Pozdravili tudi pacienta, ki jih je z 'medvedki' v zvezku pošiljal v smrt

Na eni od klopc na Trgu otrok Sarajeva v živo rumenem plašču sedi kot iz škatlice urejena svetlolasa dama, v kostimu in petkah, ki ji nikoli ne bi prisodila 68 let. S širokim nasmehom in toplim stiskom roke me pozdravi, se poslovi od moža, ki bo počakal, da opraviva intervju, preden jo bo, kot se za sončno soboto spodobi, odpeljal na vikend ven iz mesta. Ko se sprehodiva, noben gib njenega telesa ne izdaja, da ji je pred tremi desetletji ostrostrelec prestrelil nogo, ona pa je postala vojna invalidka. 

Sadeta Dervišević, za prijatelje Satka, je medicinska sestra, ki je v improvizirani bolnišnici v Dobrinji reševala življenja ves čas vojne v Bosni in Hercegovini. Bila je priča grozljivim prizorom, izgubila je številne prijatelje in znance, ranjena je bila tudi sama. Vsak dan, ko je odhajala na delo, je doma puščala dva mladoletna otroka, zaradi česar se ji je trgalo srce. Hkrati pa je opravljala svoje poslanstvo, s svojo pozitivno energijo in smehom osrečevala paciente, barvala njihove sive dneve in pomagala spisati številne zgodbe s srečnim koncem. Zaradi svoje predanosti in požrtvovalnega dela je bila razglašena za dobrinjsko junakinjo. Je edina medicinska sestra, ki je prejela plaketo mesta Sarajevo, in edina na Balkanu, ki je prejela prestižno nagrado Florence Nightingale – najvišje mednarodno priznanje na področju zdravstvene oskrbe. 

Obljubim ji, da ji ne bom vzela veliko časa, a občutek mi pravi, da bo njena zgodba tako zanimiva, da se ne bova hitro ločili. 

Operacije ob svečah, s topim skalpelom in brez anestezije 

"Spominjam se, kot bi bilo včeraj," začne pripovedovati, ko se udobno namestiva na terasi lokala. Leta 1992, ko se je začela vojna v BiH, je bila medicinska sestra že skoraj 20 let, delala je v zdravstvenem domu v Dobrinji. Sarajevo je bilo obkoljeno, Dobrinja pa – enako kot številna druga naselja – tarča nenehnega obstreljevanja. Kmalu so k njim začeli voziti ranjence. "To je bila ambulanta za splošno medicino, ni bila kirurško opremljena, imeli smo samo osnovni sanitetni material. Nihče si ni predstavljal, da bomo kdaj morali oskrbovati vojne rane. Golo naključje je bilo, da je v Dobrinjo prav takrat prišel kirurg Youssef Hadžir. Sam Bog ga je poslal, kajti bil je edini kirurg, ki smo ga imeli. Otroke je pustil pri sorodnikih in se nam pridružil. Tako kot vsi mi je tudi on mislil, da bo vse skupaj trajalo le nekaj dni, a dnevi so se zavlekli v leta in ostal je ves ta čas." 

Pet zaposlenih se je hitro zorganiziralo, prve operacije ranjencev so potekale v majhni sobi za zdravstvene kartoteke, med policami in kartoni. Prostor je bil majhen, a dobro skrit pred agresorjem, ki je Dobrinjo obstreljeval z bližjega hriba Mojmilo. "Doktor Hadžir je paciente operiral ob svečah, brez anestezije, s topim skalpelom. Ni imel niti rokavic, imel je samo voljo. Po tleh te sobe in v čakalnici so bile mlake krvi, saj so nam stalno vozili ranjene in mrtve," Satka opisuje razmere, v kakršnih so delali. 

Da je sploh lahko prišla na delo v nočno izmeno, ko je bila v veljavi policijska ura, jo je od doma do ambulante morala pospremiti vojaška policija. "Mož je bil v rezervni policiji, mladoletna sinova sem puščala z njim ali pa sem ju odpeljala k sestri na Baščaršijo. Vsakič, ko sem odhajala, sem jokala, ker sem se bala zanju, a hkrati sem vedela, da me potrebujejo tudi pacienti v ambulanti." Še danes se zaradi tega sprašuje, ali je bila slaba mama. 

