Se na protikorupcijsko komisijo znova vršijo politični pritiski?

Pravite, da se znova pojavljajo namigi o neučinkovitosti Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), ki da je morda celo nepotrebna, podatki o delu komisije pa, da so zavajajoči. Ob tem se celo sprašujete, ali obstaja interes za diskreditacijo vašega dela. Kaj se dogaja, gospod Šumi? Kaj ste želeli povedati s tem? Se na vas ali komisijo vršijo politični pritiski?

Pritiski, ki se vršijo name ali na našo komisijo, so obdobni in posredni, preko določenih medijev, socialnih omrežij in podobno. Pa tudi z vlaganjem kazenskih ovadb zoper mene zaradi odločitev na seji senata, čeprav vsi trije člani, jaz in moja namestnika, na sejah odločamo enakopravno. Pojavljajo se tudi javni pozivi k odstopu. Hkrati pa politika že najmanj 15 let, vsake toliko časa, odpre razpravo o nesmiselnosti obstoja takšne institucije, kot je KPK, ter o njeni neučinkovitosti. Praviloma takrat, ko so v naših postopkih njihovi vidni člani ali pa, ko od komisije pričakujejo, da bo ukrepala zunaj svojih pristojnosti, ker bi jim to koristilo.

Komisija za preprečevanje korupcije ni unikum v Evropi, takšne institucije imajo tudi v zahodni Evropi oziroma v državah z bolj razvito demokracijo. Verjetno naši politiki vedo, da takšne institucije ne moreš kar tako ukiniti. Lahko pa jo diskreditiraš, prikazuješ kot nepotrebno, neučinkovito, ne upoštevaš njenih ugotovitev in priporočil ali še več, se jim kot predstavnik oblasti posmehuješ, kar smo videli pri določenih članih prejšnje vlade.

Lahko pa tudi vse tri funkcionarje namenoma podcenjuješ na način, da jih že 15 let zadržuješ najnižje na plačni lestvici, v primerjavi s funkcijami v drugih primerljivih državnih organih. Namerno znižanje plač je vlada izvedla v letu 2008 in takšno stanje je ostalo vse do danes. Vse našteto je popolnoma nezrelo, saj bi moral vsak predstavnik oblasti vedeti, da neodvisni in samostojni državni organi v družbi obstajajo z razlogom.

In s prstom kazati na KPK, da je odgovorna za stanje korupcije v državi ali pa za padanje na lestvici indeksa korupcije, brez omembe, kaj ta indeks sploh meri, kaj dejansko prikazuje in kdo vse mora ravno tako opraviti svoje delo, je čista manipulacija, ki očitno nekomu koristi. Indeks namreč ne meri zgolj zaznave komisije in njenega dela v javnosti, ampak zaznavo delovanja celotnega sistema, vključno z delovanjem politike in vseh nadzornih institucij.

Se torej ponavljajo že znane zgodbe, ko je imela politika željo, da se KPK ukine? Je to dogajanje zdaj kakor koli povezano tudi s postopkom, ki ste ga odprli zaradi prijave, ki jo je dala nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar?

Žal določeni podatki kažejo na to, da se zgodba spet ponavlja. Razlogi so lahko različni in o njih lahko samo ugibam. Hkrati pa moram izpostaviti, da vseh politikov oziroma vseh ministrov in ministric, s katerimi sodelujemo, ne moremo dajati v isti koš, čeprav predstavljajo isto vlado, ki smo ji mi lahko moteč dejavnik. Tako lahko brez slabe vesti povem, da pri skupnih projektih, ki so usmerjeni v javno dobro, vse od lanskega poletja odlično sodelujemo z ministrom za zdravje in ministrico za pravosodje ter njihovimi ekipami. Tudi z ministrom za finance in ministrico za javno upravo je sodelovanje zelo dobro.

Iz postopka, kjer gre za prijavo domnevno spornih ravnanj predsednika vlade, ste se sicer osebno izločili, zaradi poznanstva in sodelovanja z Bobnarjevo. Pa vendar, lahko samo okvirno poveste, kaj konkretno komisija preverja? V katero smer gre postopek? Kakšne so lahko posledice, če se sumi o političnih pritiskih in zahtevah po kadrovskih zamenjavah v Policiji, potrdijo?

