Razkrivamo nedovoljene bazene, teniška igrišča, dele hiš na državnih parcelah

Bazen v Gozdu Martuljek v Kranjski Gori, teniško igrišče v naselju Jama v kranjski občini, nasutje in utrditev za postavitev bazena v Preddvoru, del nadstreška v Preddvoru, del hiše v Podgorju, stavba v Homcu, mobilne hišice ob morju v Ankaranu in parkirišče, ki prekriva strugo potoka v Zagorju. Kaj imajo skupnega ti objekti? Nahajajo se na državnih parcelah. Kdo jih je tam postavil in ključno vprašanje: gre za črno gradnjo?

Nahajajo se na vodnih zemljiščih, ki so v državni lasti in v upravljanju direkcije za vode. Služnostna pravica, s katero bi se izkazovala pravica obstoja objekta na državni parceli, na teh zemljiščih ni vpisana. Od leta 2002 naprej z Zakonom o vodah direkcija izdaja soglasja za gradnjo na vodnih zemljiščih, a za omenjene objekte tega ni storila. 

Pred letom 2002 smo imeli precej invaliden zakon o vodah, bil je pomanjkljiv, pojasnjuje dr. Primož Banovec, direktor Inštituta za vodarstvo, mehanizmi zaščite so bili drugačni. "Ampak pravica, da gradiš na parceli, ki je državna, to, kar ste pokazali, ne izhaja iz samega zakona o vodah, ampak iz zakona o graditvi objektov. Zgodovinsko gledano se je vedno zahteval dokaz pravice graditi, se pravi, da si lastnik oz. da imaš pravico gradnje na določenem območju, tudi če nisi lastnik tega območja."

Privatiziranje javnega dobrega?

Primoža Banovca smo vprašali za komentar, zakaj so ti posegi na vodnih zemljiščih sporni? V prvi vrsti so sporni, ker omejujejo javno rabo teh parcel, poudari. Po zakonu o vodah so namreč vse te parcele opredeljene kot vodna zemljišča, so javno dobro, enako kot priobalna zemljišča. Spadajo torej pod režim prostega prehoda. "Na referendumu se je odločna večina opredelila, da želimo, da se ohranjata vodna pravica, pravica do javnega dobrega in da lahko vsi prebivalci uživamo pravico do rabe. Če nekdo nekaj zgradi na takih parcelah, omejujejo druge in točno to rabo."

Lahko torej potemtakem vsaj uporablja tudi omenjeni bazen, teniško igrišče, parkirišče? "Bi mi moral najprej pravnik zagotoviti, da se lahko v bazenu, ki stoji na državni parceli, skopam," pravi Banovec. 

Gradnja na vodnih zemljiščih je sporna z več vidikov, pojasnjuje dr. Igor Zelnik z oddelka za biologijo na biotehniški fakulteti. Prihaja namreč do kršenja Zakona o vodah iz leta 2002, ki v 11. členu določa, da na vodnih zemljiščih – to so vsi deli vodotokov, struga z bregom – ni dovoljena gradnja. Poleg tega zakon v 37. členu določa, da posegi niso dovoljeni niti na priobalnem zemljišču, ki sega na vodotokih prvega reda 15 metrov od linije, na ostalih manjših pa pet metrov stran. "Vse stavbe, ali so to bivalne stavbe, pomožni objekti, teniška igrišča, bazeni, vse to je kršenje te zakonodaje. Pravno-legalno zadeva ni ustrezna." 

In še doda, da zakon določa, da je kljub temu, da je nekdo lastnik zemljišča, če gre za vodno ali priobalno zemljišče, dolžan trpeti omejitve. Tudi če si lastnik, še ne pomeni, da lahko tam postaviš hišo ali objekt, ki bo spremenil hidrološke razmere. "Če so pa vodna zemljišča, ki so javno dobro, je stvar še bolj sporna, kar se tiče kršitve zakonodaje." 

Sebičen pristop, ki lahko ogrozi ostale objekte, zgrajene legalno

Črnih gradenj je sicer po Sloveniji veliko, ampak te so še posebej problematične, ker ogrožajo druge objekte. S tako gradnjo namreč povečujemo možnost poplavljanja drugih predelov, denimo sosednjega brega ali zemljišča dolvodno, opozarja Zelnik, ker smo vodi vzeli prostor in si ga bo sama vzela nekje drugje. "Če smo tukaj nasuli teren denimo zaradi izgradnje ali postavitve zemljišča, postavimo še betonsko škarpo, posegamo v rečni ekosistem. Pri visokovodnih režimih bi se voda razlila po teh predelih in ne bi povzročila škode. Če pa mi zazidamo in zapolnimo prostor, bo voda imela manj prostora za razlivanje. Voda zato potuje s večjo hitrostjo, nekatere dele doseže z večjo rušilno močjo in ustvari se hujši poplavni val z višjo hitrostjo in volumnom." 

