Malčkom pesek pokrijejo z gumo in ustvarjajo odrasle 'otroke'

Kako pa naj se pred polno predavalnico zvedavih mladih, ki jih je pogosto vse težje motivirati, znajdejo predavatelji? In kako naj jim pri tem pomagajo starši – še preden zakorakajo v študentska leta? O tem, kako se spopasti z vsemi temi situacijami, smo se pogovarjali s strokovnjakinjo Jenno O’Brien.

O'Brienova je trenutno ena večjih svetovnih strokovnjakinj o sodobnih metodah poučevanja, ki se večinoma ukvarja s pripravo najbolj talentiranih mladih za uspešno soočanje s prihodnostjo. Je avtorica številnih učnih načrtov, ki jih uporabljajo v najuglednejših ameriških zasebnih šolah, trenutno pa je direktorica programa na univerzi Watson v ZDA.

Področje izobraževanja za svoje poslanstvo (ne kariero, kot pravi sama) O'Brienova ni izbrala po naključju, ampak jo je v to popeljala njena osebna življenjska zgodba, ki se je začela v enem najrevnejših predmestij ZDA. Na lastni koži je izkusila, kako pomembna je v življenju izobrazba, če se želi človek povzpeti iz določenega socialnega okolja. Pri čemer pa zgolj razpoložljivost in dostopnost izobraževalnih ustanov še nista pogoj, da bodo mladi presekali z generacijskimi vzorci in se povzpeli iz socialnega dna, kjer jih v svoje lovke vlečejo tudi pasti, kot so kriminal, droge ali škodljivi vrstniški odnosi.

Jo pa skrbi vprašanje, ali izobraževalni sistemi še sledijo aktualnim potrebam – tako trga dela kot ljudi. Mlade opominja, da se izobraževanje ne konča z zaključnim spričevalom ali diplomo, ampak traja vse življenje. Uspešni boste toliko, kolikor globoko in široko bo vaše znanje, kolikor boste zmožni razvoja lastne osebnosti v odnosu z drugimi, pa tudi zdravega, kritičnega odnosa do informacij in trendov. "Če svoj intelekt in lastno vrednost vežete na stavke in podobe z Instagrama, bo vaše življenje bedno," je neposredna.

Socialno okolje ima veliko težo, ko gre za vprašanje, kako uspešen bo posameznik v življenju. Sami pravite, da je generacijsko revščino, ki je značilna za mnoge družine in okolja, mogoče presekati z izobrazbo. Od kod to trdno prepričanje?

Prihajam iz južnega dela Chicaga. Bili smo resnično revni. Mama me je rodila pri devetnajstih, zaradi nosečnosti je pustila srednjo šolo. K njeni situaciji je pripomoglo dejstvo, da sta ji tako oče kot mati umrla, še preden je dopolnila šestnajst let. Iskala se je. Jaz sem bila "nesreča", razmišljala je o splavu, vedar me je vseeno obdržala in se naučila biti mati.

Kako je ta situacija zaznamovala vaše odraščanje?

Moja mama se je zavedala, katere so bile njene napake, kaj je pripeljalo do njih in trudila se je, da jih jaz ne bi ponovila. Kar je znalo biti naporno, ker tega ni znala vedno skomunicirati na pravi način.

Je to pri vas vzbudilo upor? Nemalo družin se sreča s situacijo, ko (pretirana) vzpodbuda staršev k šolanju naleti na očitke "kaj si pa ti dosegel v življenju, da pridigaš meni"?