Ker sem se v celoti izločil, tudi ne vem, kako daleč je sedaj ta postopek. S tem bom seznanjen, ko bo pri nas zadeva v celoti zaključena. Je pa pri tej zadevi enako kot pri vseh ostalih. Najprej opravimo predhodni preizkus, kjer pridobimo vso ustrezno dokumentacijo in pojasnila, da ugotovimo dejansko stanje. Nato lahko, če je izkazan utemeljen sum kršitev z našega področja, uvedemo preiskavo zoper konkretno obravnavano osebo. Pri tem nam ni pomembno, kako visoko funkcijo zaseda ta oseba. Imamo iste kriterije za vse.

Je pa res, da imamo že po naravi dela vedno največ dela z vsakokratnimi predstavniki oblasti, ki o marsičem odločajo, saj smo vendarle njihovi nadzorniki. Ko ugotovimo kršitve iz lastne pristojnosti in te postanejo pravnomočne, o tem praviloma obvestimo javnost. Posledice naših odločitev so odvisne tako od zrelosti obravnavanih oseb kot tudi od občutljivosti družbe na takšne kršitve. Hkrati pa je odraz zrelosti tudi to, kako dobro vladajoči razumejo pomen nadzora nad seboj, kako ga sprejmejo in kako se nanj odzovejo.

Se vam osebno zdi, da se politika zaveda, kje se končajo njene pristojnosti, ko gre za poseganje v Policijo, ki je vedno najbolj na udaru? Se spoštuje zakonodaja, ki natanko določa, kdo lahko kadruje v Policiji – izključno in samo generalni direktor. Noben minister, predsednik vlade ali kdor koli drug.

Menim, da ni dileme, kdo ima v Policiji in v odnosu do nje kakšno pristojnost. Zakonodaja je jasna, v praksi pa se zagotovo pojavljajo razlike. Ministri so si različni, generalni direktorji Policije ravno tako. Nujno bi bilo, da pristojni enkrat končno spoznajo, da so že zgolj javne debate o poskusih politizacije policije, kaj šele dokazani primeri, škodljive za ugled Policije in za zaupanje v to institucijo. To se v zreli pravni državi ne spodobi. Hkrati pa takšne prakse nenazadnje ustvarjajo tudi dvome v delovanje vseh drugih organov in v zagotavljanje njihove neodvisnosti.

KPK bo primerjala dobavitelje in cene v zdravstvenih ustanovah

Če se dotakneva korupcije v zdravstvu. Tudi zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan zelo na glas opozarja, da je treba poseči v korupcijske posle in preprečiti preplačila medicinske opreme. Danes sta na skupni novinarski konferenci govorila o novem projektu oziroma analizi, s katero boste preverili nabave v zdravstvenih ustanovah in primerjali tudi cene. Obstaja sistemska rešitev, ki bi lahko preprečila milijonske zaslužke posrednikov, dobaviteljev?

Vsaj del rešitev lahko prinese analiza delovanja javnega sektorja na področju zdravstva, v kateri bomo pregledali dobavitelje na področju nabave medicinske opreme, farmacevtskih izdelkov in izdelkov za osebno nego 26 javnim zdravstvenim zavodom na sekundarni ravni, v obdobju od 1. januarja 2018 do konca lanskega leta. Načrtujemo, da jo bomo končali do poletja, pri tem pa aktivno sodelujemo z ministrstvom za zdravje, ki bo zagotovilo pomoč pri sistemski analitiki in potem predloge rešitev udejanjilo v praksi. To je tisto sodelovanje, o katerem sem vam prej govoril in ki lahko edino prinese dobre rešitve za celotno družbo. Vendar počakajmo najprej na rezultate.

Na korupcijo že dolgo opozarja tudi priznani kirurg Erik Brecelj, žal pa se v praksi nič ne spremeni. Vsi veliko govorimo o tem, tisti, ki bi morali zadeve prijaviti, pa molčijo. Generalni državni tožilec Drago Šketa pravi, da se zdravstvene ustanove sploh ne čutijo oškodovane, zato takšnih dejanj ne odkrivajo niti v okviru internih revizij, ne sprožajo postopkov proti osumljencem, še več – velika večina osumljenih za korupcijska dejanja še naprej dela v teh ustanovah. Kako torej to rešiti?

Večplastno, predvsem pa tako, da pristojni organi stopimo skupaj in opravimo svoje delo, opozorimo na anomalije in jih odpravimo. Dokler se o tem samo govori in priporoča, kaj je treba, napredka ne bo. To pomeni, da ko recimo mi izdamo priporočila Ministrstvu za zdravje, jih mora to preučiti in implementirati v praksi. Če je treba uvesti sistemske spremembe na področju naročanja medicinske opreme in je v ta namen treba spremeniti zakon, mora to podpreti celotna vlada, ne da se predlog ministrstva tam ustavi. Če seveda ministrstvo sploh poda predlog na vlado, ker rešitev ni po volji celotne koalicije ali posameznikov. Skratka, zgolj če bomo vsi iskreno zasledovali javni interes, se lahko kaj premakne.

