Od podjetnice do brezdomke in 100-milijonskega sklada: ženska je ženski volk

Ingrid Vanderveldt je ameriška serijska podjetnica. Odkrito pove, da je imela njena poslovna pot vzpone in padce. Na enem prvih sestankov z investitorji, ko je na noge postavljala svoje prvo podjetje, ji je svetovalec dejal, da "ni videti kot resen direktor, da ne govori kot resen direktor in se ne vede kot nekdo, ki mu investitorji običajno dajo denar". "Čas je, da si najdeš službo, ker to ne bo šlo, poslovni svet enostavno ni zate," je še (dobronamerno) dodal.

S tega sestanka je odšla objokana in v skrbeh, saj so starši za to, da so investirali v njen posel, vzeli hipoteko, v pisarni je imela ljudi, ki jim je bilo treba nakazati plačo.

V šoku in nejeveri si je ostrigla lase, kupila očala, temnomodro poslovno obleko in poskusila postati "eden od fantov". Poskus se je končal klavrno. Na sestankih se je v novi podobi počutila še slabše, imela je še manj samozavesti. Poslovna pot je postajala vse bolj oddaljen sen.

Dokler ni našla pravega mentorja. George Kozmetsky je bil nekoč mentor Michaela Della, danes enega najbogatejših ljudi na planetu. Ta ji ni dal denarja, ampak spodbudo. Bil je tudi človek, ki je prepoznal potencial projekta – skiciranega na prtičku, in ji dal kontakt potencialnega investitorja. Z nekaj nasveti in znova najdeno samozavestjo je za svoje prvo podjetje zbrala sedem milijonov dolarjev kapitala.

Od tam so stvari šle vse prej kot gladko, a je bila to pomembna lekcija o mentorstvu za žensko, ki je danes na čelu projekta, ki želi do leta 2020 za poslovno pot opremiti milijardo žensk (EBW2020 – Empowering a Billion Women by 2020).

Dober mentor je pogosto tisto, kar odloča med tem, ali bo novinec v poslu uspel ali pa ne, ugotavlja 48-letna Vanderveldtova, s katero smo se pogovarjali v Zagrebu.

Potovanja so namreč danes del njenega vsakdana, ženske, ki jih srečuje, pa "različne kot noč in dan". Od mladih žensk z jasnimi poslovnimi željami do starejših žensk, ki se na poslovno pot podajajo iz nuje – ker so, stare 50 let in več, na trgu dela – pa naj se sliši še tako grdo – z vidika marsikaterega delodajalca "nezaželene in neuporabne".

V poslovni svet želite privabiti čim več žensk. Ko se pogovarjate z njimi, kaj izpostavljajo kot največjo oviro, ki stoji med njimi in podjetništvom?

Povsod po svetu vam bodo ženske rekle, da je stvar, ki jih najbolj ovira, premalo dostopa do priložnosti in kapitala. Pravzaprav bo pomanjkanje sredstev na prvem mestu tudi pri moških, ampak v resnici sploh ne gre za to.

90 odstotkov vzroka, zakaj se ženske ne podajo v podjetništvo, je premalo samozavesti. Na srečo za to obstaja rešitev. Samozavest je mogoče pridobiti s pomočjo mentorjev, takrat se lahko ljudje odprejo, začnejo delovati. In ko oseba postane proaktivna, to spremeni vse. Prav na to se osredotočamo s projektom. Kako ženskam omogočiti dostop do kakovostnih mentoric vzornic in kako postaviti sistem, ki jim korak za korakom pomaga naprej, tudi do kapitala, predvsem pa se prilagodi stopnji, ki so jo na svoji poti že dosegle.

Vi ste svojo podjetniško žilico začeli krepiti precej zgodaj ...

Že kot otrok sem bila precej podjetna. Ko smo imeli v šoli tekmovanja v zbiranju denarja in smo prodajali čokoladice, sem vedno želela zmagati. Rada sem imela šport, bila sem tekmovalna, všeč mi je bilo služiti denar. Po poklicu sem sicer arhitektka, ampak ko sem kandidirala za mesto v stanovski organizaciji, ki je delovala v ZDA, Kanadi in Portoriku, sem se kar naenkrat znašla na sestankih, kjer nisem razumela, o čem govorijo.

