Hrvaška za mejo po sredini Piranskega zaliva, Slovenija ga hoče v celoti

Arbitražno sodišče, ki bo določilo mejo med Slovenijo in Hrvaško, je danes objavilo povzetek stališč obeh držav na ustni obravnavi, ki je potekala od 2. do 13. junija. Slovenija je izpostavila, da je njen vitalni interes teritorialni stik z odprtim morjem, Hrvaška pa, da ohrani svoj teritorij, torej tudi teritorialno morje.

Hrvaška je vztrajala, da glede meje na morju v Piranskem zalivu ne obstajajo nobene posebne okoliščine, zaradi katerih bi morala meja v zalivu potekati kako drugače kot po črti ekvidistance, torej po sredini zaliva.

Sodišče bi moralo najprej določiti mejo - zgolj z uporabo mednarodnega prava - šele potem pa bo lahko odločalo tudi o stiku (junction) Slovenije z odprtim morjem in o režimih za uporabo relevantnih morskih območij, pri čemer so dovoljena tudi druga načela - pravičnost in dobrososedski odnosi, ki pa ne smejo iti v nasprotju z uveljavljenimi pravili mednarodnega prava, je utemeljevala Hrvaška.

"Junction" bi torej lahko pomenil samo neke vrste "morski dostop, komunikacijo" z odprtim morjem, nikakor pa ne stika teritorialnih voda Slovenije z odprtim morjem, so vztrajali v ekipi Hrvaške pred arbitražnim sodiščem.

Slovenija zahteva celoten Piranski zaliv in koridor do odprtega morja

Slovenska stran pa je poudarjala, da so "določitev morske meje", "stika" in "režimov" tri vprašanja ene naloge, ki je pred sodiščem, in da "junction" ne more pomeniti drugega kot geografski stik slovenskih teritorialnih voda z odprtim morjem.

To je za Slovenijo vitalni interes in je to jasno izrazila tudi v pogajalskem procesu, ki je pripeljal do podpisa arbitražnega sporazuma leta 2009, v zameno za kar je Hrvaška dobila članstvo v EU. To je v okviru ustne obravnave poudaril tudi zunanji minister Karl Erjavec, ki opravlja tekoče posle. "Slovenski stik z odprtim morjem je tudi simbol svobode, za katero si je Slovenija prizadevala stoletja, in je del njene identitete kot evropske pomorske države," je še poudarila Slovenija pred arbitražnim sodiščem.

Hrvaška stran pa je na tej točki ugovarjala, da vitalni interesi Hrvaške v pogajanjih o arbitražnem sporazumu niso bili omejeni zgolj na članstvo v EU, ampak primarno na "ohranitev ozemeljske celovitosti". Poudarili so tudi, da niso nikoli pristali na možnost, da bi bile hrvaške pravice do teritorialnih voda določene s pravičnostjo ali dobrososedskimi odnosi, ampak zgolj na podlagi 15. člena mednarodne konvencije ZN o pravu morja (UNCLOS).

Slovenija sicer vztraja pri uporabi načela uti possidetis juris, torej da je Slovenija nadzorovala celoten Piranski zaliv, ki da je bil tako pravno kot zgodovinsko vedno slovenski, s tem pa nastopijo tudi posebne okoliščine, ki lahko po drugem odstavku 15. člena konvencije UNCLOS vplivajo na razmejitev. Slovenija tako zahteva 12 navtičnih milj teritorialnega morja in območje kontinentalne police "od slovenskega stika z odprtim morjem do vzporednika na 45 stopinjah in 10 minutah zemljepisne širine".

Vodja slovenske ekipe pravnikov, profesor Alain Pellet je predlagal tudi "pošteno in pravično rešitev", v okviru katere Slovenija "s takim stikom ne bi bila ločena od odprtega morja s hrvaškim teritorialnim morjem ali z bodočo izključno gospodarsko cono".

Slovenija zahteva tudi, da bi imel zaliv status notranjih voda, saj je bil tak status teh voda tudi v nekdanji Jugoslaviji in se ni spreminjal. Hrvaška na drugi strani meni, da bi moral imeti Piranski zaliv status teritorialnih voda.

Glede meje na kopnem je Hrvaška zagovarjala, da bi bilo treba ugotoviti, kaj je katera država nadzorovala na presečni datum - 25. junij 1991. Obe nekdanji jugoslovanski republiki Slovenija in Hrvaška sta svoje ozemlje definirali glede na ozemlje svojih občin, ki pa so bile najbolj točno opisane v katastrskih evidencah, zato bi meja morala potekati po mejah katastrskih občin hrvaških in slovenskih občin.

Slovenska stran je na drugi strani poudarila, da bi kopenska meja morala temeljiti na "pravnem naslovu" glede na 26. junij 1991. Mejo so razdelili na tri sektorje - območje reke Mure, osrednji sektor in sektor Istre skupno z območjem Snežnika in reke Dragonje.

Na območju Mure in v osrednjem sektorju bi tako meja glede na slovensko stališče morala temeljiti na obstoječih zgodovinskih pravnih naslovih, razen kjer se je meja kasneje spreminjala. To naj bi pomenilo, da bi meja morala temeljiti na nekdanji meji med Avstrijo in Ogrsko v času Habsburške monarhije, ki je bila celo demarkirana. Le na območju Istre bi bil uporaben kataster, ker tu zgodovinske razmejitve ni bilo nikoli in torej tudi ni nobenega pravnega naslova, je bilo stališče Slovenije na ustni obravnavi.

Hrvaška je med drugim zahtevala tudi, da bi Slovenija morala umakniti svoje enote s Trdninovega vrha in da naj ne preprečuje več "komunikacije" na območju Svetega Martina na Muri. Temu pa so v Sloveniji ugovarjali, da je to "ultra vires", izven pristojnosti arbitražnega sodišča.

Arbitražno sodišče v sestavi Gilberta Guillauma, Vaughana Lowa, Bruna Simme, Jerneja Sekolca in Budislava Vukasa bo zdaj začelo presojati, kdaj bo objavilo razsodbo, pa v danes objavljenem sporočilu niso zapisali.