Starša sta se razšla, ko sem bila stara sedem let. Potem pa je prišel moj očim, ki me je nato vzgajal. Imel je že štiri otroke, ko se je poročil z mojo mamo. Potem sta imela še tri skupne otroke in zgodilo se je, da nas je bilo kar naenkrat deset v hiši, ki je imela dve spalnici. Oziroma devet, mama je bila takrat noseča in rekla je, da ni govora, da bi v tej hiši rodila še enega otroka. In smo se preselili "na podeželje". Indiana je poceni, dobili smo velik dom za vse nas. Ko gledaš z razdalje, razumeš, da so starši počeli, kar je bilo najbolje za nas. Potrebovali smo dom, kjer ne bo samo ena kopalnica, samo en tuš, pralni stroj, sušilni stroj … Ampak selitev sem sovražila iz dna srca. Bila sem besna na starše in ob vsaki priložnosti sem pobegnila v Chicago. Želja po tem, da bi šla nazaj, je bila delno tudi povod za to, da sem želela čim prej končati šolanje. Tako sem maturirala pred vrstniki in dipolomirala pri enaindvajsetih.

Vendar ste vseeno vztrajali ob knjigah. Zakaj?

Najbolj enostavno od vsega bi bilo ubrati tisto drugo pot. Živiš v soseski, kjer je malo verjetnosti, da jo boš zapustil, da boš uspel, gre za generacijsko revščino, ki se ponavlja. Dekleta imajo otroke pri petnajstih, njihove mame so jih imele pri petnajstih, verjetnost, da se bo zgodba ponovila z njihovimi hčerkami je ogromna. Vse to človek ponotranji. Sem pa, ko sem odraščala, videla, da se od drugih razlikujem po tem, da sem uspešna v šoli, da se hitro učim. In kljub vsemu zelo hitro doumela, da je izobrazba pot iz dna. In od tistega trenutka je bil pravzaprav pred mojim nosom vseskozi nekakšen korenček, za katerega sem upala, da ga dosežem.

Postala sem prva v družini, ki je končala srednjo šolo. Mama jo je zaradi nosečnosti pustila tik pred zaključnimi izpiti, oče se je čez zaključne izpite skušal prebiti s podkupninami … Torej res nekoliko posebna zgodba. Postala sem tudi prva v družini, ki je šla na fakulteto.

Nekako se mi je z vsako doseženo stopnico odprlo novo obzorje. Ugotovila sem, da mi izobrazba prinaša privilegije – pa ne tiste v slabšalnem smislu. Že samo s tem, ko sem končala srednjo šolo, sem postala bolj "priviligirana" od staršev, z diplomo in magisterijem še bolj. Na mojo srečo so se vsega tega veliko pred menoj zavedali tudi moji starši in je bilo že, ko sem bila majhna, jasno, da bom šla študirat, čeprav za to pri hiši niti slučajno ni bilo denarja.

Ko sem bila dovolj stara, da sem bila zmožna videti tudi drugo plat, sem si večkrat rekla, da se mama ni odpovedala toliko stvarem za to, da bi jaz vse skupaj zavrgla.

Vas je na svoje žrtev pogosto opominjala?

O, ja! Vsakič, ko sem naredila kaj narobe, so mi te besede odzvanjale v ušesih. Mislim, da je bilo to tudi vir kakšnega mojega kompleksa. Dolgo sem sledila maminim idealom in počela vse za to, da bosta z očimom ponosna name in to je šlo v ekstreme. Ni bila dovolj ena diploma, morale so biti tri, ker zdaj bosta pa seveda "super ponosna". Dolgo sem želela to, kar sta mi postavljala za ideal – dobro službo, plačo in zdravstveno zavarovanje, kar je v ZDA luksuz. To sem dosegla hitro. Ampak sama pri sebi sem bila nezadovoljna. Če bi mi zdaj dali milijone, ne bi šla nazaj v svoja pozna dvajseta, ko sem bila menda noro uspešna. In verjemite, da moji starši niso bili navdušeni, ko sem pustila vrhunsko službo z vrhunsko plačo, da bi sledila svojemu poslanstvu, s katerim želim čim več mladim pomagati do izobrazbe in prihodnosti. Pravzaprav so bili približno tako "navdušeni", kot da sem koga ubila. Ampak danes vse to sprejemata.

Če torej prigovarjanje ni nujno pravi način, da bo nekdo našel moč za uspešno šolanje, kaj je? Družba skuša mladim pogosto ustvarjati pozitivne vzornike. So ti rešitev?