Kar se tiče spodbujanja ljudi, da začnejo bolj intenzivno prijavljati korupcijo oziroma naznanjati sume korupcije, pa je v prvi vrsti treba poskrbeti za njihovo zaščito, da se bodo počutili varne, če se odločijo za prijavo. To možnost zdaj prinaša nov Zakon o zaščiti prijaviteljev, ki je ravno danes stopil v veljavo. Lahko rečem, da je dober, vendar je najbolj pomembno, kako se bo izvajal v praksi. To pa bo v prvi vrsti odvisno od vodilnih, od predstojnikov, njihove reakcije, ko bo v praksi prišlo do takšne prijave. Ali bodo prijavitelja, ki je instituciji želel dobro, zaščitili in predstavili kot primer dobre prakse ter izboljšali delovanje sistema, ali pa ga bodo označili za recimo ovaduha, ki je vodilnim, predstojnikom in organu povzročil same probleme. Torej, znova smo pri vprašanju zrelosti.

Sicer pa naj povem, da je KPK od leta 2004 pristojnim organom na področju zdravja izdala že več kot 40 priporočil za preprečevanje in upravljanje korupcijskih tveganj, v praksi pa se je premaknilo bore malo. To pomeni, da nekdo ni opravil svojega dela.

V zadnjih letih je manj prijav tudi na Policijo in tožilstvo. Ljudje enostavno ne prijavljajo korupcije, zato smo slabi pri odkrivanju teh kaznivih dejanj. Je družba sprejela korupcijo kot del poslov, ki se sklepajo za štirimi stenami?

Prepričan sem, da je večina ljudi še vedno poštenih, zaupanje v učinkovitost sistema pa je zagotovo načeto. Na področju korupcije je v zadnjih dveh desetletjih vse preveč odmevnih zadev ostalo brez pravega epiloga. Brez tega, da bi bila odgovornim krivda pravnomočno dokazana in bi za svoja ravnanja odgovarjali. Vse to je zagotovo vodilo v pasivnost ljudi, v neprijavljanje korupcije. Po drugi strani smo imeli v bližnji preteklosti možnost celo slišati pozive, tako določenih domačih kot svetovnih voditeljev, k državljanski nepokorščini, izjave v smislu, da smo si ljudje sami krivi, če plačujemo davke, če izpolnjujemo svojo dolžnost do države.

Nisem pristojen, da ocenjujem, kakšen davek je pravičen, vendar kaj nam s takšnimi izjavami sporočajo ljudje, ki nas vodijo? In če k temu dodamo tudi zgodovinsko dejstvo, da je bilo do leta 1991, ko smo dočakali samostojnost, moderno biti nelojalen do centra formalne moči, recimo Dunaja ali Beograda, ki ga nismo priznavali za svojega, bi se pa potem le morali zavedati, da je biti nelojalen do lastne države, do Slovenije, škodljivo za vse, ki tu živimo. Torej, če se danes v družbi končno odločimo, da imamo tega dovolj in da bomo stopili skupaj, začeli sodelovati in ustvarjati sinergije, da bo vsak opravil, kar se od njega pričakuje, lahko uspemo.

S tem mislim na vse deležnike, od državljanov do predsednika vlade, od neodvisnih in samostojnih nadzornih institucij, kot so KPK, Policija, tožilstvo in sodstvo, da bomo brez fige v žepu opravili tudi z morebitnimi formalnimi ovirami, kot je neučinkovita zakonodaja, z mnogimi luknjami, da bomo vsi skupaj iskreno v ospredje postavili javno dobro in vzpostavili ničelno toleranco do odklonskih ravnanj, potem nam ostane zgolj še eno. To je, da v praksi pokažemo, da mislimo resno, da pokažemo rezultate.

Vse do takrat pa se v naši druži kaj dosti ne bo spremenilo in še naprej bodo uspevali vsi, ki izkoriščajo sistem za lastno korist, ki nimajo občutka odgovornosti do ljudi, do družbe, do lastne države. Je pa tudi res, da dokler bomo volivci sami prispevali k temu, da nas lahko vodijo ljudje brez kančka odgovornosti za svoja ravnanja, do takrat nam bodo lahko ravno ti posamezniki s svojimi dejanji posmehljivo sporočali, da je vsak takšen načrt zgolj utopija, edina realnost pa oportunizem oziroma skrb za lastno korist.