Počutila sem se neumno. Rekla sem si, da bom šla v poslovno šolo in na pravno fakulteto, da bom pametnejša. In sem dejansko šla. Takrat sem začela spremljati poslovni svet.

Poglobila sem se v dejstvo, da je Michael Dell iz "mojega mesta", Austina v Teksasu, in sem si rekla, da če je lahko njemu uspelo tako, da je iz prtljažnika svojega avtomobila prodajal računalnike, sem najbrž tudi jaz za kaj dobra. In sem naredila prve poslovne korake. Zdelo se mi je zabavno. Na koncu pravne fakultete nisem končala, poslovno pa.

Dellovo poslovno pot ste ne le analizirali, pozneje sta dejansko sodelovala, med drugim ste bili vodja Dellove globalne podjetniške iniciative, pod vašim nadzorom je bil tudi njihov 100-milijonski naložbeni sklad.

Dell je pravzaprav človek, ki obrača ogromne količine denarja in ves čas išče pogumne ljudi, ki prinesejo dobre ideje. Profil človeka, kot je on, je izjemno pomemben, saj ponuja številne priložnosti. Ampak ljudje k njemu pogosto niti ne pristopijo, ker mislijo, da jim ne bo namenil časa. Ljudje se podcenjujejo. Premalo se zavedajo, da gre za transakcijo, kjer imajo oni produkt ali idejo, ki jo druga stran želi podpreti in na ta način vrniti družbi. Še posebej ženske pogosto ne vprašajo za priložnosti, ker mislijo, da jih tako ne morejo dobiti.

Zadržki gredo celo tako daleč, da ste se že znašli v situaciji, ko je bil na razpolago denar, ni pa bilo žensk, ki bi iskale podporo za svoje ideje ...

Bilo je nekaj okoliščin, ko je bil naš posel na meji obstoja. Na neki točki je "ves svet" vedel, da imamo 100-milijonski sklad, ki je nastal v sodelovanju z družbo Dell, ampak nobena ženska ni prišla po pomoč. Navzven je bilo vse videti krasno, ampak nismo imeli posla, nikogar ni bilo, ki naj bi mu pomagali.

Ugotovila sem, da imam napačne predstave o ženskah. Najprej sem se morala naučiti prav komunicirati z njimi. Kar je bil izziv. V osnovi nisem trener, govornik, spoznam se na finance, tehnologijo in postavljanje podjetij. Zato sem združila moči z nekaj bolj izkušenimi ženskami in počasi je postalo jasno, kako je treba pristopiti k drugim ženskam.

Kje vidite vzroke za to veliko pomanjkanje samozavesti pri ženskah?

Če pogledamo zgodovino, so posel ves ta čas vodili moški. In ko gre za posel, ga moški gledajo z vidika – kaj je zame uspeh, kaj mi pomeni zmagovati, kaj moram storiti za to, da to dosežem. Gre za mentaliteto lovca. Naredijo, kar je treba za cilj, ki ga želijo doseči, in to je vir samozavesti, moči.

Na drugi stani pa ženske vedno skrbi širša slika. V osnovi je lastnost žensk, da se večinoma najprej vprašajo, kakšen učinek bo imela moja odločitev na družino, skupnost, krasna. Ampak ko ženska s tem pristopom začne graditi posel, je to razmišljanje nezaželena ovira. Je namreč podlaga za to, da se pojavijo dvomi, ženska se ozre naokoli, ne vidi prave vzornice, na koncu začne verjeti, da stvar nima smisla, ker je že zgodovinsko gledano malo verjetno, da bo uspelo.

Kako se v vlogi mentorice prebijate čez to mentalno oviro?