Treba se je zavedati nečesa. Človek ima lahko hordo vzornikov, ampak če sam nima želje, ne bo nič. Treba je vzbujati in negovati to željo. Potem pa je na starših, učiteljih, okolju, da te spodbujajo. In to osebno!

Sama nisem pristaš e-izobraževanja. Smo ljudje, ne stroji. Potrebuješ človeka, ki ti bo povedal, da si dober v nečem, ki te bo spodbujal. Ne pa, da bo otrok igral matematično igrico in samo upal, da pride do naslednje stopnje. Saj bo napredoval, dokler bo na koncu stopnje igrala vesela glasba in oznanjala uspeh, bo pa tudi kmalu, ko se mu bo ustavilo, odnehal in zaprl računalnik. Fizični stik, da ti nekdo pove večkrat, kako ti gre, da te potreplja po ramenih, pohvali, to je nenadomestljivo. Te stvari mora človek slišati o sebi. Bistvo je v spodbudi. In to je tudi naloga učiteljev. To je največ, kar lahko dajo otroku.

Učitelji in predavatelji pogosto sami tarnajo, da je težko krmariti med individualnostjo učenca, zahtevami učnega načrta in dinamiko skupine.

To terja znanje, energijo in voljo. Ko sem jaz hodila v šolo, sem bila znana po tem, da sem zelo veliko govorila in da sem res hotela, da se moje mnenje sliši. Ampak, namesto da bi učiteljica to zapisala v svoje letno poročilo o meni in me zatrla, je dejala: "Veš, nekega dne boš odlična odvetnica, samo zdaj v mojem razredu pa to še ne moreš biti." To sem razumela – ne kot kritiko, ampak kot pozitivno vzpodbudo.

Učitelji morajo vzpodbujati individualne talente učencev na pravi način. Bistveno pa je, da ima otrok starše, ki bodo otroku dovolili, da razišče svoje talente. Tudi tiste, v katerih morda sprva ni dober, pa bi jih rad raziskal.

Torej ne priporočate prezgodnjega piljenja le izrazitejših talentov?

Večina ljudi se zares najde in uspe okoli tridesetega leta, zato ni dobra ideja, da raziskovanje talentov pri človeku zatremo že, ko je ta še otrok. Človek mora biti radoveden, mora tvegati. Škoda je, da otroke zavijamo v vato, ko so stari 18 ali 19, pa se sprašujemo, zakaj si ne upajo "poleteti", tvegati in uspeti.

Starši, ki otroku predpisujejo – "zdaj se boš ukvarjal s to dejavnostjo, naslednjo uro s tisto" – težko pričakujejo, da bo njihov otrok kreativen in samoiniciativen, kaj šele, da bo vedel, do česa čuti strast, če pa mu je bilo vse predpisano. Namesto tega imate 18-letnike, ki stojijo pred odločitvijo, na katero fakulteto se vpisati, sprejeti bi morali par resnih odločitev, namesto tega pa ne vedo, kdo so, kaj hočejo, izgubljajo se v idejah vrstnikov in v kalupih, ki so jih postavili starši in družba. Osnovna naloga starša je, da ugotovi, kaj poganja njegovega otroka. Je otrok človek, ki sledi vzornikom? Potem je treba identificirati pravega vzornika. Ima močno notranjo gonilno silo, se zanaša na podporo staršev? Potem se je treba razumno prilagoditi temu. Žal je vse premalo spodbude, vse premalo jasnosti, da uspeh pride z odrekanjem.

Torej je potrebno mlademu človeku dopustiti raziskovanje, uspehe in napake. To tudi od staršev terja večino časa in vlaganja v osebni odnos z otrokom.

Kar pa nam že zdaj ne gre in še huje bo, saj ljudje tehnologijo uporabljajo kot varuško in vzgojitelja otrok. Čeprav, poudarjam, večinoma ne krivim staršev, da do tega pride. Na žalost se je družba spremenila v smer, kjer je izjemno drago imeti otroka, kar pomeni, da starši neprestano delajo. Zahteve v službah so se povečale do meje, ko je to tudi pričakovano. Najbrž veste, da je v ZDA skoraj nemogoče že to, da bi si mama vzela dovolj dopusta, da bi lahko z otrokom normalno preživela obdobje, ko bi ga naj dojila. In ko pridemo do tega, da ženske ne morejo niti dojiti otrok, imamo problem.

