Gostinci na robu prepada. Želijo si države, ki bi ji lahko zaupali

Sloveniji se je v zadnjih letih uspelo prebiti na zavidljivo mesto na svetovnem kulinaričnem zemljevidu. Leta 2018 smo kot prva država v Evropi od Mednarodnega inštituta za gastronomijo, kulturo, umetnost in turizem (IGCAT) prejeli uradni naziv Evropske regije gastronomije 2021. Do takrat so bile nagrajene le različne regije iz posameznih držav. Slovenci smo začeli ceniti kulinariko, pa tudi podpirati kulturno raznoliko gostinsko ponudbo. Okusi z vsega sveta in raznolika ponudba dobre hrane v Slovenijo vabijo tudi turiste. Predvsem od teh so bili odvisni nekateri gostinci, ki so kulturno raznolikost širili med domačini, pa tudi tujci. 

Ko govorimo o času, ki je bil, ne posegamo daleč v zgodovino, ampak govorimo o obdobju pred letošnjim marcem. Zaradi pandemije koronavirusne bolezni je obstalo vse. Tudi dejavnosti in življenja tistih, ki so z dobro voljo in marljivostjo bogatili kulinariko v Sloveniji. Zaradi ukrepov za zajezitev širjenja virusa so se nehali menjavati lonci na štedilniku, hrup v kuhinjah je zamenjala smrtna tišina, gostje niso z veliko žlico zajemali juhe, zmanjkalo je tudi denarja, počasi pa bo tudi potrpljenja. 

Če so še v prvem valu epidemije "imeli v sebi še vedno nekakšno moč in upanje, da to le ne bo dolgo trajalo", pa po drugem valu prostori Polne šefle, suši restavracije in sladoledarne iz Krškega še vedno samevajo. Takšna je realnost, pripoveduje lastnica Jasmina Antolič, ki se je morala, tako kot vsi drugi gostinci, čez noč prilagoditi trenutnim razmeram in upoštevati priporočila ter prilagoditi model poslovanja. Organizirali so dostavo na dom in dvig hrane v gostilni, "vendar to še kapljica v morje ni".

Tudi v Bazilika družini, ki je lastnica dveh blagovnih znamk, Bazilike in Bifeja, dajejo dan za dnem vse od sebe, upoštevajoč omejitve in ukrepe, razmere in izzive pa rešujejo sproti. Darja Končarevič zgodbo Bazilike piše že 13 let. Projekta se je lotila s strastjo in ljubeznijo. "Vodila me je želja po ustvarjanju prijetnih prostorov, kjer se ljudje radi družijo." Bazilika je svoja vrata zaprla oktobra, za lasten prevzem, spletna naročila in dostavo pa deluje le Bife, ki je osnovan na konceptu lokalov s hitrimi in zdravimi obroki. Brez tega ne ve, kako bi preživeli.

Gostinci so morali svoje stroške znižati, ker ni bilo prihodkov, so že v prvem valu v vegetarijanski restavraciji Radha Govindi za plače skoraj 20 zaposlenih porabili vse svoje prihranke. Lastnik restavracije Mitja Bitenc pove, da so poslovno enoto v ljubljanskem BTC zaprli in prodali, da so lahko izplačali preostanek plač, regres in dolgove, ki so se nabrali. "Z junijem je zapihal nov val upanja in vera, da smo se zbudili iz nočne more, ki je nikoli več ne želimo izkusiti. Veste, ta občutek nemoči, ko skoraj nič ne moreš narediti in gledaš, kako gre trdo delo vseh teh let v nič. Vse se sesuva in ti samo opazuješ. Poletje je bilo slabo, saj so bili vsi na morju, in na vidiku je bila nova nočna mora, drugi val." Bitenc še doda, da če so se že nekako izognili popolnemu uničenju prvega vala, jih je drugi val "pošteno zmočil".

Seveda bi bila najbolj idealna rešitev odprtje, do takrat pa se morajo gostinci spoprijeti tudi s psihičnimi stiskami, ki so že precejšnje. "Imeti moraš zelo močen karakter, da ne pustiš emocijam razžiranja od znotraj," pove Bitenc, ki je v mladosti šest let kot menih preživel v ašramu. Zato so mu tehnike sproščanja znane in mu ravno to daje moč v teh trenutkih groze. 