Od tega – ali ta preboj uspe ali ne – je odvisen naš uspeh. Verjemite, da ni enostavno. Za pomembna spoznanja so šla tri leta trdega dela in milijoni dolarjev. Danes lahko rečem, da je ključno, da razumemo, da se pomoč, ki jo na poslovni poti pričakujejo ženske, razlikuje od pomoči, ki deluje za moške podjetnike, da je pristop povsem drugačen. Razlikuje se tudi od regije do regije. Pristop, po katerem bi poskusil nekomu prodati učinkovito rešitev, ki mu bo omogočila rast posla, pri ženskah ne deluje. Veliko več je treba vložiti v gradnjo zaupanja, odnosa, šele nato se lahko vzpostavi poslovno sodelovanje.

Poudarjate, ženske in moški se, ko gre za pristop k poslu, razlikujemo. Kako težko je torej ženskam tekmovati s predstavo večine o tem, kakšen je "uspešen in zaupanja vreden poslovnež"?

Zelo težko. Medtem ko moški večinoma ljubijo pozornost, godi jim, da se vse vrti okoli njih, je ženskam praviloma neprijetno, če se morajo osebno izpostaviti. In v času, ko je za uspeh potrebna gradnja osebne blagovne znamke, je za ženske še težje.

Ženske tako učimo pristopa, ki je bližje njihovi naravi. Študije kažejo, da ženske na svoj projekt običajno gledajo z vidika vprašanj – kako bo moj produkt (ali storitev) vplival na druge. Spet namreč pride do izraza skrb za druge. Zato je pomembno, da tukaj v središče poslovne zgodbe ne postavimo osebe – če je to ženski neprijetno – ampak avtentično zgodbo, vizijo produkta oziroma storitve. To podjetnici omogoča cono udobja, kjer ni v soju žarometov ona, ampak njeno delo.

Je na koncu tudi prispevek žensk h globalni ekonomiji drugačen od prispevka moških?

Analiza podatkov kaže, da je pri ženskah veliko bolj izražena želja po vračanju zasluženega v sistem, bolj so pripravljene del zaslužka znova investirati v projekte, ki jih vidijo kot ključne za prihodnost ljudi in planeta. Dejansko na mizo prinašajo drugačen vidik, pa ne le, ko gre za posel.

Lani sem bila na Korejskem polotoku ravno v času, ko sta se srečala voditelja Severne in Južne Koreje, govorila sem z ljudmi, ki so bili na pogajanjih. Vsi po vrsti so poudarjali, kako pomembno je, da za mizo sedijo tako moški kot ženske, saj vsak prinese svoj vidik. Medtem ko moški bolj razmišljajo, kaj je treba narediti, da bo njihova država najmočnejša na svetu, se ženske bolj osredotočajo na vprašanje, kako zgraditi mirne skupnosti za družine.

Če želite ustvariti stabilno in mirno okolje, poskrbite, da bodo ženske uspešne v poslu, ker bo to drugačna vrsta posla, posedite jih za mizo tudi, ko se pogajate za mir.

Na nekaterih področjih posla to najbrž ni prav enostavno narediti – zaradi slabe zastopanosti žensk.

Žal je realnost takšna, da se ženske še vedno čutijo najbolj sposobne začeti posel, ki vključuje storitve, precej prisotne so v modi, branžah, ki zahtevajo umetniško žilico, zaskrbljujoče malo pa jih je na vodilnih mestih na področjih znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike. Pomemben del naše iniciative je tako pomagati ženskam prodreti tudi na ta področja.

V podatkovni analitiki jih je na primer zelo malo, kar je slabo, saj bi v podatkih našle svoje vidike. Naše podjetje se na primer večinoma zanaša prav na analizo podatkov, uporabljamo jih na način, da bi imela od tega čim več poslovni svet in družba. Iz tega vidimo, kako se gibljejo trendi, kje so perspektivna področja, kam usmeriti podjetja, kam vlagati. Po drugi strani pa je to tudi odlično orodje za optimizacijo poslovanja.

Kakšen pa je odziv na iniciativo zdaj? Je pomoč vedno in povsod dobrodošla?