Kot ga imamo tudi, če starši poskočijo prvo sekundo, ko se otrok spotakne in pade, ga dvignejo, tolažijo, zabavajo na vse pretege, namesto da bi pustili, da ponotranji dogodek in se nato pogovorili z njim o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo in zakaj. V ZDA smo šli tako daleč, da so ponekod igrišča, ker je otrok padel na betonu ali pesku in si odrgnil kolena, prevlekli z gumo, da ne bi prihajalo do "poškodb". Starši so namreč podpisali peticijo, da je pesek prenevaren in da želijo otroke zaščititi pred bolečino.

Ampak v življenju si je treba odrgniti kolena. Kako se boš spopadel z bolečino kasneje v življenju, kako boš padel in vstal, dobesedno in figurativno, če se s tem nisi nikoli soočil, ker so te zavili v vato? Ob tem pa takšni otroci postanejo še antisocialni in zasvojeni s tehnologijo.

Po drugi strani pa je prav tehnologija precej „olajšala“ helikoptersko starševstvo, kajne?

Helikoptersko starševstvo je škodljivo, ker otroka oropa zmožnosti, da razvije osnovne mehanizme za spopadanje z življenjem. Celo ko otrokom, že tako precej pozneje, kot so nam, takšni starši dovolijo, da ostanejo sami doma, zraven njih pogosto namestijo takšne ali drugačne sledilne naprave – od kamer do aplikacij na pametnih napravah ali česa tretjega, da lahko od daleč spremljajo, kaj otroci počnejo. Kako naj bo takšen otrok kdaj samostojen? Otroci v šolski sistem prihajajo povsem nebogljeni in ga takšni pogosto tudi zapuščajo. To opažam v šolah v zahodni civilizaciji, medtem ko se na primer v Afriki pogosto kaže povsem nasproten trend. Tam otroci ne glede na lakoto, bolezni, splošno pomanjkanje, običajno storijo vse za to, da grejo naprej. Medtem ko smo mi vse bolj obsedeni z odvisnostjo.

Ravno moja mama se je zadnjič spraševala, kako je možno, da me je prvič spustila v Evropo brez pametnega telefona. Imela sem letalsko karto, zemljevid in kartico za javno govorilnico. Zdaj za večino povsem nesprejemljivo. Takrat pa sem šla za tri mesece, dogovorili smo se, kdaj približno se slišimo in nihče ni razmišljal o vsem možnih najhujših scenarijih ali o tem, kako biti povezan/nadzorovan 24 ur na dan.

Tehnologija je družbo spremenila v pogledih, o katerih bi se morali nujno pogovoriti. Žalostno je, da v času, ko je vse znanje na dosegu roke, ne vzgajamo generacije močnih, neodvisnih, kritično razmišljujočih posameznikov. Zanimivo pa je, da pričakujemo, da bodo prav takšni. Ampak to se ne zgodi samo po sebi.

Prva streznitev, če ne prej, zagotovo pride ob vstopu na trg dela?

Ko sem študirala, sem ves čas sanjala, da bi bila kot kolegi, ki so imeli dovolj denarja, da so lahko samo študirali. Jaz sem morala redno delati, večinoma sem hodila na večerna predavanja ... Delala sem vse – od strežbe v lokalih do čiščenja stanovanj. Ampak ko zdaj pogledam nazaj, vidim, kako velika prednost je bila to. Vse te službe, ki jih nisem hotela, so me ogromno naučile. Mnogo mojih kolegov je imelo leta po koncu študija veliko težav z iskanjem službe. Jaz sem vedno imela službo, četudi morda ne vedno takšno, kot bi si jo želela.