Njeno delo nikoli ni bilo lahko, a najbolj jo je pretreslo, ko so nastradali otroci. "Ko so ob napadih, ki so terjali več žrtev, k nam vozili ranjence, smo s kolegi prestrašeno gledali, ali bomo med okrvavljenimi ranjenimi in mrtvimi, Bog ne daj, prepoznali superge ali jakne svojih otrok. To se je zgodilo mojima sodelavcema Dušku in Olgici, ki sta mali Mirjani na eni od naših postelj zaprla oči. Takrat smo doumeli, da se to lahko zgodi vsakemu od nas."

Od sobe s kartotekami do 'Schwarzwaldske klinike' 

Vojni ni bilo videti konca, ranjencev je bilo vse več. Satka se je s sodelavci iz majhne ambulante preselila v precej večjo knjižnico. "V kletnem skladišču smo našli škatle s škornji, oblačili in japonkami. Škatle smo uporabili kot postelje za ranjence, rdeče in roza trenirke pa so služile kot pižame, v katere smo jih oblekli. V bolnišnico so začele prihajati domačinke, ki so prinašale hrano in kuhale za ranjence, ter prale posteljnino in pižame. Da smo malo polepšale prostore, smo od doma prinašale slike, prte, celo postelje in jogije. Izdelali smo temperaturne liste, opravljali vizite ... improvizirali smo in poskušali vzpostaviti vsaj približno normalne pogoje za delo. Znašli smo se, kot smo najbolje znali. Sčasoma smo razširili prostore in uredili ločene prostore za moške in ženske, naredili operacijsko dvorano, urgentni center, intenzivo ... Iz nič smo naredili vse! Iskreno vam povem, da je naša dobrinjska bolnišnica za tiste razmere postala prava klinika Schwarzwald!" je ponosna.  

Sreča v nesreči je bila, da je bilo v Dobrinji veliko lekarn in farmacevtskih skladišč, od koder so dobivali sanitetni material in zdravila. Vojaška policija je zaloge pobirala tudi iz praznih stanovanj, ki jih je prebivalstvo na begu zapustilo. Ker je bilo blizu letališče, so mimo vozili tovornjaki s hrano in jim jo dostavljali. Zahvaljujoč vsemu temu, so bili zagotovo najboljša bolnišnica v Bosni in Hercegovini. 

'Za nas so bili vsi pacienti enaki, ne glede na narodnost' 

Življenje je moralo kljub vsemu teči naprej in kmalu je v dobrinjski bolnišnici delalo več kot 150 ljudi vseh narodnosti. "Na začetku niti ni bilo toliko Bošnjakov, več je bilo pravoslavcev, Hrvatov ... Potem pa je delo postalo obvezno, vojska je začela deliti cigarete in vse več ljudi me je spraševalo, ali se nam lahko pridružijo. Eni od svojih kolegic sem odgovorila: Ne vem, ali te ni sram, da bi se nam zdaj pridružila – zaradi cigaret? Številni so hoteli tudi, da jih dam na seznam zaposlenih, čeprav nikoli niso delali pri nas. Te sezname sem vrgla v smeti," odkrito prizna.  

Iz mesta so k njim prihajali različni specialisti, ki so poskrbeli za vse paciente, ne samo za vojne ranjence. Izvajali so različne  operacije, v dobrinjski bolnišnici so se rojevali prvi otroci – prvi se je maja '92 rodil kar na jedilni mizi. "Pacientom smo nudili tudi prevoze mimo smrtonosnih barikad. Moram pohvaliti naše hrabre voznike, ki so v izjemno nevarnih razmerah, brez luči, prevažali ranjence kot štruce kruha ... To so bili ljudje vseh narodnosti, ki so tvegali svoja življenja in kljub vojni ostali ljudje." 

Da bi razbili monotonost tistih črnih dni in med ljudi vnesli malo veselja, so v Dobrinji prirejali nogometne turnirje, svečane dogodke, predstave, festivale, v bolnišnici so organizirali zabavne večere, francoska brigada je pela in igrala za ranjence. "Tudi sama sem pela zanje. Dobrinjci so bili srečni, zaupali so nam. Ta nesreča nas je povezala, bili smo ena velika družina." 