Ko sem vstopila v posel, sem imela prepričanje, da lahko gremo kamor koli in ponudimo svoje storitve. Danes ne gremo nikamor več, če nas ne povabijo. Postalo mi je namreč jasno, kako velika je razlika med priložnostmi, ki jih uživamo v ZDA, in priložnostmi, ki so na voljo drugod po svetu. Zdaj našo vlogo vidim, kako lahko dodamo k projektom, infrastrukturi, ki v določeni državi že obstaja. Zato danes tudi delujemo na način predstavništev po državah. Vzemimo za primer Zambijo. Ena stvar je, da poznamo globalne gospodarske trende, ampak razlika med tem, kakšno pomoč za uspešno poslovanje potrebuje nekdo v Zambiji ali nekdo v ameriškem Houstonu, je astronomska. To, da imamo lokalne sodelavce, ki vodijo projekte v domačem okolju, je naša glavna prednost. To so ljudje, ki poznajo teren, se lažje povežejo z domačini, po drugi strani pa jim je ves čas na voljo naša ekipa, da skupaj preko naše mreže ugotovimo, kako zagotoviti potrebna sredstva – pa naj gre za svetovanje ali kapital.

Namreč – najhujše, kar se lahko zgodi, je, da "padeš na nos" v okolju, ker ga ne poznaš. Če zakorakate v sobo, polno ljudi, in vzklikate Lahko vam uspe, lahko vam uspe, v resnici pa ste v neki zatirani ekonomiji, to ne bo delovalo. Mogoče vam bodo pritrdili moški, ki imajo v osnovi bolj tekmovalno, zmagovalno, gremo-v-napad mentaliteto, ženske pa bodo popolnoma zgrožene in se bodo povlekle vase.

Česa so vas o delu z ženskami naučile lastne izkušnje v poslovnem svetu?

Moje prvo srečanje z vlagatelji se je končalo slabo. Rekli so, kaj naj naredim, pa sem izustila, da mi instinkt govori, naj grem v drugo smer. Danes se več govori o tem, da je treba zaupati instinktom, ampak takrat se mi je gospod na drugi strani zarežal v obraz, uperil prst vame in rekel: Briga me, kaj ti pravi instinkt, naredili bomo, kar pravijo številke. Bilo mi je tako nerodno, da sem se skoraj pogreznila v Zemljo.

Vseeno ste naredili po svoje.

Ja, ampak šele potem, ko je večkrat spodletelo po njegovem receptu.

Torej so bili spodrsljaji pomembne učne ure ...

Najbolj poučni so bili. Ko zdaj gledam nazaj, se zavedam, da je bilo v danih okoliščinah strašno in zelo neprijetno, ampak sem zdaj vesela, da se je zgodilo. Iz prve roke vem, kaj pomeni biti na vrhu in spet na dnu in kaj je treba storiti, da se znova dvigneš z dna. Po zaslugi te izkušnje lažje pristopim k ljudem. Ne morejo mi namreč reči: "Kaj pa ti veš, imaš 100-milijonski investicijski sklad, uspešna si, pojma nimaš, kako je v resnici."

Kako trd je bil padec na dno?

Kot veste, sem prvo podjetje na noge postavila s težavo. Na koncu sem vseeno zbrala sedem milijonov dolarjev kapitala, šlo je dobro. Ampak potem se je zgodil enajsti september. Izguba je bila res velika. Zgodba z drugim podjetjem je bila precej bolj gladka, postavila sem ga na noge in prodala. Potem pa sem bila pri tretjem podjetju.

Na neki točki so stvari začele iti v napačno smer, kazalo je slabo, ampak glede na pretekle izkušnje sem bila prepričana, da bo vseeno šlo. Ampak na koncu se je zgodilo, da so vsi prilivi, na katere sem računala, padli v vodo. Nisem mogla izplačati plač, nisem mogla plačati kredita za hišo. Vse, kar mi je preostalo, je bilo, da se izselim iz hiše, ker jo je vzela banka, in živim v avtu.

Čeprav sem bila brez denarja, nisem želela domov k staršem. Težava je bila, da sem imela do tistega trenutka že precej publicitete, slavili so me kot nekoga uspešnega. Jaz pa sem bila popolnoma ponižana, depresivna.

Dva tedna sta bila peklenska. Vse, kar sem hotela, je bilo čim več jesti, piti in spati. In to sem tudi počela. Živela sem v svojem avtomobilu. Jaz, moja mačka in toliko oblačil, kot sem jih lahko strpala v vozilo.

