Radioaktivni oblak je pripotoval tudi v Slovenijo: 'Nekateri so z neutemeljenimi nasveti povzročali paniko in škodo'

Sovjetske oblasti so sprva želele nesrečo v Černobilu pred svetom prikriti, a je radioaktivni oblak s pomočjo vetra že odpotoval proti drugim državam na zahodu Evrope. 

PREBERITE ŠE: Kako se je nesreča zgodila? Kakšni so bili ukrepi in kakšne posledice se čutijo še danes? Kdaj bo zgrajen nov sarkofag?

Da je nekaj hudo narobe, so prvi opazili Švedi, in sicer 28. aprila ob 9.30, ko so v jedrski elektrarni Forsmark pri rutinskem pregledu opazili, da ima varnostni inženir radioaktivne čevlje. Po opravljenih analizah so predvidevali, da je oblak pripotoval iz okolice Černobila. Istega dne je očitno zaradi švedskega razkritja o nesreči skopo poročala sovjetska televizija.

Zahod je nato prvo pravo informacijo o stanju v Černobilu dobil v torek, 29. aprila, ko je ameriški satelit posnel fotografije. V Washingtonu so bili šokirani nad videnim - reaktor brez strehe in vsebina se še vedno sveti ter se iz nje kadi.

Sovjetske oblasti o nesreči niso obveščale

Kmalu je radioaktivni oblak pripotoval tudi do Slovenije. ''O nesreči je bila slovenska javnost obveščena 29. aprila, ko pri nas še ni bilo zaznati radioaktivne kontaminacije okolja. Pozneje se je smer vetra obrnila proti zahodni Evropi in Slovenijo je (nevidni) radioaktivni oblak dosegel v noči z 29. na 30. april. Kontaminacijo okolja smo z ročnimi meritvami odkrili dopoldne 30. aprila, saj tedaj še nismo razpolagali z avtomatskimi kontinuirnimi merilnimi sistemi. Used radioaktivnih snovi oziroma kontaminacija tal sta bili največji na območjih s padavinami, saj le-te zelo učinkovito izpirajo nečistoče iz ozračja. Vsem nam je znano, kako se po nevihti očisti ozračje. Iz tega razloga je bila kontaminacija v Sloveniji dokaj neenakomerna, kar so opažali tudi v drugih državah,'' je pojasnil mag. Bogdan Pucelj, pooblaščeni izvedenec za varstvo pred sevanji, ki je bil v obdobju 1986 do 2008 vodja Službe za varstvo pred ionizirajočim sevanjem na Institutu Jožef Stefan.

Dr. Rafael Martinčič, ki je bil takrat vodja odseka za jedrsko fiziko na Inštitutu Jožef Stefan (IJS) in član takratnega republiškega štaba civilne zaščite, je k temu dodal, da od sovjetskih oblasti o nesreči niso dobili nobenega obvestila. Takrat namreč konvencije o zgodnjem obveščanju še ni bilo (napisana in sprejeta je bila v šestih mesecih po nesreči). Kot se spominja, je radioaktivni oblak nad Slovenijo prišel v sredo, 30. aprila, okoli 2. ure ponoči, najprej pa so ga zaznali v rudniku urana Žirovski Vrh. ''Na Institutu Jožef Stefan pa smo v sredo zjutraj izmerili dva do trikrat višje vrednosti, kot so običajne. Še malo višje pa tam, kjer je padal dež.''

Sprejeti ukrepi

V Sloveniji smo bili po besedah Puclja zaradi predhodnih priprav in vaj za morebitni izredni dogodek v Nuklearni elektrarni Krško zelo dobro pripravljeni. Kljub temu so bili pristojni, kot je dejal Pucelj, pod velikim pritiskom, saj so bili prvič soočeni z radiološkim dogodkom, ki je na celem ozemlju Slovenije zahteval določeno ukrepanje, ki je imelo ekonomske in psihološke posledice za prebivalstvo. Pristojni upravni organi so bili takrat Republiški štab za civilno zaščito, Republiški sanitarni inšpektorat in Komisija za jedrsko varnost, na pomoč pa so jim priskočili tudi strokovnjaki z Instituta Jožef Stefan in Zavoda za varstvo pri delu, ki so tudi opravljali meritve. 