In posledice? "Povzroči lahko veliko škodo, ki je prej nismo imeli. To je zelo sebično, ker lastnik, ki to naredi na eni strani, na enem bregu, ogrozi vse prebivalce in lastnike objektov na sosednjih, ki so bili mogoče legalno zgrajeni, na dovolj veliki razdalji od vodotoka pa jih bo zdaj zaradi spreminjanja hidrološkega režima poplavilo. To je zelo sporna zadeva," je povedal Zelnik. A tudi njim, tem, ki gradijo na vodnih zemljiščih, voda lahko naredi bistveno več škode, kot imajo zdaj koristi, da imajo tam objekte. "To je nespametno ravnanje."

Vsak poseg poslabšuje stanje

Če z gradnjo tako agresivno posežemo na vodotok, da na njem zgradimo parkirišča, objekte, bazene, s tem običajno preusmerimo vodni tok, še posebej v stanju visokih voda, nekontrolirano drugam. "Te parcele bi morale biti prazne, da omogočajo osnovno funkcijo vodotoka, to je prevajanje vode. Videli smo v lanskim poplavah, kaj se je zgodilo, tudi obstoječi vodotoki so premajhni in vsak poseg znotraj tega območja samo še poslabšuje to stanje, jasno ga ne izboljšuje," opozarja Banovec. 

Ker nimaš pravice graditi, je takšen objekt težko legalizirati. "Ne izključujem možnosti, da bi kakšen tak bazen lahko legalizirali, zdi se mi pa zelo malo verjetno, da bi to šlo skozi," meni Banovec.  

Teniško igrišče na državnem zemljišču

V naselju Jama, ki je del občine Kranj, je nekdo na svoji parceli zgradil del teniškega igrišča in manjši objekt, drug del pa na državni parceli. Sporni del igrišča je na parceli, ki je v lasti Savskih elektrarn Ljubljana. A parcela je del spora med Savskimi elektrarnami in Skladom kmetijskih zemljišč, zato: "Družba Savske elektrarne Ljubljana ne sme in ne more izdajati kakršnih koli dovoljenj, saj bi to lahko tudi pomenilo, da upravlja s tujimi nepremičninami brez pravne podlage in odgovornosti družbe." Ali so vedeli, da se tam nahaja teniško igrišče, in/ali bodo ukrepali, niso pojasnili.

A ker parcela kljub drugačnemu podatku v prostorskih aktih v času lastninjenja kmetijskih zemljišč in gozdov ni bila kmetijsko zemljišče oziroma gozd in zato ni bila predmet lastninjenja, je državno odvetništvo v soglasju s Skladom kmetijskih zemljišč za to parcelo septembra lani tožbeni zahtevek umaknilo, pojasnjujejo na skladu. A kolikor jim je znano, sodišče še ni izdalo sklepa. 

Mobilne hiške na državni parceli

V Oltri na parceli z imenom Morje, ki je v lasti države in v upravljanju direkcije iz sosednje parcele, se nahaja pet mobilnih hišk. Te so del sosednjega kampa Adria in so v lasti uporabnikov kampa. Direkcija pravi, da soglasja za postavitev mobilnih hišk ni izdala. "Preverjanje legalnosti gradnje objektov in ukrepanje zoper kršitelje je sicer v pristojnosti gradbene inšpekcije."

V Adrii pojasnjujejo, da se del zemljišča, morje, ki meji na njihovo parcelo v okviru kampa, uporablja že od ustanovitve pravnega prednika Adrie v začetku 60. let prejšnjega stoletja, to je gostinskega podjetja Hotel Adria Ankaran. "Od takrat dalje, torej že več kot 60 let, Adria kopni del parcele Morje ves čas uporablja, ga na svoje stroške redno vzdržuje in ureja. Premični objekti, ki mejijo na parcelo Morje, niso last Adrie, temveč uporabnikov kampa. Ker gre za počitniške premične objekte v okviru kampa, menimo, da gradbena dovoljenja zanje niso potrebna. Torej nobena od omenjenih premičnih počitniških hišic po našem vedenju nima gradbenega dovoljenja." Glede na to, da gre za premične objekte, smo Adrio vprašali, če bodo njihove lastnike opozorili, da jih premaknejo na zemljišče v lasti kampa. A odgovorov nismo prejeli.  

Parkirišče prekriva strugo potoka Medija

V občini Zagorje parkirišče, ki pripada stanovanjskemu objektu, prekriva strugo potoka Medija. Za pojasnila smo se obrnili na občino Zagorje, ki je lastnica zemljišča, kjer stoji stanovanjski objekt. "Predmetno območje se je urejalo pred cca 40 leti, katerega gradnja je bila v sklopu gradnje stanovanjskega objekta na naslovu Polje 10. Gradnjo je izvajal takratni SIS za stanovanjsko gradnjo in za katerega je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, s katerim pa mi ne razpolagamo." 

Na direkciji pojasnjujejo, da je bilo parkirišče zgrajeno pred letom 2002, torej pred začetkom veljave zakona. "Po takratni zakonodaji je bila takšna gradnja možna." 