S trenutno koronakrizo se težko spopadajo tudi v restavraciji Namaste. Lastnica Vesna Nisha Dolinar pove, da čeprav so zaprti, plače zaposlenim mora izplačati. 13 jih je. Sprašuje se, od kod vzeti denar, če gostilna ne obratuje, stroški pa se samo kopičijo. Pravi, da je država povsem zaspala. "Prepočasi se to odvija." Vloge za delavce na čakanju so oddali 30. oktobra, sklep o tem, da so jim odobrili čakanje na delo, so prejeli šele 5. decembra. Da bo Zavod za zaposlovanje obračunal pomoč in jim nakazal, pa se bo leto že izteklo.

Pomoč so takoj ponudili družine in prijatelji 

Večina se jih je znašla po svoje, saj so, da bi rešili svoja podjetja, za finančno pomoč prosili predvsem prijatelje in družine. Nekaj jih je koristilo tudi pomoč države, v Polni šefli pa so se obrnili tudi na banko v tujini, saj "je pridobitev kredita pri slovenskih bankah misija nemogoče".

Od prijateljev, ki jim je neizmerno hvaležen, si je za poplačilo stroškov in preživetje gostilne v prvem valu izposodil tudi Bitenc iz Radhe Govinda. Za prebroditev krize so še okrepili svojo proizvodno dejavnost, kjer izdelujejo domače testenine, ghee, pa tudi vegansko majonezo. Obrnil se je tudi na živilske trgovine, če bi mu prišle naproti in ponujale tudi njegove izdelke. Po pomoč so se obrnili tudi na svoje stranke, prijatelje, podpornike. Kljub temu da so bili vedno oni tisti, ki so priskočili na pomoč, saj so v 13 letih brezplačno razdelili 125.000 toplih obrokov, so zdaj oni tisti, ki potrebujejo podporo. Z objavo videa na družbenih omrežjih, kjer ljudi pozivajo k nakupu njihovih izdelkov in storitev, pa, kot pravi Bitenc, je Slovenija eksplodirala, saj je pomoč začela prihajati od povsod. "Tako smo ganjeni s to dobroto, da je to težko opisati z besedami." Zato je optimističen: "Zdaj smo dobili neverjeten zalet in še večjo vero, da nam lahko uspe in uspelo nam bo!  Če sem se še teden dni nazaj spraševal, kako bomo decembrsko plačo izplačali, bo sedaj lažje."

V Namasteju so se po pomoč obrnili na slovenski podjetniški sklad, kjer pa, zaradi prevelikega števila vlog, že mesec in pol čakajo na odgovor. Vesna izpostavi, da razume, da je treba počakati, saj ljudje ne morejo delati nad svojimi zmogljivostmi, ampak da so za nepotrebno birokracijo krive višje inštance. Za pomoč so se obrnili tudi na družino in prijatelje, "ampak še vseeno, če tega ne bi bilo, nimaš kje vzeti".

S težkim srcem, ampak razmere so pripomogle k temu, da so morali tudi odpuščati

In ker je denarja počasi zmanjkovalo, državna pomoč, kot pravijo, prihaja prepočasi, pa tudi prijateljev ne moreš izžeti do kosti, so morali tudi odpuščati. Tako so se v Manni že marca poslovili od vseh zaposlenih, "saj nismo izpolnjevali pogojev za nobeno od pomoči protikoronskih paketov". Pozneje so znova zaposlovali, toda zdaj jih je pol manj kot februarja. Lastnik Joc Savić pove, da bi brez podpore stalnih gostov, ki na dom naročajo njihove jedi, in zaposlenih, ki se prilagajajo drugačnim razmeram in delovnim procesom, težko vzdrževali obstoj podjetja. V Manni so se preusmerili v dostavo vrhunsko kakovostnih jedi na dom.