In nikoli, prav nikoli, pacientov nismo delili po nacionalnosti, zagotovi naša sogovornica. "V naši bolnišnici so bili vsi enaki. Bili so ranjenci, nihče ni bil definiran z imenom in priimkom. Pacient Drago, na primer, je bil srbski četnik. Zaradi bolečin v trebuhu smo ga negovali, hranili, umivali ... Pacient, ki je ležal zraven njega, me je nekega dne poklical k sebi in mi povedal, da Drago vsak večer okoli 22. ure, ko misli, da ostali spijo, vzame telefon, ki je bil na razpolago vsem, nekoga pokliče in šepeta v slušalko. Jaz sem to prijavila vojaški policiji. Preiskali so ga in pri njem našli beležko s telefonskimi številkami Karadžića, Mladića, Krajišnika ... V njej je pisalo en medvedek v belo zgradbo, dva medvedka v sivo ... Medvedek je bil šifra za granato in Drago je svojim kolegom vsak večer sporočal, kam naj jih vržejo. Ena od njih je povzročila masaker v vrsti za vodo. Drago je imel v zvezku napisano 'veliko makaronov' (makaroni so bili ljudje) in 'veliko riža v vodi' (riž so bili otroci)." Satka razočarano odkima z glavo in pove, da to zgodbo prvič pripoveduje javno. Na moje vprašanje, kaj so potem storili z njim, pa: "Odpustili smo ga iz bolnišnice in ni mu manjkal niti las na glavi."

Popis vseh pacientov z datumi sprejema, odpusta in vsemi diagnozami je sicer naredil Satkin mož. Na dragoceno knjižico, ki v Haagu velja za najbolj verodostojen dokument o dobrinjski bolnišnici, sta oba zelo ponosna. 

Dan, ko je tvegala svoje življenje za sosedo in padla pod streli ostrostrelca 

Satkina ljuba Dobrinja je bila med vojno pokopališče. V vseh parkih, pod vsakim oknom je bil nekdo pokopan. Stavbe so bile prerešetane, vsako stanovanje označeno po narodnosti. Pred stanovanja bosanskih Srbov so ponoči dostavljali orožje. Prečkanje ulic je bilo smrtno nevarno. "Bili smo kot glineni golobi. Na vsakem oknu, v vsakem stanovanju je bil potencialni ostrostrelec. Nikomur niste mogli zaupati, vaš sosed je bil lahko vaš sovražnik." 

Nekega dne jo je soseda, ki je težko hodila, prosila, naj ji pomaga prečkati ulico. "Brankica Petrovičević – moram povedati njeno ime, ker je ona živ dokaz tega, kar se mi je zgodilo – me je prosila, naj ji pomagam čez cesto. Vsak pameten človek se je tega bal, jaz se nisem. Pospremila sem jo na drugo stran, nato pa me je nekje na polovici iz razdalje 1700 metrov s hriba Mojmilo ostrostrelec zadel v nogo. Bila sem v belem plašču. Padla sem na tla, a bila sem pri zavesti, on pa je še naprej streljal, ker me je hotel ubiti. V tistem trenutku je priletel moj mož, a sam ni mogel nič. Noga mi je visela, kri je tekla v potokih. Pritekli so še trije pogumni fantje in me pobrali. Obstaja posnetek fotostudia Fiva, kako me nesejo, on pa še naprej strelja na nas," pripoveduje Satka in se z robčkom dotakne desnega očesa. "Ne jokam, oko mi je začelo trzati od razburjenja," hiti pojasnjevati. "Niti takrat, ko sem bila ranjena, nisem jokala. Nisem jim hotela dati tega zadovoljstva!" 

