Pametni kmet na kmetiji brez traktorja in brez kemije

Od leta 2016 je kmetija Vegerila iz 0,17 hektarja zrasla na 14 hektarjev. Od tega je 10 hektarjev travnikov, ki so občasno tudi pašniki. Živali integrirajo v trajne nasade, saj se ovce in kokoši pasejo tudi v visokodebelnih sadovnjakih. Le na pol hektarja pa pridelujejo kar 60 različnih vrst zelenjave, saj tako poskrbijo za biotsko raznovrstnost. Njihovo vodilo je spoštovanje in izboljševanje biotske pestrosti in lastnosti tal, izpostavlja Praprotnik. Kot pripoveduje, je celo življenje razpet med pogledom v prihodnost in preteklost. Pred nekaj leti je oboje združil skozi raziskovanje permakulture in sonaravnih načinov kmetovanja.  

Kmetija, ki nahrani veliko lačnih ust, hkrati pa izboljšuje okolje

"Kmetijstvo je človeška aktivnost, ki ima unikatno vlogo, saj lahko pomaga izboljševati naše okolje in to v zelo velikem obsegu na ravni celotnih pokrajin, hkrati pa lahko to okolje, če je intenzvino, degradira," opozarja. In temu se je želel izogniti za vsako ceno. 

Če je kmetijstvo regenerativno, lahko stanje okolja izboljšuje, je prepričan, za kar si prizadevajo tudi sami. Pred desetimi leti je tako spoznal metodologijo, ki omogoča, da so na relativno majhni površini zelo učinkoviti, da pridelajo kar precej hrane, hkrati pa izboljšujejo svoje naravno okolje. Večplastna raznolikost njihove dejavnosti, ki je tudi značilnost ekosistemov, povečuje ne samo produktivnost, saj na majhni površini namreč pridelajo relativno veliko hrane, ampak povečuje njihovo odpornost na podnebne spremembe. Te raznolikosti se nanašajo na vrste rastlin, rejnih in prostoživečih živali, na načine uporabe tal ter tudi na tržne kanale v lokalnem okolju.

Rastlinam tako skušajo omogočiti čim boljše življenjske pogoje. Ker so ekološko certificirana kmetija, ne smejo uporabljati lahko topnih mineralnih gnojil. Na ekoloških kmetijah se lahko sicer uporabljajo tudi nekatera zaščitna sredstva, ki so dovoljena, a tu so šli korak dlje in pristopili drugače: "Morali smo prekiniti s paradigmo, da rastline potrebujejo zaščito in zdravljenje.  Rastlinam smo poskušali dati najboljše pogoje in jih pripeljati v fazo, da ne potrebujejo zdravljenja in zaščite. Tako da smo zadnjih pet let pri rastlinski pridelavi povsem brez zaščitnih sredstev."  

Trudijo se, da njihove kmetijske površine niso monokulturne, zato so med enoletnice začeli vključevati trajnice, saj je monokultura, kot poudarja Praprotnik, vzdrževanje 'patološkega' stanja narave: "Težko govorimo o trajni pridelavi hrane, če pridelki bazirajo na enoletnih rastlinah, ki jih je treba znova in znova vzdrževati in ki v resnici predstavljajo permanentno patološko stanje. In verjetno smo si tu sami krivi za 95 odstotkov težav. Rastline zaščitne ukrepe potrebujejo prav zato, da vzdržujemo stanje, ki ni naravno," meni sogovornik.

Rejne živali uporabljajo tudi kot orodje. Ovce denimo pasejo travo,  združujejo jih v čimbolj enotno čredo in jim dajo manj prostora, kot bi se morda zdelo, da ga potrebujejo, a s tem mimikrirajo naravno stanje – živali se združujejo. Tako opravijo tudi z nekaterimi tujerodnimi invazivnimi vrstami rastlin, pove. Upoštevanje naravnih zakonitosti se kaže tudi v veliki raznovrstnosti živali, ki se sprehajajo na območju kmetije. Tam so posneli celo par ogroženih smrdokaver in celo klavžarja, ki jih je v Evropi po ocenah le še okoli 500. In to prav na travnikih, kjer se pasejo ovce, zato je videti, da ptice sledijo ovcam. "Iste površine torej uporabljamo za več različnih aktivnosti in s tem smo tudi veliko bolj odporni. Gre za to, da si moramo svet pod našimi nogami predstavljati tudi kot živ, ker to tudi v resnici je.  Tla so bogata z organsko snovjo in biološko neverjetno aktivna," opisuje Praprotnik. 