Trg dela je postal krut. Če se ne izobražuješ v smeri, ki je povezana s tehnologijo, ti bo zelo težko. Ampak vsi pa niso za to. In ljudje zapustijo fakulteto, nato pa, namesto da bi šli v službo, zapadejo v depresijo. Čutijo, da so storili vse, kar bi naj, ampak – kaj pa zdaj? V resnici niso sledili svojim željam in talentom, ker jih niso nikoli raziskali, zato so študijsko obdobje "vegetirali", zunaj ni toliko priložnosti, kot so pričakovali.

Odselijo se nazaj domov k staršem v otroško sobo in še enkrat postanejo popolnoma odvisni od njih. V ZDA je veliko ljudi, ki so doštudirali pravo, pa v Starbucksu prodajajo kavo. Seveda so zafrustrirani. In potem skušajo starši popraviti njihovo situacijo. Seveda je to naravni starševski instinkt in staršev ne krivim, ker to želijo, ampak – ni pa njihova naloga. Vem pa, da bi se temu, če bi imela otroke, tudi sama težko uprla. Nihče noče videti otroka, ki je nesrečen in neuspešen.

Ampak vse skupaj je posledica spirale napak. Tudi za starše je težko, ko ugotovijo, da so otrokom vcepljali napačne vrednote. Danes ni dovolj, da se učiš, pa boš dobro živel. Ali da pridno delaš, pa boš dobro živel. To so vse hvale vredne vrednote, niso pa nobena garancija. Danes se potrebuje drugačne spretnosti. Moraš poznati prave ljudi, moraš biti pripravljen, da se izpostaviš, ampak na to pa ljudi ne pripravimo. Čeprav je to dejstvo za vse, ki ne bodo zdravniki, računalničarji, učitelji ali kaj tretjega, za kar je običajno dovolj dela v predvidljivih branžah.

Kako se torej izogniti situaciji, da človek po fakulteti postane, če karikirava, pravnik-natakar?

Razvoj kariere bi se moral začeti med študijem. Študijski programi, ki jih razvijamo na nekaterih izobraževalnih ustanovah, že ponujajo točke, ki se štejejo k opravljenim študijskim obveznostim, če denimo želi študent že med študijem zagnati podjetje.

Upam, da bo sčasoma tudi več poudarka na tem, da se bo ljudi učilo, kako uspeti, komunicirati v globaliziranem svetu, da bomo torej okrepili učenje spretnosti, ki jih zdaj ne. Tako imamo primere, ko želijo ljudje spreminjati svet pa ne razumejo osnov ekonomije. Ne bo šlo, ker je ta osnovni del sistema.

Študentje morajo iz svoje cone udobja, vaje morajo biti namenjene reševanju praktičnih problemov, pa ne le strokovnih, ampak življenjsko-strokovnih. Vsak bi moral vedeti, kako se na primer financira posel, kako se primerno upravlja z denarjem ... Zelo praktične reči. Kako monetiziram svoje znanje, kako ga "prodam", je osnovno vprašanje, na katerega bi moral imeti mlad človek ob koncu študija odgovor.

Vse tisto, ob čemer bi se študenti najbrž najprej spraševali "pa zakaj moram to početi", je tisto, kar bi na koncu najbrž pogosto pretehtalo med tem, ali bo nekdo uspel ali ne, saj se tako gradi osebno odpornost, iznajdljivost …

Učiti bi se morali tudi primerne komunikacije, ki v tej družbi postaja problem. Dvajset let stari ljudje bi morali biti zmožni dialoga o tem, zakaj se v koritu nabira umazana posoda, ne, da kličejo starše in se pritožujejo o sostanovalcih ali partnerjih ter vsak zase kuhajo mulo. To ni ne odraslo ne sprejemljivo.

Predvsem pa – čim več berite, širite obzorja.

Ampak, ali ni prav branje s pohodom tehnologije med bolj "ogroženimi dejavnostmi"?