KPK ima kar za polovico manj prijav kot denimo pred leti. Se je korupcija tako zakoreninila v naši družbi, da smo že imuni na korupcijske posle? Ali ljudje morda menijo, da vaša komisija ni pravi naslov za te zgodbe?

Nezadovoljivo prijavljanje je zagotovo problem, s katerim se poleg nas srečujeta tudi Policija in tožilstvo. Razlogov za to je več, med drugim nezaupanje v delovanje institucij, težavnost dokazovanja, ko imata obe strani, tisti, ki daje, in tisti, ki sprejema, interes biti tiho. In pa seveda apatičnost, otopelost ljudi, ki so prepričani, da se tako ali tako ne bo nič spremenilo. Pri nas je število prijav, ki jih preverimo ali sprejmemo v obravnavo in formalno prikažemo, dokaj konstantno, med 600 in 700 letno.

Poleg tega imamo tudi zelo veliko prejetih pisanj, ki jih ne sprejmemo v obravnavo in jih tudi ne štejemo kot del statistike glede prijav. Teh je bilo leta 2021 okoli 1300, vsako leto pa je število takšnih pisanj večje od števila evidentiranih prijav. Skupaj to pomeni tudi do 2000 prijav letno. Poudarjam pa, da vsako prejeto pisanje, pa naj bo prijava ali zgolj mnenje državljana, skrbno pregledamo. Zakaj jih ne prikazujemo v skupnem seštevku in se z visokim število ne hvalimo? Ker smo spremenili način evidentiranja in je naš fokus na kakovosti, ne kvantiteti.

Ni slaba samo domača statistika, ko gre za pregon korupcije, slabo smo se odrezali tudi na mednarodni ravni. Slovenija je po indeksu zaznave korupcije dobila rekordno nizko oceno, po podatkih Transparency International smo na 41. mestu. Kako to komentirate?

Indeks prikazuje, kaj si ocenjevalci mislijo o stanju korupcije v javnem sektorju v 180 državah, tudi v Sloveniji. Najpomembnejši pa se mi zdi zaznan trend indeksa, ki, če ga primerjamo z družbenopolitično situacijo od leta 2010 naprej, lahko rečem, kar drži. Skandinavske države so daleč pred nami, zaradi drugače kulture najbrž nedosegljive.

Zahodnoevropske države, po katerih se lahko zgledujemo, so Avstrija, Nemčija, Francija ali pa baltska država Estonija.

Ne glede na to, da je med nami in njimi ravno tako precejšna razlika, jih lahko z uresničevanjem ukrepov, o katerih sva prej govorila, zagotovo začnemo dohitevati. V nasprotnem primeru pa nas bodo države, ki so doslej zaostajale za nami in so nas tudi že dohitele, recimo Italija in Češka, ali nas dohitevajo, Slovaška in Hrvaška, kmalu tudi že prehitele. Menim, da je to najbolj zgovoren dokaz, da s stopicljanjem na mestu in neudejanjanjem sprememb v praksi pravzaprav nazadujemo.

Včasih se zdi, da je ljudem že samoumevno, da je pač pri vsakem poslu treba še nekaj dodatno plačati, da ga dobiš. Predvsem se to dogaja pri državnih projektih, ko gre denar iz proračuna in je ljudem pač vseeno, če neka stvar stane še dodatnih nekaj tisoč ali sto tisoč evrov več. Če je pri ljudeh res zakoreninjena misel, da se korupcija splača, potem tudi razne resolucije o preprečevanju korupcije ne bodo dale rezultatov. Se strinjate?

Žal to drži. Drži pa tudi to, da ne smemo obupati. Kot že rečeno, moramo stopiti skupaj in vsak opraviti delo, za katerega smo pristojni. Ob tem pa v družbi sočasno potrebujemo dobro vzgojo in izobraževanje, od vrtca naprej, zato smo skupaj z Zavodom za šolstvo v letu 2020 začeli dolgoročni projekt Integriteta: skupni cilj generacij, s katerim naslavljamo vprašanje pomena krepitve integritete na različnih ravneh vzgojno izobraževalnega sistema in vloge, ki jo ima ta proces za krepitev integritete v družbi.