Grozila ji je amputacija noge, a zahvaljujoč dr. Hadžirju in njeni ekipi v bolnišnici se to ni zgodilo. Po treh prestanih operacijah in dobrih osmih mesecih okrevanja se je Satka že lahko vrnila na delo. Danes je 60-odstotni vojni invalid, a je hvaležna, ker je živa. Ko jo pohvalim, da se tega sploh ne opazi, se vljudno zahvali in v smehu pove, da je bila vedno rada urejena in da si je celo, ko je imela na nogi fiksator, nekako navlekla nogavice, da je lahko šla v Narodno gledališče. "Tudi med vojno je bilo tako – vse naše ženske so bile urejene, vsi borci in ranjenci pa čisti. Kljub temu, da se nismo mogli tuširati, pač pa smo se umivali z vodo v lončkih, nihče ni bil bolan ali umazan. Ni bilo bolezni, ni bilo uši," pojasni. Ob tem se obe spomniva na ikonično fotografijo, ki je nastala med vojno v BiH – mimo vojaka v Sarajevu se sprehodi elegantno oblečena ženska v visokih petah. 

To Satko spomni na še eno zgodbo, ki je ni še nikoli povedala. "Med nočnim dežurstvom je v bolnišnico prišel vojaški policist in me vprašal, ali mu posodim japonke, da si umije noge. Nasmejala sem se mu: Dragi Edo, le kdo si umiva noge med dežurstvom? Nato sem pri enem pacientu vzela japonke in mu jih dala, da si je šel lahko umit noge. Naslednje jutro je pred bolnišnico padla granata. Edo je ostal brez obeh nog in enega očesa."

Dobrinjska junakinja, ki bi danes ravnala enako 

Tragedija. Teh je Satka v svoji karieri videla veliko. Preveč. Previdno jo vprašam, kako se je soočala s tem. "Na začetku je bilo težko, saj se nikoli prej nisem srečevala z mrtvimi, kaj šele z mrtvimi otroki. Pri tem ne moreš ostati ravnodušen. Zjočeš se, nato pa greš naprej pomagat. Pozabiš nase in na svoje občutke. Ko sem prihajala domov, sem vse, kar sem videla in doživela, morala izključiti, da sem svojima otrokoma lahko ponudila nekaj lepega. Nismo govorili o tem," odgovori. 

Kljub vsemu pa ni nikoli niti pomislila, da bi zapustila Sarajevo. Svojemu delu je bila predana z vsem srcem. Glas se je širil tudi izven meja Bosne in Hercegovine, Kanadčani so o njej posneli kratek dokumentarni film, saj se jim je zdelo fascinantno, da je tvegala svoje življenje za nekoga drugega. Kanadska nacionalna televizija jo je tudi nominirala za zlato medaljo za pogum "Florence Nightingale" in leta 2005 je – edina na Balkanu – prejela to prestižno nagrado. Leta 2019 je prejela tudi plaketo mesta Sarajeva. Na vsa prejeta priznanja je zelo ponosna, prinesla jih je s seboj, da mi jih pokaže. "Sem otrok Sarajeva, tukaj sem rojena. Ponosna sem na to mesto, na mojo Dobrinjo – to zelo lepo naselje, ki je veliko pretrpelo – in na celo Bosno in Hercegovino. Velika patriotka sem, ob vsakem državnem prazniku izobesim zastavo." 

Čeprav je že sedem let v pokoju, še vedno pomaga v zasebni polikliniki, do pred kratkim je pomagala tudi migrantom na meji. "Smatrajo me za herojko. Nisem edina, ampak pacientom sem se razdajala na nek poseben način, da so me cenili in me imeli radi. Srečna sem, da še danes lahko opravljam ta posel in pomagam tistim, ki to potrebujejo. Vedno sem jim na razpolago, pa tudi če samo za pogovor!" 

To, kar se nam je zgodilo, je velika rana, ki se ne bo nikoli zacelila, sklene Satka. "Čeprav tega ne bomo nikoli pozabili, moramo iti naprej. Moja najboljša prijateljica je Srbkinja, prijateljev in sodelavcev si ne izbiram po veroizpovedi. Si človek ali pa nisi. Žal mi je otrok, ki so zaradi vojne preskočili otroštvo in kar naenkrat postali odrasli. Tam zeva praznina, ki je nihče ne more zapolniti. In Bog ne daj, če se še kdaj kaj podobnega ponovi ... Spet bi naredila isto in ostala tukaj s svojim narodom!" zaključi.