Na občini so nam dejali, da nam lahko v arhivu upravne enote najdejo gradbeno dovoljenje in nam ga posredujejo. A se to ni zgodilo, ker na upravni enoti Zagorje v svojem arhivu ne razpolagajo z gradbenim dovoljenjem. Posredovali pa so nam dokument, ki pod določenimi pogoji dovoljuje izgradnjo prekritja potoka Medije na tem odseku in je zajemal tudi vodovarstveno soglasje. 

A vodno soglasje ni gradbeno dovoljenje. Na podlagi strinjanja enega nosilca ne moremo uporabiti parcele, ki je v lasti države. Poleg tega na tej parceli ni vpisana služnostna pravica, s katero bi se izkazovala tudi pravica obstoja objekta na državni parceli.

Bo direkcija ukrepala?

Gradnja in posegi na zemljiščih naravnega vodnega javnega dobrega v državni lasti in upravljanju direkcije ni primerna in je v neskladju z določili, cilji in načeli Zakona o vodah, pojasnjujejo na direkciji za vode. "Obvodni prostor je namreč namenjen vodi in njenim procesom, ki se v primeru neustreznega umeščanja objektov lahko odvijajo drugače in ogrožajo okoliška urbanizirana območja. Vsak poseg na vodna in priobalna zemljišča je treba načrtovati tako, da se ne poslabšuje stanje voda, da se omogoča varstvo pred škodljivim delovanjem voda, ohranjanje naravnih procesov, naravnega ravnovesja vodnih in obvodnih ekosistemov ter varstvo naravnih vrednot in območij, varovanih po predpisih o ohranjanju narave. To je naslovil Zakon o vodah, ki je bil sprejet leta 2002."

Na informacijo, koliko prijav so na direkciji dejansko posredovali inšpekciji, še čakamo. 

Kot dober gospodar bi morala država bolj nadzirati

 Na vprašanje, kaj bi morala država narediti v primeru nedovoljenih gradenj na državnih vodnih zemljiščih, generalna direktorica direktorata za prostor in graditev dr. Nataša Bratina, odgovarja, da bi tu "država kot občina morali ravnati kot dober gospodar, se pravi, temu slediti, nadzirati, kaj se dogaja na teh območjih, in tudi ukrepati". "Razlivanje voda nam je blizu in je aktualno od lanskega leta, ko se je pokazalo, da moramo vodi dati več prostora. Dejavnosti, ki ogrožajo neko življenje, ali izvajanje dejavnosti pač tja ne sodijo," je jasna Bratinova. Pojasnjuje, da je splošno načrtovalsko načelo, da če že, naj bodo ob vodotoku take dejavnosti, ki jih voda lahko prelije. "Kakšna športna infrastruktura je dobrodošla, če je smiselna v prostoru, drugače je seveda treba nameniti vodam več prostora, ampak to ne pomeni, da si tudi želimo, da si v državnem območju kar na črno zgradijo športne objekte ali površine. Tukaj bi država lahko bila bolj aktivna." Želi si, da bi naredili več korakov v tej smeri.

Pred 2002 manj regulirano

V prejšnji skupni državi so bile vodne skupnosti, ki so te zadeve urejale. Zelnik ocenjuje, da je bilo bolje kot v obdobju od leta 1991 do 2002. "Z zakonom o vodah se zadeva ni rešila ustrezno. Še vedno vidimo, da so, kot ste pokazali dokumentacijo, številna vodna zemljišča delno zazidana, kar je zelo neodgovorno."

Poplave razgalile črnograditelje

Ne moremo graditi vsepovsod. Iz zadnjih primerov poplavne katastrofe je jasno, pravi krajinska arhitektka Darja Matjašec z biotehniške fakultete, da je velik problem, če gradimo na poplavnem območju, še bolj, če imamo nelegalno zgrajeno hišo. "Najbrž država ne tretira enako tistih, ki so bili poplavljeni in so imeli hiše zgrajene legalno, in tistih, ki niso legalno gradili." Temu pritrjuje Bratinova, ki na direktoratu sodeluje z občinami pri poplavni obnovi in nadomestitvenih gradnjah. "Gradnje, ki jih je treba izločiti iz nekega območja, bodo porušene, in se omogoča novogradnja za ljudi, ki bodo izgubili domove. V teh območjih so tudi nekateri črnograditelji, ki ne bodo deležni nobene odškodnine s strani države, ampak bodo gradnje odstranjene in si bodo morali pomagati naprej sami."

Poplavilo območja, ki so jih v zadnjem desetletju pozidali investitorji

Zakon sicer ne določa retroaktivno, zato na objekte, ki so bili zgrajeni desetletja nazaj, nimamo vpliva. Imamo pa tudi v času po sprejetju zakona določene posege, kljub temu, da boljše poznamo razmere, pojasnjuje Zelnik. 

"Vemo, da so bile leta 1990 velike poplave ob Savinji, da je poplavilo območja, ki so jih dejansko v zadnjem desetletju pozidali investitorji. Potem so prodali določene objekte novim kupcem in zato niso bili neposredno prizadeti. Nekateri so kljub vsem vedenjem in nasprotovanju upravnih enot, da niso takoj izdale gradbenih dovoljenj, potem toliko časa insistirali ali izsiljevali, da so dobili dovoljenja."