Rezultati bodo res vidni šele čez leta, ko bodo ti otroci začeli prevzemati funkcije v družbi, vendar je nekje treba začeti. Potrebujemo še dober vzor v voditeljih, ki se zavedajo, kaj pomenijo integriteta, odgovornost in transparentnost. In to v praksi, ne zgolj v besedah.

Poleg javnega sektorja, še posebej na lokalnem nivoju, moramo k sodelovanju pritegniti tudi gospodarstvo oziroma gospodarska združenja, da se zavežejo k ničelni toleranci do podkupovanja javnih uslužbencev, do nedovoljenih praks, do sodelovanja pri takšnih ravnanjih. Te aktivnosti smo začeli konec lanskega leta. In seveda moramo državljane ozaveščati, da je korupcija škodljiva tudi zanje neposredno, saj imajo zato nižjo pokojnino, plačujejo dražje vrtce ali malico za otroke.

Denar, ki ga izgubimo s korupcijo, bi lahko vložili tudi v izgradnjo avtocest, domov za ostarele, neprofitnih stanovanj in podobno. Pri tem ima ključno vlogo integriteta, ki je v naši družbi pogosto še vedno razumljena kot nadstandard, naša družba pa si zasluži, da postane standard.

Politiki na eni strani govorijo o neučinkovitost vaše komisije, po drugi strani pa ne spoštujejo niti vaših osnovnih priporočil, odločitev, ugotovitev ...

Drži. Naša komisija je z zakonom zadolžena za krepitev standardov, ki preprečujejo korupcijo in s tem krepijo pravno državo. Komisija torej nikoli ni bila mišljena kot organ, ki bi opravljal delo Policije ali tožilstva, ki preiskujeta ter preganjata korupcijska kazniva dejanja. Ali pa, da bi bila na drugi strani, brez ustrezne podlage, vsesplošni moralni razsodnik. Vsak mora opraviti svoje delo. Naša naloga je preprečevanje korupcije z izvajanjem nadzora in preventive ter sodelovanjem z vsemi pristojnimi državnimi, nevladnimi in mednarodnimi organi.

Žal so določene ugotovitve naše komisije v preteklosti na sodiščih padle, vendar ne zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč zaradi postopkovnih nepravilnosti, kar pa je že preteklost. Že več let delamo tako, kot je treba, in temu pritrjujejo tudi sodišča.

Škoda le, da se to bolj ne odmeva v javnosti in da ljudje niso dovolj kritični, bolj občutljivi na kršitve, ki jih ugotovimo. Če je to na zahodu, kaj šele v Skandinaviji, razlog za odstop, pri nas še zdaleč ni tako. Ko mi ugotovimo, da je nekdo izkoristil svojo funkcijo in nekomu omogočil neko korist, recimo zaposlitev, čeprav bi se zaradi povezanosti s to osebo moral iz procesa odločanja izločiti, pri nas praviloma za to nikomur ni kaj dosti mar.

Prevladuje izgovor, da smo majhna država, kjer je to normalno, da ne gre drugače, saj se vsi med seboj poznamo.

Pa čeprav gre za dokazano kršitev nasprotja interesov, ki pomeni zgolj korak do kaznivega dejanja korupcije, kot pravite, ne?

Ja, do tja pridemo, če bi ugotovili tudi, kakšno korist je uradnik dobil v zameno. In tega družba ne jemlje resno. Podobno je, ko nekdo opravlja več funkcij hkrati, pa jih ne bi smel, išče obvode, da ne krši določb o omejitvah poslovanja. Ali pa nekdo krši integriteto, ko je bil recimo zaloten pri laganju, je koga privilegiral pri določenem poslu, nedovoljeno na koga vplival pri svojem delu ali pa namenoma ni izpolnil svojih obveznosti do države, na primer ni plačal davka in podobno. Takšen človek s tem izgubi zaupanje, institucija, v kateri je zaposlen, pa ugled.

In če ni ustreznih sankcij za kršitve teh in še vseh ostalih institutov oziroma standardov, za katere smo pristojni in si jih je, kar je pomembno izpostaviti, politika sama postavila leta 2010, ko je bil sprejet Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), še danes pa jih marsikdo ne bi upošteval v praksi, je to zagotovo zelo škodljivo za družbo in pravno državo. In to je tudi eden izmed razlogov, da se ne premaknemo naprej, da kot družba ne napredujemo, da celo nazadujemo. Še več, države, od katerih smo bili včasih naprednejši, nas bodo na ta način prehitele.

