Čas političnih pošasti

Kitschelt je napovedal, da se bodo stranke s kolektivističnimi, avtoritarnimi in protikonkurenčnimi vsebinami razvile v klientelistične masovne organizacije, libertarne in tržno usmerjene stranke pa nasprotno v ohlapna združenja političnih profesionalcev. Strankarski sistemi, v katerih bodo prevladovale avtoritarno-populistične stranke, naj bi prerasli v klientelistično mrežo, ki naj bi ekonomsko tranzicijo (iz smeri od planskega k tržnemu gospodarstvu) preusmerila na pot od trga v smeri oblikovanja vplivnih klanov.

Ameriška politologinja Margit Tavits je v nekoliko novejši študiji objavljeni leta 2013, prišla do ugotovitve, da na organizacijsko strukturo strank v postkomunističnih demokracijah vpliva profil predsednika stranke. Tavitsova pri tem loči med neprofesionalnimi in profesionalnimi predsedniki strank. V strankah z močno organizacijo prevladujejo profesionalni pragmatični predsedniki, ki so ambiciozni, vendar niso osredotočeni samo nase, ne oklepajo se ideologije in imajo menedžerske kompetence in izkušnje na področju vodenja. Po drugi strani v strankah s šibko organizacijsko strukturo prevladujejo neprofesionalni predsedniki in voditelji, ki so strogo zavezani ideologiji stranke.

V Sloveniji ne obstaja študija, ki bi se resno ukvarjala s profili političnih vodij in njihovimi vplivom na organizacijsko strukturo strank. Ne obstajajo torej podatki, na podlagi katerih bi lahko trdili, da v Sloveniji stranke delujejo kot vplivni klani klientelističnih mrež ali vplivnih posameznikov. Kljub temu je evidentno, da je strankarski sistem Slovenije v zadnjem času doživel nekatere spremembe. Razpadla je dolgo časa najmočnejša stranka LDS, na številnih predčasnih volitvah volitvah pa so iz parlamenta izpadle tudi v preteklosti vplivne stranke (na primer SLS). Prav tako so se pojavile nove stranke, ki so strogo personalizirane, saj so nastale tik pred volitvami, poosebljajo pa jih njihovi predsedniki (Pozitivna Slovenija – Lista Zorana Jankovića; Državljanska lista Gregorja Viratna; Stranka Mira Cararja; Verjamem Igorja Šoltesa; Stranka Alenke Bratušek; Stranka Lista Marjana Šarca). Ideološka identiteta novih strank je nejasna, njihove volilne kampanje pa v glavnem temeljijo na blagovni estetiki in novih orodjih politične komunikacije. Protagonisti volitev v kampanjah so sami ključna tema, politika in stališča do pomembnih vprašanj pa ostajajo sekundarnega pomena.

Z gledišča pozicijske in časovne dimenzije strukture političnega tekmovanja in tipologije načinov, po katerih poteka strankarska tekma v Sloveniji, velja izpostaviti naslednje. Pozicijska dimenzija strukture strankarskega tekmovanja na Slovenskem je že od časov osamosvojitve sama po sebi velika enigma. V Sloveniji ni povezanosti med političnim vedenjem in sociodemografskimi značilnostmi volivcev. Pri časovni dimenziji strukture strankarskega tekmovanja imamo dvojno situacijo, ki je nekoliko bolj kompleksna. Prvič, obstaja povezanost med preteklim in sedanjim vedenjem nekaterih organizacijsko dobro organiziranih strank (predvsem SDS in SD), za katere volivci danes očitno glasujejo po inerciji oziroma skladno s svojimi starimi navadami. In drugič, v časovni dimenziji strukture je zaznati nestabilnost, ki je še posebej v obdobju od leta 2011 pripeljana do paroksizma.

V Slovenskem političnem prostoru je v zadnjem času prišlo do zamenjave razmerij med strankami in volivci in do pojava novih strank. Pojavile so se stranke, ki ne odražajo spremenjenih strukturnih razcepov v družbi, ampak predstavljajo odgovor na obdobje, zaznamovano z globalno gospodarsko krizo in moralno krizo v zahodni civilizaciji. Gre za oblikovanje politične formule, ki zagotavlja legitimnost delu politične elite. Identiteta teh strank ne odraža družbene realnosti, ampak temelji na ideološkem dojemanju politične realnosti. Politična formula, ki bi jo v Sloveniji v različnih obdobjih simbolično lahko poimenovali ”odgovor na gospodarsko krizo,” ”moralno odgovorna politika” ali ”novi obrazi v politiki,” je zamenjala dosedanje politične formule, v okviru katerih je politična elita dobri dve desetletji reproducirala ekonomske, politične in ideološke pogoje, potrebne za ohranjanje svojih izbrancev (politikov) na politični sceni.

