Kako smo (do)čakali premik 61-tonske brvi

Že pred deveto uro zjutraj je bilo na sotočju Save in Sore precej živahno, saj so se povsod svetlikali odsevni jopiči. Medvoška občinska svetnica Cvetka Židan Valjavec je kramljala z redarjema, ki sta skrbela za to, da se radovedni opazovalci ne bodo preveč približali brzicam mrzle Save.

Spominjali so se starega medvoškega mostu, ki je bil postavljen nekoliko višje po toku reke navzgor in je povezoval središče Medvod z zalednimi vasmi, kot so Verje in Zgornje ter Spodnje Pirniče. Nekoč so za uporabo tega mostu pobirali tudi mitnino, ko so ga zaradi dotrajanosti zamenjali, pa so stari most postavili na bližnji travnik: "S takratnim namenom in ciljem, da bi se ga morda restavriralo in ohranilo za zgodovino kraja Medvode. Zdaj pa ga žal prerašča grmovje," Židan Valjavčeva pokaže z roko na levi breg Save. 

Pogled na drugi breg

Poleg preteklosti pa tam stoji tudi prihodnost. V nebo se dviguje gromozanski gradbeni stroj, 600 ton težko dvigalo, ki čaka, da bo nad gladino reke dvignilo jekleno konstrukcijo. Sestavljali so ga deset dni, dele za njegovo sestavo pa je pripeljalo 35 tovornjakov. Na tistem bregu je izvajalec del sestavil tudi brv, ki je nato čakala na premik na končno lokacijo.

Premik 61 ton težke brvi, ki bo del kolesarske steze, je bil načrtovan že za sredo, vendar se je dvigalo pokvarilo, zato so delo prestavili na četrtek. Dogodek, ki je pritegnil veliko zanimanje domačinov, naj bi potekal med 9. in 10. uro, zato so se že zjutraj začeli zbirati pred občinsko stavbo in zreti na nasprotni breg.

Mala strojnika in fotografski navdušenec

Med prvimi je prišel domačin Jože Sušnik, ki je poleg mobilnega telefona prinesel tudi fotoaparat. "Ta projekt spremljam že ves čas, slikal sem že, ko so postavljali most. Sicer tudi kolesarim, ampak ni me pritegnilo zaradi tega, pač pa zaradi obsežnosti tega projekta," pove.

Prišel je tudi Žan iz sosednjih Hraš, ki je imel s seboj dva malčka, dve- in štiriletnega Domna in Tilna. "To sta glavna strojnika," se posmeji. "Doma se ukvarjamo s kmetijstvom, zato so tam ves čas traktorji in bagri, stroji ju popolnoma navdušujejo," je pojasnil. Med igralnimi uricami v medvoški knjižnici sta opazila gradbišče in zato sta zdaj očeta prignala na teren.

Pa nista bila edina otroka tam, prišle so tudi skupine otrok iz tamkajšnjega vrtca, ki so se veselili za zanje nevsakdanjega dogajanja.

"Da s kolesom ne bo treba voziti po glavnih cestah, ki so z leta v leto bolj prometne. Zdaj se boš lahko do Mestne občine Ljubljana odpeljal po polju ob robu reke. Pirniško polje ponuja čudovite razglede, kuliso Triglava in Polhograjskega hribovja,"  opiše pomen kolesarske poti Židan Valjavčeva, sicer tudi predsednica Turističnega društva Pirniče, ki je pred leti kot prvo dalo idejno pobudo za izgradnjo omenjene kolesarske steze.

Za Andreja Beribeka iz Zgornjih Pirnič pa bo imela nova kolesarska povezava drugo vrednost. Veseli se toplejših dni, ko se bo lahko po bližnjici s kolesom zjutraj odpravil do medvoške trgovine in pekarne: "Zdaj je bilo treba vse naokrog in voziti ob cesti ni bilo najbolj prijetno," pravi.

Zgodbe za otroke

Toplejših dni bi bili veseli tudi vsi ostali prisotni, ki smo postavali na sotočju Save in Sore. Mrzlo februarsko jutro ni olajšalo čakanja na premik brvi, ki se kar ni in ni začel. Informacije z drugega brega so bile skope, (spet) naj bi se pokvarilo dvigalo.

Da se vrtčevske skupine niso dolgočasile, pa je poskrbel domačin, 91-letni Vladimir Bertoncelj. Popeljal jih je daleč v zgodovino, ko je bila v 19. stoletju struga Save še razdeljena na dva dela in sta na obeh straneh delovali tovarni celuloze: "Ker je bila vsaka voda tudi strateškega pomena, je moral lastnik vprašati takratno cesarstvo, če lahko uporablja reko Savo v ta namen," jim je pripovedoval, otroci pa so zamaknjeno poslušali sprehod po preteklosti, ko sta obe strugi oblikovali tudi "otok ljubezni", kamor so smeli tisti, ki so se imeli radi, le bosonogi. 