Zakaj je KPK brezzobi tiger, ki se ga nihče ne boji?

Ves čas poslušamo, da je KPK brezzobi tiger, ki se ga nihče ne boji. Je res? Ima vaša komisija dovolj pooblastil za učinkovit pregon korupcije oziroma za zaznavo korupcijskih kaznivih dejanj, ki jih potem preganjajo drugi organi? Ali bi bila v kakšnem delu morda potrebna sprememba zakonodaje?

KPK dodatnih pooblastil ne potrebuje, je pa treba odpraviti pomanjkljivosti v zakonu, na katere že dlje časa opozarjamo, recimo na področju nezdružljivosti funkcij, objave sprememb premoženjskega stanja, ugotovljenega nasprotja interesov in podobno. Določiti sankcije za kršitve integritete. Te so določene za člane nadzornega sveta in uprave v SDH ter člane nadzornih svetov v njihovem upravljanju po lani sprejeti noveli Zakona o slovenskem državnem holdingu, kar je spodbudno. Predvsem pa je treba določiti obveznost državnih organov, da naša priporočila preučijo in če jih ne upoštevajo, to argumentirano zavrnejo.

Hkrati se mi zdi pomembno, da se preuči ustreznost celotnega področja preprečevanja, preiskovanja, pregona in sojenja korupcijskih kaznivih dejanj. Komisija je pristojna zgolj za preprečevanje in prepričan sem, da drži teza, da če bi celoten sistem funkcioniral, bi tudi opazke o brezzobosti odpadle. Tako ne bi nihče od KPK po nepotrebnem pričakoval, da celotno delo opravi sama, da preganja korupcijo, saj bi vedeli, kdo ima kakšno vlogo.

Predvsem pa bi ljudje videli, da sistem deluje, da organi med seboj sodelujemo, ter da v relativno kratkem času pride do epiloga. Vse to smo zajeli tudi v prenovo Resolucije o preprečevanju korupcije, ki intenzivno poteka in v kateri so jasno razmejene pristojnosti posameznih deležnikov.

Ali bomo kot družba postali bolj občutljivi na pojav korupcije ali na kršitve integritete, tudi ko gre za laganje predstavnikov oblasti, njihovo nedovoljeno vplivanje ali privilegiranje določenih posameznikov ali skupin, pa je širše družbeno vprašanje. Tako kot to, ali bomo kdaj v tem kontekstu, bolj kot danes, podobni Avstriji, Nemčiji, Franciji, da skandinavskih držav sploh ne omenjam.

Zahodnoevropske države gredo v smeri nove paradigme, od boja proti korupciji se pomikajo k utrjevanju dobrega, h krepitvi integritete in transparentnosti, kar hkrati pomeni tudi preprečevanje slabega.

Prav to je v ospredju vseh naših aktivnosti, s katerimi se zavzemamo za zmanjševanje razkoraka med teorijo in prakso, kadar govorimo o stanju korupcije v družbi. Dejstvo je, da imamo vsi prostor za napredek, tudi KPK. In ne glede na stanje duha v slovenski družbi verjamem, da moramo političnim odločevalcem vztrajno ponujati najboljše rešitve, čeprav te ne morejo zaživeti čez noč. Je pa treba začeti.

Za konec, katere odmevne preiskave trenutno še potekajo na KPK? Kaj vse preverjate, kateri posli so pod drobnogledom, kdo vse je tarča vaših sodelavcev, mislim seveda, kateri funkcionarji, državni uradniki, morda župani? Preverjate premoženjsko stanje ljudi na položajih, kakšne visoke svetovalne pogodbe? Na kaj se osredotočate, kaj so prioritete, kateri državni projekti, investicije?

Vodimo kar nekaj postopkov zoper sedanje in bivše odgovorne osebe v upravah in nadzornih svetih družb v državni lasti ter zoper sedanje in bivše funkcionarje na državnem in lokalnem nivoju. Bolj konkretno vam žal ne morem povedati. V vseh primerih pa pridobimo vse razpoložljive informacije, opravimo razgovore in po potrebi zaslišanja. Vsak primer preverimo celovito, z vidika vseh naših pristojnosti, tudi s področja premoženjskega stanja, če je to treba.

Največji fokus imamo glede sumov kršitev nasprotja interesov in kršitev integritete, kot so tudi nedovoljena vplivanja, privilegiranja, zavajanja in podobno. Glede področja pa je naš fokus na zdravstvu, postopkih kadrovanja ter imenovanja v nadzorne svete in uprave družb v lasti države.