela, ki pravi, da idealni režim, torej režim najvišje kvalitete, obstaja zgolj v teoriji, z razliko od ljudi najvišje kvalitete, za obstoj katerih imamo empirične dokaze. S tem je postavil temelje za kasnejši razvoj liberalizma, ki pa je le del njegove filozofije. Enako pomembna je Aristotelova filozofija, ki pravi, da smo ljudje politične živali, narejene za življenje v skupnosti, politiko pa v tem kontekstu dojema kot dejavnost, namenjeno temu, da je kolektivno življenje dobro organizirano in srečno.

Moderni liberalizem kot ideološki sistem deluje destruktivno na kemijo skupnosti, saj v kontekstu tržne družbe človeško delovanje namesto na sodelovanju temelji na principu tekmovanja, vpetega v zasledovanje sebično-racionalnega interesa, slednji pa je, predvsem v času poznega kapitalizma, utemeljen pretežno na ideologiji individualizma, potrošništva in družbenega statusa posameznika. Da je moderni liberalizem idealen sistem prepričanj in tako zadnja stopnica v zgodovini razvoja človeške civilizacije, torej ni filozofska pozicija, temveč ideološka in dogmatična.

Ideološkost takšne pozicije postane še bolj očitna, če poznamo filozofijo dinamike prehajanja režimov iz liberalnih v neliberalne in obratno. Ta filozofija sloni na predpostavki, da na polju politike večne rešitve ne obstajajo, obstajajo zgolj večni problemi. Eden izmed večnih problemov političnih skupnosti je neprestana tenzija med svobodo in tiranijo. Demokracija nujno nastane z uporom ljudstva proti zatiralcem, preko katerega si prvi prilastijo svojo svobodo. A ker večina državljanov z lastno svobodo ne zna upravljati, temveč jo pretežno zlorablja, se začne demokratična politična skupnost spreminjati v anarhijo, zaradi česar se v družbi organsko pojavijo težnje po tiraniji in ponovni vzpostavitvi reda. Ko enkrat narcisoiden tiran pod krinko ljudskega interesa prevzame oblast, si mora ljudstvo svobodo znova izboriti.

Da bi uvideli, da je moderni liberalizem Zahodnega sveta privedel do neizbežne krize, niti ni treba odpirati politično-filozofskih knjig. Kriza sistema, ki temelji na kapitalistični produkciji in svobodi pohlepa, je pripeljala do zgodovinsko visoke neenakosti med ljudmi, okoljske krize in do vzpona mehke - tehnološke ali populistične - tiranije. Harari krizo pripisuje nezmožnosti modernega liberalizma, da bi v času izzivov, kot je nova tehnološka revolucija, in problemov, kot sta uničevanje okolja in povečevanje neenakosti med ljudmi, ponudil oprijemljivo vizijo dolge in srečne prihodnosti. Jasno je, da potrebuje sistem korekcijo. Leo Strauss rešitev vidi v združitvi liberalne demokracije in klasične politične filozofije.

Na tej točki trčimo v oviro. Politična filozofija namreč ni politična dejavnost, temveč filozofska. V trenutku, ko postane njen namen političen, govorimo o ideologiji. Politika namreč ne prenese resnice, filozofije pa brez resnice ni. Politika in filozofija naj bi tako vedno bili v antagonističnem odnosu, zaradi česar čisti filozofi ne sodelujejo v javnem oz. političnem življenju. Usoda Sokrata je veljala za manifestacijo tega večnega konflikta, sploh v pred-demokratičnih časih. Politična filozofija je tako sredstvo za iskanje intimnih odgovorov, ne javno-političnih.

Posledično nam ne preostane drugega, kot da politično filozofijo opredelimo kot intimno dejavnost državljanske in spiritualne emancipacije posameznika. Od Sokrata naprej se (politično) filozofijo dojema primarno kot način življenja, ki ljubezen do znanja in razumevanja postavlja pred ljubezen do moči in denarja. Pri politični filozofiji gre torej za razvoj državljanskega karakterja posameznika, ki se nato odraža v njegovi državljanski praksi in posledično vpliva na karakter režima. Z ukvarjanjem s politično filozofijo in branjem političnih mislecev krepimo tudi svojo politično pismenost, ki je temeljna kompetenca za smiselno aktivno državljanstvo.

Kakor je pogosto napačno razumljena politična filozofija, so napačno razumljeni tudi mnogi politični filozofi. Zmote o nekaterih mislecih so zaradi nekritičnega širjenja postale pravi ljudski klišeji, zanašanje na zmotne resnice pa predstavlja nevarnost tako za posameznike kot za družbo, sploh, če te osebe politične mislece jemljejo kot vzornike. V nadaljevanju bom zato postavil tri “radikalne” trditve, na podlagi katerih bom skušal ovreči tri popularne, a zmotne klišeje o treh političnih filozofih.

Prvič: Platon ni bil fašist, niti proto-fašist. Takšno oznako mu je dodelil Karl Popper, in sicer na podlagi ideje utopične družbene ureditve, ki naj bi jo Platon zagovarjal v svojem delu Republika. Toda trditev ni pravilna. Temelji namreč na zmotni predpostavki, da je Platon določen tip državne ureditve zagovarjal, le-ta pa na zmotni predpostavki, da je Platon svoja politično-filozofska prepričanja sporočal skozi besede Sokrata.