Dejstvo je, da je v Sloveniji politični razred postal bolj homogen. Življenjski slog buržoazije in socialnih demokratov se danes praktično ne razlikuje, saj vsi živijo zelo podobno ne glede na strankarski predznak. Prišlo je tudi do povečane horizontalne mobilnosti in večje povezanosti med sferama politike in ekonomije oziroma med politično-administrativnimi in kvazipolitičnimi poklici. Nekdanji predsednik vlade je postal predsednik države, isti ljudje v vlogi ministrov v (ideološko) različnih vladah prehajajo iz enega resorja v drugi (šampion je predsednik DeSUS-a Karl Erjavec), nekdanji ministri in vodje državnih in paradržavnih agencij pa postajajo rektorji javnih univerz, dekani fakultet, direktorji v podjetjih ali pa se po izteku mandata preprosto vračajo v varno službo v javnem sektorju.

Vprašanje, ki se postavlja samo od sebe je zakaj se nam to dogaja oziroma kako je to mogoče? Pri tem je treba poudariti, da politična formula ni nekaj, kar bi bilo kot zunanji dejavnik naloženo politični skupnosti. Gre za skup vrednot, ki se poskušajo uveljaviti kot obče sprejete in morajo biti inherentne sami družbi. Politična formula mora biti skladna s pogledom na svet, ki ga ima narod v določeni časovni točki. Gre za nekaj, kar ni materialno, je prej vezivno tkivo naroda oziroma moralna vez med posamezniki, ki sodelujejo pri skupnem projektu. Tega se še kako dobro zavedajo elite, ki vedo, da dominacija osrednjih družbenih razcepov omogoča in transformira vse bodoče razcepe.

Na to je opozarjal tudi Kitschelt ko je pravilno ugotavljal, da je za nove demokracije značilna hierarhičnost med razcepi, pri čemer so na vrhu te hierarhije najgloblji razcepi, ki zagotavljajo, da se strukturni zgodovinski procesi rekonstruirajo in določajo prihodnost. Praktično se to kaže tako, da se novi politični akterji (stranke in politiki) volivcem predstavljajo kot dediči preteklih vrednot in preteklih državnikov, pri čemer jim pomagajo sorodstvene vezi, državni prazniki, spomeniki, imena trgov in ulic letališč, športnih dvoran itd. Tudi če gre za nove politične akterje, ti svojo identiteto utemeljujejo na entitetah iz preteklosti.

  Dejstvo je, da nove stranke v Slovenskem strankarskem sistemu nagovarjajo stare volivce, ki niso čez noč spremenili svojih prepričanj in vrednot. Gre preprosto za okoliščine, v katerih je družba dosegla določeno stopnjo kulture, ki zagotavlja, da oblast v državi temelji na zaupanju ali občutku, ki ga v določenem trenutku državljani splošno sprejemajo. Odvisno od konkretnega primera se ti občutki lahko manifestirajo kot volja ljudstva, zavest o tem, da se oblikuje narod oziroma nacija, ki je po nečem posebna (zadostuje že dikcija ”moj narod”), kot tradicionalna zavezanost dinastiji ali zaupanje v neko osebnost, ki jo dejansko ali vsaj na videz odlikujejo izjemne lastnosti (osamosvojitelj, uspešen gospodarstvenik, Evropejec ipd.).

Kaj torej lahko pričakujemo v prihodnje? Ker je politika postala oder na netalentirane v prihodnosti lahko pričakujemo pojav novih in novejših strank katerih nastanek bo pogojeval izginotje določenih strank iz politične scene. V preteklosti se je to zgodilo stranki Zorana Jankovića, danes se to dogaja s stranko Mira Cerarja, čez čas se bo zgodilo stranki Marjana Šarca. Združevanje različnih entitet, ki naj bi bile združene pod isto ideološko streho (t. i. liberalne stranke) ne bo obrodilo sadov. Prvič zaradi egoizmov majhnih razlik ustanoviteljev teh strank, in drugič zaradi volilnega telesa, ki bo tovrstno združevanje težko prepoznal kot politično alternativo. Zato je veliko bolj verjetno, da bomo na naslednjih volitvah (spet) dobili novo stranko, ki se bo ponujala kot odrešitelj za vse probleme. Dobili bomo novo politično pošast katere politično umiranje se bo začelo dan po razglasitvi volilnega rezultata. Ujeti smo v vakuumu, ali kot je to pred časom zapisal italijanski mislec Antonio Gramsci: ”ko staro umira, novo pa se še ne zmore roditi, napoči čas pošasti”. To je trenutna realnost v kateri živi slovenska politika.