Pametna kmetija brez traktorja, ki za optimizacijo uporablja digitalno tehnologijo

Vegerila je tudi pametna digitalizirana kmetija, saj tu nikakor ne nasprotujejo tehnologiji, ampak kot poudarja Praprotnik, mora biti ta smotrno uporabljena: "Tehnologija je samo eno od orodij, ki v celostni sliki naše kmetije predstavlja zgolj delček." Na kmetiji torej uporabljajo digitalno tehnologijo, a ne kot nadomestek za človeško pristnost in stik z živalmi, rastlinami in zemljo, vendar za optimizacijo dela, kar jim omogoča hitro odzivanje in prilagajanje na spremembe.  

"Z našim načinom kmetovanja izboljšujemo biotsko pestrost v kmetijskih ekosistemih in lastnosti tal. Konstruktivno prispevamo k okolju, a obenem upoštevamo ekonomiko kmetije in vpetost v družbeno dogajanje, zato smo vse kupce za svoje pridelke našli v lokalnem okolju," razlaga. 

Poleg tega v desetih letih niso postali lastniki traktorja ali druge velike kmetijske mehanizacije, ampak si, če je potrebno, to izposodijo od sosedov ali znancev, pove Praprotnik: "Vso tehnologijo najamemo od naših sosedov,  v  tem  trenutku nam to bolje služi, kot če bi investirali v svojo. Vedno pretehtamo, ali je tehnologija za nas potrebna ali ne. Ali pa lahko stvari morda rešimo s pomočjo biologije. Seveda nekateri sistemi na naši kmetiji terjajo tehnološki pristop. A želeli bi si recimo še več obdelave površin brez oranja, da bi pridelovali več hrane, kar nam trenutno na njivskih površinah še ne uspeva." 

Kupci del kmetije

Tudi njihovi kupci niso pasivni, ampak so v okviru regenerativne filozofije del njihove kmetije. Močno so namreč povezani z lokalno skupnostjo in to jim je ponudilo priložnost, da so produkcijo na kmetiji zastavili zelo načrtovano in da so lahko kupcem ponudili polnovredno hrano. Kot se spominja, so stvari razvijali zelo počasi. Z zelo majhnimi vložki vlagajo tudi v modularno infrastrukturo. "Ne izvajamo velikih megalomanskih projektov, nimamo ogromnih rastlinjakov. Imamo minimalno infrastrukturo, to je majhna hladilnica. Naše pravilo je modularna tehnologija in učinkovita pridelava," opisuje. Sodelujejo tudi s turistično organizacijo Radovljica in z lokalnimi kuharskimi mojstri in izvajajo prireditve ter kulinarične dogodke. 

'Ne moremo si privoščiti, da ne bi sonaravno kmetovali' 

Kot razmišlja Praprotnik, smo vse prevečkrat osredotočeni le na finančne učinke: "Jaz na očitke, da si v Sloveniji ne moremo privoščiti bolj naravnega kmetovanja, vedno odgovorim, da si v resnici ne moremo privoščiti, da ne kmetujemo sonaravno. Koliko časa bomo še čakali, da se naše okolje degradira do te mere, da bo kolateralna škoda odtehtala finančne učinke takšnega kmetijstva? " Kot opozarja, donosi v kmetijstvu že padajo, to pa je tudi močno na udaru podnebnih sprememb in turbulentnega vremena. "Naš način kmetovanja se v resnici najbolje izkaže prav v kriznih časih. Takrat se odrazi to, da smo leta in leta vlagali v organsko maso v naših tleh, da naša tla veliko bolj filtrirajo vodo, da bolje zadržujejo hranila. Da so živa in ekosistem deluje sam po sebi. Kombinacija te pestrosti nam omogoča, da smo v tistih kriznih letih veliko bolj odporni. Včasih sta si učinkovitost in odpornost malo nasprotujoča dejavnika, mi pa v bistvu lovimo ravnovesje med dovolj dobro učinkovitostjo in odpornostjo."

Čeprav so ekološka kmetija, poudarja, da veliko raje kot o ekološkem kmetijstvu govori o agroekologiji: "Če namreč ekološko kmetijstvo jemljemo le kot odsotnost določenih zaščitnih sredstev in se ne obnašamo celostno, ne skušamo izhajati iz fizioloških potreb naših rastlin in njihovega zdravja, se takšnega ekološkega kmetijstva ne bi šel."

Kot izpostavlja, se je na svoji poti naučil predvsem, da ima sodelovanje med ljudmi magičen učinek: "To, da ne sodelujemo, je stvar, ki nas Slovence tepe. V tujini vidim, koliko več je pripravljenosti za neke skupne projekte. A če bi se tudi pri nas skupaj lotili stvari, bi lahko premikali gore."