Je. In doba informacij v 140 znakih je velik izziv tudi za učitelje. Sama sem se srečala s podobnim vprašanjem, ko sem se znašla pred študenti, ki bi jim naj predavala filozofijo. Zanimanje so pokazali šele, ko smo začeli Aristotla in druge filozofe obravnavati kot upornike v nekem času, ki so zatresli miselne in družbene temelje. Ko smo začeli govoriti v jeziku mladih, je debata stekla.

Mladi pogosto govorijo o tem, da želijo spremeniti stvari, ampak vse, kar se dogaja, je odraz procesa, ki se odvija že zelo dolgo, in če hočeš razumeti ta proces, moraš razumeti zapuščino, zgodovino, filozofijo. Če nisi pripravljen opraviti dela, da boš to razumel, potem je bolje, da se ne lotiš spreminjanja družbe, ker temu nisi dorasel. Ni dovolj, da te zanimajo spremembe, moraš vedeti, kako je situacija nastala. Radovednost je zelo pomembna. Že kako se je razvil določen glasbeni žanr je ne le zanimivo vedeti, ampak postavi kontekst za razumevanje določene umetnosti.

Naloga predavatelja pa je, da zna vzbuditi pozornost. Če to pomeni, da bo uro začel z desetimi fotografijami ali najbolj kontroverznimi izjavami določenega filozofa, ki bodo vzbudile zanimanje, namesto z ukazom, da je treba brati Sokrata, tudi prav. Ljudi je treba navdihniti, to pa lahko dosežejo ljudje, ki so dobri pripovedovalci zgodb, ki znajo izkoristiti orodja. Razumeti je tudi treba, da so ljudje v dobi poplave informacij tudi vse večje težave z razumevanjem celotne slike in dejanske vsebine.

Iz tega se je razrastel velik komunikacijski problem, ki ga morajo predavatelji razumeti in razlagati. Prišli smo v dobo, ko ljudje mislijo, da je en odstavek celotna zgodba. Živimo v svojevrstnem paradoksu. Navidezno imamo ogromno svobode in dostop do vseh informacij, ampak pravzaprav nas hranijo z neprebavljivo količino informacij, ljudje pa niso vse bolj "široki", ampak vse bolj omejeni.

Pomembno je, da študentom, bodočim intelektualcem povemo, da se resnica ne skriva v odstavkih.

Če hočete biti samostojna oseba, morate brati in sami raziskovati. Če boste dovolili, televiziji, Instagramu, da vam diktirajo, kaj verjamete, kakšno bi moralo biti vaše življenje, kaj vas mora zanimati … Če si to dopustite, kakšen človek ste? Zakaj obstajata evolucija in rast, če pa si dovolimo, da nekritično "požremo" vse servirane informacije? Vzemimo enostaven primer: mladi se zelo sprašujejo o tem, zakaj morajo biti ob določeni uri doma, zakaj starši postavijo določene meje. Če torej hočete s starši debatirati, zakaj obstajajo meje, kako je mogoče, da brez vprašanja verjamete vsem stavkom na Facebook zidu in se nikoli ne vprašate, s kakšnim namenom je to nekdo objavil? Vaša naloga je, da kliknete, preberete celotno novico in preverite kakšno dejstvo, preden si ustvarite mnenje. Ne morete imeti argumentirane debate in globokega razumevanja, če intelektualno širino črpate iz stavkov. Pa še nekaj ... zanimati vas mora še kaj drugega kot tisto, kar je neposredno povezano z vami. Sicer boste sami in se ne boste mogli povezati z drugimi in širiti obzorij in socialne mreže, ki vam bo tudi pomagala nekoč postaviti uspešno kariero. Ne gre za to, da morate biti ekspert za vse, ampak za to, da k učenju pristopite dolgoročno. Učenje mora biti proces, ki traja vse življenje. Najslabše je, da si domišljate, "bil sem na faksu, to je to". Če tudi po opravljenem študiju ne berete, ne sedite v krogih, kjer poteka intelektualna razprava, se o stvareh ne sprašujete – četudi o vprašanjih, ali so neki novi pojavi le trendi ali korenite spremembe, če niste sposobni žolčne debate, od katere pa vsi vstanete kot prijatelji, potem je šlo nekaj narobe. Niste račuanlnik, ki shranjuje tone podatkov ali fotokopirni stroj. Naloga človeka je ustvarjanje, žal pa smo v dobi posnemovalcev.