"Našo ekipo 23 zaposlenih in še nekaj zunanjih sodelavcev smo gradili leta, vlagali v dobre odnose, saj so zaposleni srce posla. Zato sem bil pripravljen narediti vse, da ostanemo skupaj," o sodelavcih strne Bitenc iz Govinde. Prodali so nekatere lonce in del opreme ter tako rešili večino zaposlenih. Skoraj vsi zaposleni so na čakanju in "ostala sta dva zaposlena, ki skrbita za nekaj naročil dostave in osebnega prevzema". V Baziliki so pred drugim zaprtjem "nekako uspeli poplačati kredite", ki so jih imeli od prvega zaprtja. Poslovanje so reorganizirali in optimizirali. "Žal pri tem ni šlo brez odpuščanja. Ekipa se je zmanjšala za tretjino redno zaposlenih."

Žal jim je vsakega, saj se zavedajo, da je dober delavec zlata vreden. Še posebej v gostinstvu, kjer je obisk odvisen tudi od dobrega kuharja, v katerega leta vlagajo, pa tudi natakarja, ki zaokroži celotno kulinarično izkušnjo. Antoličeva pravi, da niso pesimisti, saj "smo se vedno trudili videti dobro tudi v slabem, vendar trenutno ne najdemo bilke, za katero bi se prijeli in zanjo držali". 

Optimizem je tisti, zaradi katerega vztrajajo, toda rešilnim bilkam se že počasi trgajo korenine. V Namasteju pravijo, da se težko preživljajo, toda odpuščali niso. Vesna je dejala: "Tega si ne želim, ker imam delavce, ljudi, ki so super ekipa. Želim, da bomo začeli skupaj, ko bo to mogoče, v isti obliki."

Kritični do državne pomoči

Težavo vidijo predvsem v tem, da se država prepočasi odziva na trenutne razmere. Finančna pomoč, ki so jo koristili s PKP 5, jim je tudi prav prišla, toda kritični so tudi do nekaterih drugih vladnih ukrepov. Izpostavijo odprtje meja za poletni dopust in tudi smučanje. "Dejavnosti, kjer se dejansko lahko zagotovijo in ohranjajo priporočila, varnosti, nadzori, pa smo zaprti. Še 14 dni. Se spomnimo, kajne? Občutek imamo, da ko se okuženost zmanjša oziroma sprosti kakšna postelja v bolnišnici, je takoj politična odločitev o sprostitvi kakšnega (nepotrebnega) ukrepa," je kritična Antoličeva.

Ker niso izpolnjevali pogojev, nobenega od protikoronskih paketov pomoči niso mogli koristiti pri Manni. Verjamejo, da je veliko podjetij in podjetnikov odpadlo zaradi neizpolnjevanja določenih pogojev. Savić izpostavi: "Lahko rečem, da glede na to, da smo brezpogojno zapirali dejavnosti, bi morda bilo prav, da se brezpogojno tudi povrnejo stroški poslovanja (ne samo izpad dohodka)."

Neugodni pogoji za koriščenje državne pomoči so povečini le mrtva črka na papirju, so enotni. "Po večini so ukrepi sami sebi namen in da bi nam v resnici olajšali nastalo situacijo, bi ti ukrepi morali biti bolj življenjski," pove Bitenc. Izpostavi primer iz PKP 6, po katerem so do pomoči upravičeni tisti, ki so jim v zadnjem letošnjem četrtletju prihodki upadli za vsaj 30 odstotkov glede na isto obdobje lani. Sprašuje se, zakaj računajo odstotke, če pa so zaprti. V letu 2020 so imeli odprte tri restavracije, medtem ko so v letu 2019 imeli samo dve. Seveda so hvaležni za pomoč, s katero jim je država pokrila plače zaposlenih, toda poleg plač so imeli še veliko ostalih stroškov. Poudari, da so vedno upoštevali ukrepe, tudi goste so, ko so bili poleti odprti, opominjali na spoštovanje le-teh in so bili zaradi tega deležni nemalo kritik in ostrih besed. Sprašujejo se: "Zakaj država s takimi ukrepi podpira nedelo in delo na črno? Namesto da bi nam res priskočili na pomoč tako, da bi nas motivirali. Tako pa smo vse leto računali in se spraševali, ali je smiselno delati, kajti če prekoračiš prag, boš moral vso pomoč vračati."

