Politična polarizacija in sodelovanje med (političnimi) nasprotniki

Politična in moralna psihologinja z Univerze v Pensilvaniji, dr. Cory Clark, ki se je nedavno ustavila tudi v Ljubljani, v svojem raziskovanju ugotavlja, da smo ljudje tribalistično naravnani, in sicer iz evolucijskih razlogov. V naših začetkih je bilo za posameznika ključno, da je dobro sodeloval s svojo skupnostjo in bil tej skupnosti lojalen; neupoštevanje tega načela je lahko pomenilo ne le izobčenje, ampak smrt. Tako smo se že zgodaj naučili razločevati med "našo" skupnostjo (ingroup) in tujo skupnostjo (outgroup). In še danes imamo ljudje psihološko tendenco po identificiranju nam lastne skupnosti in lojalnosti le-tej. Kot pojasni dr. Clarkova, v modernih sekularnih družbah "politika ustvari kontekst, v katerem to lahko storimo".

Od tod tudi današnji politični tribalizem, ki se kaže na različne načine. Prvič, za pripadnike naše politične skupnosti (ali politične stranke ipd.) imamo drugačne moralne standarde kot za pripadnike drugih političnih skupnosti. Natančneje, slednje sodimo bolj strogo kot naše somišljenike. Za njihove moralne prestopke tudi zahtevamo višje kazni kot za iste prestopke naših somišljenikov. Ko nekdo izmed "naših" stori nekaj neprimernega ali nezakonitega, bomo hitro racionalizirali situacijo z olajševalnimi okoliščinami, ko pa črto prestopi kdo izmed "njih", bomo vztrajali, da je imela oseba vendar svobodno voljo in da je točno vedela, kaj je počela. V kočljivih situacijah "naši" kar naenkrat nimajo svobodne volje in zatorej niso polno odgovorni za svoja dejanja, "njihovi" pa jo ravno takrat dobijo, z vso moralno odgovornostjo, ki svobodni volji pritiče. Drugič, pripadnike nasprotne politične skupnosti pogosto karakteriziramo kot bolj ekstremne, kot v resnici so.

Dr. Clark izpostavlja tudi dve ključni psihološki tendenci posameznikov, ki vodita v polarizacijo in tribalizem. Prva je selektivna izpostavljenost (selective exposure), kar pomeni, da aktivno iščemo in izbiramo informacije (oziroma "vsebine", kot bi rekli danes), ki zgolj potrjujejo, kar že tako ali tako verjamemo. Ta tendenca je danes še toliko bolj amplificirana, ker znajo algoritmi na družbenih omrežjih in YouTubu zaznati naše preference na podlagi vse bolj subtilnih in pogosto nezavednih inputov. Ko pa smo vseeno enkrat izpostavljeni tudi informacijam, ki nasprotujejo našim vrednotam ali svetovnemu nazoru, uporabimo drugo strategijo, in sicer da od teh informacij zahtevamo mnogo višje dokazno breme kot od nam bližjih informacij. Če se s perspektivo nekega članka že strinjamo, bomo verjetno pokimali in si rekli, da smo točno vedeli, da je tako. Kot pravi ameriški komik Bill Burr, smo ravnokar šli na spletno stran pravimam.com in na njej našli ustrezno statistiko. Če pa naletimo na informacije, ki niso v skladu z našo predstavo sveta, bomo preverili vire, kredibilnost avtorja, podvomili v vsako empirično trditev itd.

Družboslovni znanstveniki na politične predsodke (biases) niso nič bolj imuni kot vsi ostali, čeravno se radi sklicujejo na znanstveno metodo in objektivnost, ki iz nje izhaja. Delno je to zato, ker smo pač vsi politično pristranski, vključno z večinsko levo-usmerjenimi družboslovnimi znanstveniki. Delno pa so v tem delu znanstvene sfere tudi karierne spodbude, ki družboslovce vseh barv spodbujajo, da prispejo do takih empiričnih podatkov, ki potrjujejo politične narative raznih think-tankov in fundacij, ki za tovrstne študije ponujajo finančna sredstva. Te študije so nato večkrat navajane od  drugih akademikov ali civilno-družbenih organizacij, ker podatki prikladno potrjujejo njihova politična stališča, bolj pogosta citiranost pa seveda koristi prvotnemu avtorju študije. In ta modus operandi velja za oba politična pola.

Dr. Clarkova se temu statusu quo v akademski sferi zoperstavlja s projektom "nasprotniškega" sodelovanja (adversarial collaborations), ki predlaga, da se družboslovno raziskovanje vedno opravlja v sodelovanju z ideološkimi nasprotniki. Tako bi liberalno usmerjen raziskovalec moral študijo opraviti ob boku s konzervativno usmerjenim raziskovalcem, v teku te študije pa bi se morala najprej zediniti, kako formulirati raziskovalno vprašanje, kakšna metodologija je najprimernejša itd. Ko bi se strinjala glede vseh parametrov in bi oba menila, da bodo empirični podatki študije dejansko objektivni, bi študijo tudi izvedla. Tovrstno sodelovanje med političnimi nasprotniki bi lahko dobro služilo tudi širši družbeni sferi, čeprav opozarja, da je najbolj koristno v empiričnih argumentih, ne toliko moralnih oziroma normativnih argumentih, ki zavzemajo dobršen del javne politične debate.

Pravkar opisane začetne faze tovrstnih sodelovanj bi lahko pomagale ljudem bolj jasno artikulirati svoja stališča, bolje razumeti stališča svojih nasprotnikov in izogibati se zatekanju k argumentom slamnatega moža ali žaljivim karakterizacijam nasprotnih stališč. Ena izmed strategij, ki jo predlaga dr. Clarkova, je, da skušaš s svojimi besedami opisati oziroma povzeti stališče, ki ti ga je pravkar predstavil ideološki nasprotnik ("Torej hočeš reči ..."), tvoj opis oziroma povzetek pa mora biti tako dobro artikuliran, da se bo tvoj nasprotnik z njim popolnoma strinjal ("Ja, točno to sem mislil, še sam ne bi mogel bolje reči."). V kolikor se nasprotnik z opisom ne strinja, verjetno njegovo/njeno stališče predstavljamo v slabši luči, kot je bilo mišljeno.

Vprašanje je, če lahko intelektualna poštenost, ki je implicirana v teh nasprotniških sodelovanjih, odtehta in regulira prej opisane psihološke vzgibe po pripadnosti skupini, ki nas vodijo v politično polarizacijo in vse bolj nevzdržen javni diskurz. Če zraven prištejemo še delovanje družabnih omrežij, mainstream medijev in političnih institucij, ki naše evolucionarne tendence še potencirajo, se vse skupaj zdi kot boj z mlini na veter. A morda nasprotniška sodelovanja in podobni projekti, ki stremijo k preseganju politične polarizacije, predstavljajo vsaj dobro izhodiščno točko za izhod iz krize.