Čeprav je inovativnost ena najbolj cenjenih vrednot?

Inovativnost danes ne pomeni nič več. Od inovativnosti, ki je premikala družbene meje in kovala civilizacijski napredek, smo prišli do tega, da so izumi večinoma bolj kot inovativni, absurdni. Koncept inovativnosti danes zamenjujemo z željo, da si olajšamo življenje. Na spletu izpolnjujemo davke in se pogovarjamo o tem, da "smo spremenili državno birokracijo in smo inovativni". V bistvu se je spremenil samo medij, na katerega pišemo številke. Ali pa, da je inovativno, da lahko na spletu kupimo vozovnico, da nam stanovanje posesa robotski sesalnik in zelenico pokosi robotska kosilnica. Vse to je zelo praktično in prikladno, ni pa inovativno. Inovativnost tudi ni spletno učenje, bi pa bilo zelo inovativno, če bi nekdo našel način, kako zagotoviti vzdržno financiranje brezplačnega šolstva. Na globalni ravni o tem debatiramo že leta in leta pa nam ne uspe najti rešitve. Smo pa otroke opremili s tablicami, ki nadomeščajo učitelje in starše.

Težava je, da smo inovativnost ugrabili za zadovoljevanje lastnih potreb. Tako smo prišli do tega, da imamo na enem koncu sveta tudi vse tisto, česar nismo nikoli potrebovali, na drugem pa nimajo pitne vode. Pa ne govorim o ZDA in Afriki, to se dogaja tudi na razdaljah nekaj kilometrov. Študentje mi pogosto rečejo, da je njihov načrt rešiti svet. Na primer revščino v Afriki. Namesto tega jim svetujem, naj raje pogledajo v svoje lokalno okolje in tam iščejo težave in rešitve. V Afriki ni težava pomanjkanje pametnih ljudi, ki vidijo težave in rešitve, ampak sistem, ki jim onemogoča dostop do virov, da ideje uresničijo.

Na mlade torej čaka precej krut, zmeden svet, kjer ne orodja ne rešitve niso na dosegu roke. Kako naj torej krmarijo skozi vso to zmedo, da na koncu ne bodo le uspešni šolarji, študenti, zaposleni, ampak tudi zadovoljni ljudje?

Sprašujete se o sebi, nič ni narobe, če vas razjedajo dvomi, dogaja se tudi najboljšim, tako napredujejo in se učijo.

Naučite se reči "da" priložnostim. Ne se spraševati ali imate dovolj znanja, dovolj denarja, dovolj poguma, ko se pojavijo. Morda se bodo na koncu izkazale za manj optimalne kot je bilo videti sprva, a poskusili ste in se tudi česa naučili. In nikoli o priložnostih ne "razmišljajte" na dolgo in široko. Ponavadi to namreč ni razmišljanje, ampak iskanje izgovorov, da lahko ostanemo v coni udobja.

Ko vas povabijo na kavo z neko novo skupino ljudi, pojdite, ker boste razširili družbeni krog, navezali nove stike in se česa novega naučili.

Svojega uspeha ne primerjajte z drugimi. Individualnost mora biti vaša cona udobja, niste ovce, da bi potrebovali čredo ali pastirja. Imejte pozitiven ego. Ameriški ego je tako napihnjen, da je že tarča posmeha, zato seveda ni treba iti v takšen ekstrem, zavedajte pa se, da ste sposobni, vredni, da razumete, kdo ste, kam greste in obljubite si, da boste trdno delali tudi, ko bo šlo navzdol.

Ne potrebujete nikogar, ki vas bi definiral. Odporni morate biti, da se uprete skušnjavam "prijateljev" in nezdravim pritikskom okolice. Prav je, da življenje vzamete v svoje roke, a se zavedate, da ste zanj tudi odgovorni.