Načelnik generalštaba Andrej Osterman je pred dnevi izjavil, da njegov odstop vojski ne bi prinesel 53ih milijonov evrov, kolikor jih nujno potrebuje. Ampak tudi dodatnih 500 milijonov ne bi z načelnika naredilo sposobnega načelnika. Da bi morala ministrica in načelnik generalštaba takoj po poročilu o (ne)pripravljenosti odstopiti ni nobenega dvoma. Vsaj poveljniška, objektivna odgovornost - ena od osnovnih vrlin vojske - bi morala kaj veljati. Samo da bi Slovenska vojska delovala po predpisih in zakonih potrebujejo dodatnih 47 milijonov, ki jih ni in jih ne bo.
Le pri nas se ne zgodi nič.
Zadnja afera s številkami neprebojnih, zaščitnih bojnih jopičev v prvi brigadi je le nova blamaža ekipe Andreja Ostermana. Če načelnica združenega sektorja za operacije poroča načelniku, da ima 1. brigada 1059 kosov več osnovne zaščitne opreme kot jih v resnici ima, je to škandal brez primere. Da ima celotna 1. brigada le 313 neprebojnih jopičev bi moral nekdo zahtevati odgovornost, verjetno obstajajo tudi kakšni predpisi in verjetno so za takšne primere tudi predvidene kazni. Če ne bi o pravem številu zaščitnih jopičev že dlje časa pritiskal na generalštab in ne bi poveljniku brigade prekipelo, bi vrh vojske državi gladko lagal še naprej. V pravi vojski bi lahko šel Andrej Osterman sam v brigado in neprebojce preštel, tako ne bi štel dolgo.
Le pri nas se ne zgodi nič.
Vse glavne igralce generalštaba poznam in povečini so osebno zelo prijetni ljudje. Pripisovati njim osebno izključno krivdo za popoln razpad sistema bi bilo nepošteno, so le zadnji, ki so ostali v sobi, ko se je ugasnila luč. A prikrivanje resnosti stanja, prikrivanje stopnje razkroja sistema in neukrepanje je resna stvar. Nihče ni namenoma uničil Slovenske vojske, a tudi nihče ni resno zagrozil vsaj z odstopom, nihče ni rekel, da se pod takšnimi pogoji ne bo igral s usodo vojakov, njihovih družin, države in domovine. Le tiho in mirno kimajo, da se le ne bi komu zamerili. Nobena vojska na svetu nima na vrhu generala, ki bi samo kimal.
Le pri nas se ne zgodi nič.
Nič se ne bo zgodilo, ker politiki to ustreza. Ministrici se – tako kot načelniku – stanje ne zdi tako hudo kot v resnici je. Načelnik prodaja stare floskule o "robu kritične stabilnosti" in se hvali, da je bilo poročilo izvrstno, da "smo jo dobro odnesli, da nas je predsednik pohvalil, kot prejšnjega načelnika", medtem pa ministrica za obrambo nima, niti ne pripravlja "plana B", sanacijskega načrta organa v sestavi. Ne zdi se jim alarmantno, da je Slovenska vojska porabila že marca več kot 80 odstotkov načrtovanih sredstev za vzdrževanje. Ne zdi se jim alarmantno, da porabi Slovenija za vojaško opremo le 0,8 odstotka vojaškega proračuna, trikrat manj kot Bolgarija, naslednja na sramotnem dnu zveze NATO.
Ne zdi se jim alarmantno, da ena od dveh ladij ne more na valove višje od dveh metrov, druga je tako na remontu. Ne zdi se jim alarmantno, da leti le eno transportno letalo PC6, Falkon je na servisu, Turboletu je odpovedal avtopilot in ni denarja za rezervne dele. Ne zdi se jim alarmantno, da ima specialna enota manjši proračun od fasade pomožne zgradbe MORSa in zimskega vrta. Ne zdi se jim alarmantno, da smo postali dežurni Mujo v vojaških vicih v Bruslju. Ne zdi se ji alarmantno, da vojsko zapuščajo najboljši, tudi denimo tisti v katere je država ogromno vložila, tudi šolanje na West Pointu. Ne zdi se ji alarmantno, da so operativni le 4 Svaruni, ne zdi se ji alarmantno da bo slabih 80 Valukov čez nekaj let le še za odpis, za staro železo. Ne zdi se ji alarmantno, da so ob izpadu policijskih transportnih helikopterjev vojaški na robu svojih moči in življenjske dobe. Ne zdi se ji alarmantno, da denarja za vojsko NE BO.
Le pri nas se ne zgodi nič.
A zaradi čudeža vojska – žal – ne bo umrla. "Žal" zato, ker bi jih le v tem primeru lahko čakala spodobnejša prihodnost, kanadski model sanacije. Umrla pa ne bo zaradi svojih ljudi, daleč stran od generalštaba. Dlje kot gre človek od Ljubljanske Vojkove ulice, več upanja vidi. Več delavnih vojakov, več etike, pripadnosti in časti. Prejšnji konec tedna sem na Kosovu videl tisto, kar človek vedno vidi, ko pogleda na misijo. 32. Kontingent KFOR je tak kot vsi pred njim. Kot na vseh misijah naših po svetu. Vidiš nadporočnika, ki rajši prostovoljno podaljša misijo za 6 mesecev, kot da vidi enoto brez poveljnika. kaplana, glavnega podčastnika, poveljnika ki naredijo vse za svoje vojake. In za te vojake je odnos načelnika in ministrice žaljiv. Preponosni so, preveč vojaški, da bi kadarkoli povedali kaj takšnega naglas. In prav ker je glava sistema v celoti odpovedala, zgodbe prihajajo do novinarjev. In bodo prihajale še naprej. Vojaki niso po naravi zaupljivi do nas novinarjev, do zadnjega so zaupajo v nadrejene. Šele ko so jih ti izdali niso videli nobene druge poti kot je javnost, zgolj v želji, da se stvari spremenijo. Stvari o katerih poročamo nimajo nobenih varnostne ali obveščevalne vrednosti, ves svet že ve v kakšnem stanju je naš obrambni sistem. Gre za odnos in ponos. Odnos do vojakov, ki gredo v svoje vasi, mesta in jih ljudje gledajo z nejevero in pomilovanjem. Za njih se na generalštabu in na ministrstvu ne bori nihče. Nihče se ne bo vrgel na zobe, kaj šele na generalsko sabljo.
Le pri nas se ne zgodi nič.
KOMENTARJI (172)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.