Forma njegovih tekstov je namreč dialog. Platon je avtor 35 dialogov, v katerih sam ne nastopa niti enkrat. Z razliko od Aristotla, ki je pisal na način, da se je sam opredelil do neke zadeve, se Platon neposredno ni opredelil nikoli. Republika je, tako kot ostala Platonova dela, namerno napisana kot dialog. To namreč piscu dovoljuje, da skrbno izbrane teme osvetli in analizira iz različnih zornih kotov oz. skozi sisteme različnih prepričanj, ki jih poosebljajo v dialogih nastopajoči liki. Gre torej za ekspozicijo možnih obravnav nekega fenomena, ki hkrati s pomočjo dialektične metode tekom procesa tudi izkristalizira definicijo le-tega. Odločitev, katere argumente bo sprejel kot svoje in katere zavrnil, je tako na bralcu.

Platon pa ni bil edini politični filozof v zgodovini, ki je spretno zakrival svoja intimna razmišljanja. Teorija ezoteričnega pisanja govori o stilu, s pomočjo katerega filozofi med vrstice skrijejo svoje glavne filozofske nauke. To naj bi delali z namenom izogiba oblastniški cenzuri, drugi namen pa je ta, da na tak način svojo filozofijo naredijo dostopno samo pozornim in izkušenim bralcem. Če kaj, naj bi bil Platon zagovornik svobode filozofiranja, to pa naj bi bilo intimno povezano z usodo njegovega učitelja in prijatelja Sokrata.

Drugič: Machiavelli ni bil makiavelist. SSKJ definira makiavelizem kot “načelo, ki zagovarja uporabo tudi zvijačnih, nemoralnih sredstev za dosego cilja”. Le-te so sistematično opisane v delu Vladar. Glavne teme tega dela so moč, oblast in politična praksa. Machiavelli se v Vladarju z razliko od predhodnikov ne ukvarja s politiko kot dejavnostjo služenja interesom skupnosti, temveč jo prikazuje kot dejavnost, ki primarno služi sebičnim interesom politikov oz. tiranov. Ker je bil dolgo časa vpet v delo političnih institucij v Firencah, je poznal, kako politika deluje v praksi, Vladar pa je nabor praktičnih nasvetov za vse, ki bi se želeli lotiti politične kariere. V tem pogledu je bil Machiavelli realist. Toda to še ne pomeni, da je zagovarjal takšno delovanje politikov. Filozofi interpretirajo in prikazujejo resnico takšno, kot se jim kaže, ne pa takšno, kot bi si želeli, da je.

Na tem mestu se je treba vprašati o namenu tega filozofskega dela. Zakaj je bilo napisano in komu je bilo namenjeno? Dejstvo je, da je Machiavelli Vladarja naslovil na nov režim v Firencah, ki ga je po prevzemu oblasti naprej odpustil kot enega izmed vodij firenške diplomacije ter ga kasneje tudi zaprl in mučil na podlagi obtožbe o izdaji. Vladar je nastal po izgnanstvu Machiavellija iz Firenc, ko se je “politično upokojil” in se začel ukvarjati s politično filozofijo. Nekateri proučevalci Machiavellija pravijo, da naj bi Vladarja napisal kot nekakšno motivacijsko pismo, na podlagi katerega bi ga nov režim sprejel nazaj v firenško politično življenje. Drugi tabor proučevalcev trdi, da ga je napisal kot satiro, v posmeh Medičejcem in njihovi politični okrutnosti. Oba tabora pa sta si enotna, da v tem primeru ne gre za politični manifest.

Nenazadnje pa Vladar ni edino Machiavellijevo delo, nekateri celo pravijo, da je njegovo najmanj resno, še manj od njegovih komedij, ki jih je kot umetnik zelo resno jemal. Predvsem iz njegovega drugega najbolj znanega dela, ki nosi naslov Diskurzi o Livyju, izhaja, da je bil zadržan do tiranov in modernega tipa politične prakse oz. je gojil drugačne ideale, bolj podobne klasičnim političnim filozofom, za katere politični ideal predstavlja harmonično delovanje človeških skupnosti. Ne glede na to je v Vladarju vseeno odkril (ne zagovarjal) specifike moderne politične prakse in s tem postavil temelje za razvoj moderne politične filozofije in znanosti.

Tretji filozof, ki se mu s popačenimi interpretacijami dela krivico, je Nietzsche. Čeprav je razglasil, da je bog mrtev, Nietzsche ni bil nihilist. S svojo znamenito izjavo namreč ni zanikal obstoja boga, temveč je z njo opozoril na nihilistični karakter moderne filozofije in ideologije, ki ga je uvidel. Kot klasični filolog je bil po prepričanjih bližje klasičnim političnim mislecem, saj je v nihilizmu prepoznal eksistenčno grožnjo (zahodni) civilizaciji. Modernizem z nihilističnim karakterjem naj bi namreč sprovedel konec zgodovine - Zadnjega človeka, ki pa bi bil v svojem bistvu Nihče. To je usoda, ki jo je Nietzsche namenil modernemu nihilističnemu človeku. Lahko bi rekli, da je imel v sebi celo malo romantika.

Čeprav nam je moderni liberalizem res prinesel svobodo, nam pa ni ponudil odgovorov na to, kaj s to svobodo narediti. Odgovore nam lahko ponudi klasična politična filozofija, čeprav se danes ljudje bolj zanašajo na ideale, ki jim jih prodajajo oglaševalci. Če ne poznate političnih filozofov in vas niti ne zanimajo, se pa vseeno sprašujete, kakšna politična žival biti, si za kompas v času delanja načrtov za prihodnost pač zastavite drugo vprašanje: kaj bi storil Jezus?