Mnogo, mnogo let pozneje pa so se na tem območju odvijala dobro obiskana srečanja motoristov, še izvemo.

Štejejo milimetri

Čas je mineval, jeklena brv pa se še vedno ni začela premikati. Gospod Sušnik je v roke vzel telefon: "Vsak četrtek se z brati in ženami ob 10. uri dobimo skupaj na kavi, danes sem jih prosil, da prestavimo na pol enajsto, zdaj pa bom tudi to odpovedal," je bil odločen, da ta pomembna faza projekta, ki ga že tako dolgo spremlja, ne bo minila brez njega.

"Pri takih projektih časovnice ni. Lahko popusti samo en vijak, pa se vse skupaj zamakne za nekaj dni," poudari eden izmed opazovalcev. Andrej Kočar ni samo opazovalec, pač pa tudi poznavalec. Je namreč upokojeni gradbinec, pri visokih gradnjah je bil vodja operative, nadzornik. "Gre za velike obremenitve, ta brv je težka 60 ton, da jo premaknejo, mora biti vse povsem natančno, govorimo o milimetrih. Ljudje si predstavljajo, da dvigalo samo zgrabi konstrukcijo, jo dvigne in pač prestavi, ampak ni tako preprosto," pojasnjuje. 

"Za laike je to atrakcija, za nas iz tega poklica pa je to nekaj običajnega. Gledaš samo, ali mu bo uspelo nacentrirati v prvem ali drugem poskusu," v smehu doda, nato pa se skupaj z drugim Andrejem odpravi na pivo v bližnji lokal, kar so storili tudi številni drugi čakajoči.

Nazadnje le dočakali

Minilo je poldne in večina "dopoldancev" se je vdala, zamenjali pa so jih tisti, ki so bili še zjutraj prepričani, da zaradi drugih obveznosti premika ne bodo dočakali. Sonce, ki se je dvignilo na nebo, je omililo občutek mraza, toda dolgotrajno čakanje vseeno ni bilo prijetno. Minevalo je med kramljanjem in nenehnim pogledovanjem na sosednji breg, če se tam vendarle že kaj premika. Okoli poldruge ure so to končno dočakali.

Velikansko dvigalo je brv dvignilo v zrak, jo obrnilo in počasi ter previdno začelo postavljati nad gladino Save. Ko je končno povezala oba bregova, je vsem odleglo. 

"Ponavadi občina sitnari, naj bodo gradbinci čim hitrejši, tokrat pa smo rekli, da raje kakšna ura več, pa da brv pride na drugo stran, kot pa da se kaj drugega zgodi," je si je oddahnil tudi župan Nejc Smole.

Že prej je namreč povzročala kar nekaj preglavic. Ko se je vrtalo za njene temelje, so naleteli na plinovod, ki ni bil vrisan v katastru gospodarske javne infrastrukture, in ga ponesreči tudi prebili. Nato je trajalo nekaj časa, saj je bilo treba vložiti vlogo za spremembo gradbenega dovoljenja, pa tudi prestaviti plinsko traso izven območja brvi.

Imena zanjo še ni, med čakanjem na premik pa so se odločili, da bodo objavili natečaj in Medvodčane povprašali po predlogih. 

Evropski milijoni in fotografije za ženo

"Zagotovo pa se občina tega projekta ne bi lotila, če ne bi bilo evropskih sredstev, to je treba biti iskren. Verjetno bi politični pragmatizem vsakdana pretehtal in bi nazadnje našli kakšno drugo, bolj nujno investicijo, kamor bi sredstva šla,"  je dodal župan, ki četrtkovega čakanja ni preživel sam. Prišla sta tudi njegova stanovska kolega iz Vodic in Šenčurja, nato pa še župan Mestne občine Ljubljana, kamor bo kolesarska pot vodila, Zoran Janković.

Okrog pol treh popoldne so se opazovalci začeli razhajati, med njimi je bil vse do konca tudi Jože Sušnik. Se je splačalo počakati? "Se je," je bil zadovoljen. Končno se je lahko opravil domov na kosilo, ki mu ga je kuhala žena. Vmes se je sicer tudi sama oglasila na sotočju, vendar nad dolgotrajnim čakanjem ni bila tako navdušena kot njen mož. Ji namerava zdaj kaj prinesti, da se bo odkupil za tisto kavo, ki jo je dopoldne odpovedal? "Nikoli ne pridem domov praznih rok. Prinesel ji bom fotografije," pokaže na fotoaparat, ko v smehu pomaha nam in brvi v slovo.