''Odkritih je bilo več kot 20 radioaktivnih izotopov z razpolovnimi časi od nekaj dni do nekaj deset let. V začetku je bila glavna pozornost namenjena predvsem kratkoživemu radioaktivnemu jodu I-131 (razpolovni čas 8 dni), ki se kopiči v žlezi ščitnici, pozneje pa dolgoživemu ceziju Cs-137 (razpolovni čas 30 let), ki ob vnosu v organizem obseva celo telo. Takoj se je pokazalo, da ni pričakovati akutnih takojšnjih zdravstvenih posledic, zato so bili vsi ukrepi namenjeni zmanjšanju verjetnosti za pozne učinke, kot je zlasti povečanje možnosti za nastanek rakavih bolezni,'' je pojasnil Pucelj.

Martinčič je pojasnil, da sta s Pucljem ocenila, da bi se teoretično morda lahko pojavila en ali dva raka več, kot je običajno v Sloveniji. Opozoril je, da lahko nekateri s temi številkami močno manipulirajo oziroma pretiravajo. ''So pa verjetno bile posredne posledice. Na primer, žena mojega kolega je bila takrat noseča in zdravnik ji je rekel, da bi on dvakrat premisli, če bi donosil tega otroka. Nezaslišana nevednost tega zdravnika. Iz tega primera lahko sklepam, da je lahko bilo nekaj nepotrebnih splavov,'' je povedal Martinčič in dodal, da pozna tudi primer zdravnika, ki je jemal jodove tablete, čeprav to ni bilo potrebno. 

''Poznejše ocene so pokazale, da je bila obsevanost prebivalstva v Sloveniji nizka in je bila že v prvem letu celo nižja od neizogibnega naravnega sevanja, pozneje pa se je še zmanjševala. Podobne so bile ugotovitve v večini srednjeevropskih in južnoevropskih držav, seveda z variacijami glede na stopnjo kontaminacije okolja. Danes v okolju pri nas lahko z izredno občutljivimi instrumenti zaznamo le še sledi cezija-137, ki pa je sedaj za obsevanje prebivalstva zanemarljiv,'' je pojasnil Pucelj.

Prikrivanja dejstev ni bilo

Pucelj in Martinčič, ki sta takrat sodelovala pri pripravi ukrepov, sta poudarila, da je bilo informiranje javnosti pogosto, predstavljeno v čim bolj razumljivem jeziku in predvsem, da ni bilo nobenega prikrivanja ali prirejanja podatkov. So pa se v javnosti tudi takrat, po besedah Puclja, pojavljali razni ''kvazieksperti'', ki pa so s strokovno neutemeljenimi nasveti dejansko povzročali paniko ali celo škodo.

''Nekajkrat na dan smo strokovnjaki govorili in razlagali situacijo po radiu, objavljena je bila telefonska številka, na katero so prebivalci lahko klicali in spraševali strokovnjake. Odgovorili smo prav na vsako vprašanje,'' je dejal Martinčič. Pucelj je nadaljeval, da so bile posledice objavljene številke ''hude''. ''Klicev je bilo toliko, da je bila hišna telefonska centrala ‘zadavljena’ in smo sami z največjo težavo po telefonu sporočali upravnim organom rezultate laboratorijskih meritev radioaktivnosti. Mimogrede: danes bi tak dogodek povzročil popolno sesutje mobilne telefonije,'' je prepričan.

Po 30 letih od nesreče Pucelj ugotavlja, da so ukrepali ustrezno. ''Danes bi bilo ukrepanje podobno, vendar enostavneje, saj imamo več izkušenj, znanja in več merilne opreme. Glede na splošne razmere v naših časih pa bi bili odgovorni za ukrepanje pod hudimi pritiski politike, širše javnosti in zlasti univerzalnih "vsevednežev", ki jih je v internetnem času vedno več.''