Če me ne bi opazila prijateljica in mi rekla, naj se preselim k njej in se tako dolgo pretvarjam, da je vse dobro, dokler mi spet ne uspe, bi se to najbrž vleklo še kar nekaj časa.

Po takšni izkušnji bi marsikdo obupal. Zakaj vi niste?

To je tudi zgodba o tem, kako pomembno je, da obstaja podporni sistem, mreža, ki lahko pomaga. Če takrat ne bi imela prijateljice, ki mi je dopovedovala, da se lahko izkopljem iz tega, mislim, da bi mi le težko uspelo. Podpora, ko sem bila na dnu, je bila ključna. Tako sem šla na lov za novimi pogodbami in vsak dan sem si dopovedovala, da potrebujem samo eno, pa bo bolje.

Ampak vse, kar sem slišala, je bilo – ne, ne, ne. Bila sem že blizu samomorilne depresije. Grozljivo je bilo. Potem pa je nekdo rekel ja. In od tam sem spet gradila in na koncu korak za korakom prišla do res velikega uspeha. Prav ta korak-za- korakom" pristop zdaj prenašamo na ženske, ki se pridružijo našemu sistemu.

Kdo ima večji strah pred poslovnim neuspehom? Ženske ali moški?

Ženske je bolj strah prositi za pomoč, narediti prvi korak. Moške pa grabi panika ob misli na neuspeh. Od moških se namreč že v osnovi pričakuje, da jim bo uspelo, neuspeh nekako ni sprejemljiv, v primeru žensk pa so ljudje že skoraj presenečeni, če jim uspe.

Kot pravite, je pogosto ključna sestavina uspeha pravi mentor. Zakaj?

Pred nekaj dnevi sem sedela v ameriškem uradu za patente, prejšnja vodja je bila   prva ženska na čelu te pisarne, Michelle Lee, s katero sva že dlje časa prijateljici. Dejala mi je: "Ko sem prvič videla ta urad, so tukaj sedeli samo moški, in mislila sem si – nobene možnosti ni, da se mi uspe prebiti sem. Zato vem, kako pomembno je, da ženske, ki pridejo sem, vidijo druge ženske, ki delamo tukaj, da razumejo, da imajo priložnosti, da jim lahko uspe".

Urad trenutno vodi moški, ki razume pomen tega, da ljudje, ki pridejo v urad, tudi tam vidijo svoj "odsev" v smislu zastopanosti spolov in različnih skupin. To ljudem da samozavest. Statistika jasno kaže, da ženske menijo, da jih lahko razumejo le druge ženske, zato je ta vidik v tem primeru še toliko pomembnejši. Če ženske vidijo, da jim neki urad res želi pomagati, jih bo po eni od raziskav kar 79 odstotkov vsaj poskusilo. Če imajo pozitivno izkušnjo, bodo o pozitivni izkušnji poročale tudi naprej, kar opogumi še več žensk.

Včasih me v kakšni državi vprašajo, kako zagnati ekonomijo. Mislim, da s tem, da vanjo vpnete ženske. S tem boste dobili pomembno gonilno silo. Ženske smo namreč znane po tem, da pozitivne izkušnje delimo s prijateljicami.

Kakšno vlogo pa (naj) ima pri vsem skupaj feminizem?

Feminizem ima v različnih delih sveta različne definicije. Tako bom rekla. Všeč mi je, ko slišim moške, ki zase pravijo, da podpirajo ženske vodje. To se mi zdi dosežek. Feminizma, ki podpira miselnost "ženske proti moškim" pa ne podpiram. Ga na neki ravni razumem, se mi pa ne zdi konstruktiven.

Takšnemu početju bo sledil upor. Zgraditi želimo nov ekonomski sistem. Ženske želimo opremiti z orodji, da zaslužijo denar in ga vložijo v projekte, ki so pomembni. In ženskam pogosto razlagam, da se to ne bo zgodilo, če se bomo namesto tega vojskovale z moškimi. Delati moramo skupaj in se zavedati, da je dovolj prostora za vse.

Delate za ženske in z ženskami. Kakšna je dinamika v tako ženskem okolju?