V Baziliki so do zdaj koristili le nadomestila plač za tiste, ki so na čakanju. Država jim je prepovedala poslovanje, a hkrati postavila nemalo pogojev za povračila nadomestil za zaposlene, ki so na čakanju na delo. Kot najbolj nesmiselnega navedejo obveznost plačanih vseh davkov po prepovedi poslovanja. Mnogi gostinci so zaradi tega ostali brez povrnjenih nadomestil, nekateri so za vedno morali zapreti svoja vrata. "Ukrepe sprejemajo ljudje, ki o gospodarstvu ne vedo veliko, sploh pa ne o nas, malih podjetnikih. Odločajo ljudje, ki enostavno ne vedo, kaj v praksi pomeni podjetništvo," je kritična Končaričeva.

Ukrepi za zajezitev novega koronavirusa, ki jih sprejema vlada, so vsekakor podobni tistim v naših severnih sosedah. Zato se v Namasteju sprašujejo: "Zakaj se potem ne moremo zgledovati po severnih sosedih in v treh dneh nakazati pomoč." V Sloveniji to predolgo traja. Dolinarjeva pove, da bi bili vsi pripravljeni stisniti zobe, da sodelujejo in upoštevajo ukrepe, "da gredo številke dol, da se razbremeni zdravstvo, ampak je treba priti nasproti s pomočjo". Ker želijo, kot poudarjajo, ohraniti delovna mesta. Ni ji vseeno za 13 zaposlenih, ki imajo še družine. 

Zaupanje si morajo odločevalci zaslužiti z vzorom

Odločevalce bi zato radi opozorili, da se mora v kratkem nekaj spremeniti, premakniti na bolje. Da morajo bolje poskrbeti za svoje podjetnike, ki jim plačujejo vse dajatve in skrbijo za turistično prepoznavnost Slovenije. Nezadovoljni so tudi s PKP 6, ki predvideva odlog plačila najemnin, saj ta po besedah Končarevičeve iz Bazilike ne pomaga prav veliko. "Najemnine so odpisali vsem najemnikom, ki so v prostorih, katerih lastnik je država ali občina. Morda bi lahko sofinancirali najemnine tudi nam, ostalim, ki najemamo prostore iz drugih virov." Ocenjujejo, da tudi, ko se bodo ukrepi sprostili, ne bodo zadihali s polnimi pljuči, saj bodo še vedno poslovali v omejenem obsegu, takrat pa jim "sploh nihče več ne bo pomagal".

Da bi zaupali odločevalcem, pa Bitenc pravi, da si morajo to zaslužiti s svojim vzorom. "V drugem valu ste žal pogoreli na celi črti. Od ukrepov, ki ste jih sprejemali čez noč, objavili v četrtek, v veljavo pa so stopili v petek." Opozori, da kljub temu, da jih večina ukrepe striktno upošteva, saj so svoja vrata nemudoma zaprli, sledi učinka pa še vedno ni. "Vzeli ste nam dostojanstvo, da lahko sami poskrbimo za svojo prihodnost, v imenu česa že? Ste kdaj pomislili, kaj bi naši dedje porekli na to, kar počnete?"

Vsekakor, poudari, bi bilo smiselno, da država povrne stroške tistim, ki so morali zapreti svoja vrata. Želijo si, tako kot vsi, da bi se razmere umirile, da se čimprej vrnejo v neko "normalno" življenje in delo, žal pa jim zmanjkuje optimizma. Gostinci bodo morali očitno svojo energijo usmeriti v drugo dejavnost, še doda, "saj s tovrstnim zaprtjem ogrožamo eksistenco sebi in svojim zaposlenim in njihovim družinam".  Kako dolgo bodo lahko še zdržali, ne vedo. Nekaj delovnih mest jim je uspelo ohraniti, dostavljajo hrano na dom, ampak, kot poudarja, to ni enako, "kot če pripravimo in postrežemo jedi pri nas".

Želijo si tudi transparentnega razdeljevanja pomoči med dejavnosti, ki pomoč res potrebujejo. Pa tudi liberalizacijo kreditiranja gospodarstva s poroštvom države, je mnenja Jasmina iz Polne šefle. "Želimo si delati, želimo si ustvarjati. Želimo si odprtih vrat, smeha na obrazih, utrujenih dnevov od dela in ne od skrbi, realnih poročanj, iskrenih številk in obljub, ki ne bodo prazne. Želimo si, da država ne pozabi na nikogar, predvsem pa si želimo, da bi imeli državo, ki bi ji lahko zaupali."