Osebno mislim, da so na globalni ravni tisto, kar ženske najbolj drži nazaj, kar ženske same. Na eni strani vse, kar počnemo same sebi, na drugi pa vse, kar počnemo druga drugi. Sindrom čebele matice je še kako živ in prisoten.

Če delate v ženski ekipi in postanete uspešni, bodo težave. Veliko žensk reče, želim pomagati drugim ženskam, ampak resnica ne bi mogla biti drugačna.

Tako se je tudi meni zgodilo, da je podjetje skoraj prevzela neka druga skupina žensk. Spet smo skoraj propadli. To je bilo poleti leta 2017 in mislim, da je bilo to spoznanje ena najbolj grenkih izkušenj v mojem življenju.

Počutila sem se izdano, zagrenjeno, šlo je za ženske, ki sem jim zaupala.

Na srečo sem ob sebi spet imela dobro podporno skupino ljudi, ki so me spodbujali.

V ta "svet" sem prišla iz sveta tehnologije, kjer sem večinoma delala z moškimi, in razlika med tem, kako je sodelovati z moškimi in kako z ženskami, je res velika. Zdaj vsakič globoko zavzdihnem, predvsem pa pazim, da v družbi žensk ne zamahnem prehitro ali premočno, ker bodo težave.

Precej zaskrbljujoče. Kje vidite rešitve?

To je res bedno, kajne? In če ima kdo boljšo idejo, naj mi, prosim, sporoči, ker bi z veseljem prisluhnila kakšni čudežni rešitvi, ampak zdi se mi, da bomo to vedenje s časom enostavno morale prerasti. Smo v zgodovinskem času, ko imajo ženske več priložnosti kot kadar koli prej, priložnosti prihajajo hitreje kot kadar koli prej, zgodovina se spreminja pred našimi očmi.

Kadar koli govorim, še posebej mladim ženskam, jim skušam sporočiti, da ima vsaka ženska nekaj, s čimer lahko pomaga drugi ženski. S takšnim pristopom bomo olajšale prihodnost za vse. To je kritičnega pomena. Če bo drugi ženski uspelo, to ne pomeni, da bo šlo meni slabše, ampak da bo bolje za obe.

Je pa to počasen proces, nekaj, kar me ne veseli, ker nisem potrpežljiva oseba.

Kljub osebni slabi izkušnji vztrajate pri tem, da se osredotočate na pomoč ženskam. Zakaj?

Svoje delo vidim kot poslanstvo. Ko sem odraščala, sem nekaj časa mislila, da bom, ko bom velika, misijonarka. Prepričana sem bila, da bom širila ideje. In potem sem se leta 2011, potem ko sem prodala dve podjetji, vozila po neki prašni cesti v Dallasu in se pogovarjala sama s seboj – Bog, povej, kaj naj počnem zdaj. Morda se sliši nenavadno, ampak takrat se je izkristalizirala ideja, da bom pomagala ženskam. Po srcu sem kapitalistka, verjamem, da če ni denarja, ni misije. Tako verjamem, da je treba ustvarjati denar, ki se ga nato lahko investira. Trudim se zaslužiti čim več, da lahko podprem druge projekte. Rezultati našega dela so vidni. Ampak bo pa trajalo dlje, kot je bil prvotni načrt, da dosežemo začrtane cilje.

Torej do leta 2020 še ne boste dosegli zastavljenega cilja milijarde žensk?

Priznati moram, da se je posel, ko sem delala z moškimi, odvijal in razvijal hitreje. Ženske so drugačne in sprejeti moram njihov tempo. Dejstvo je, da čeprav je trenutno veliko fokusa na ženskah, v številnih pogledih mnoge še vedno orjejo ledino, in tudi to upočasnjuje proces.

Se pa trudimo s pomočjo tehnoloških rešitev, uporabe tehnologije veriženja blokov, aplikacije, družbenih omrežij predstaviti čim večjemu številu žensk, da nas spoznajo, sodelujemo tudi z globalnimi korporacijami, ki imajo velik doseg. Vsekakor napredujemo in smo vedno odprti za podporo dobrim idejam.