Bosanski Srb v obleganem Sarajevu: Zame ni bilo dileme, BiH je moja država

Miro Lazović je bil od leta 1992 do 1996 predsednik skupščine Bosne in Hercegovine. Bil je izbran za člana delegacije BiH na mirovnih pogajanjih in sodeloval je pri vseh – od Ženeve leta 1992 do Daytona leta 1995. Kot bosanski Srb se je ves čas zavzemal za enotno Bosno in Hercegovino. 

"Na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 sem bil izvoljen v skupščino RBIH. Kot vodja poslanske skupine Socialdemokratske stranke BiH sem bojeval politične bitke s politiko obsojenega vojnega zločinca Radovana Karadžića in njegove stranke SDS. Vedno sem verjel, da je treba voditi politično bitko proti anahronistični, nazadnjaški politiki, ki jo je kazala Srbska demokratska stranka," pripoveduje. 

Vse od leta 1990 do 1992 so v skupščini poskušali najti rešitev za ohranitev nekdanje Jugoslavije. "Vse predloge, ki so predvidevali preoblikovanje Jugoslavije v konfederacijo ali zavezništvo suverenih republik/držav, sta SDS in HDZ zavrnili. Že takrat nam je bilo jasno, da sta Milošević in Tuđman leta 1991 v Karađorđevu dosegla sporazum, po katerem sta si ozemlje Bosne in Hercegovine razdelili Srbija in Hrvaška. V takšni situaciji smo morali reševati državo," se spominja. 

'Možnost vojne je visela v zraku'

Na vprašanje, ali je vedel, kaj se pripravlja, pa: "V burnih parlamentarnih razpravah tako v dvorani kot zunaj nje so se posamezni poslanci SDS pod pretvezo boja za Jugoslavijo odkrito zavzemali za nastanek Velike Srbije. Nekateri od teh poslancev so mi osebno rekli, da so Srbi najmočnejši, ker imajo podporo JLA. Možnost vojne je visela v zraku. Čeprav sem želel, da bi se ji izognili, sem vedel, da je spopad neizogiben."

Obleganje Sarajeva se ni zgodilo čez noč. Že leta 1991 so na vpadnicah v mesto postavili barikade, istočasno so na Trebeviću in drugih okoliških hribih pod pretvezo vaj postavljali tanke in tja namestili Karadžićeve paravojaške enote z enotami nekdanje JLA. 

Lazović je bil kot pripadnik srbskega naroda, ki se ni strinjal s politiko Miloševića in Karadžića, deležen različnih pritiskov in odkritih groženj. "Tisto januarsko jutro leta 1992, ko smo glasovali za referendumsko vprašanje o neodvisnosti BiH, sem prejel telefonski klic, da me bodo na poti v skupščino umorili, v tem času pa bo skupina ljudi vdrla v moje stanovanje in ubila mojo ženo in otroke. To so bili težki in nevarni časi, vendar mi te grožnje niso preprečile, da bi šel na sejo in glasoval za referendum o neodvisnosti Bosne in Hercegovine." 

Po referendumu o neodvisnosti se je v začetku marca 1992 začela brutalna okupacija Sarajeva. Mesto je bilo popolnoma obkoljeno, nemogoče je bilo priti vanj ali oditi iz njega. Med štiriletnim obleganjem je bilo vsak dan izstreljenih več kot 300 granat, ostrostrelci so vsak dan pobijali civiliste. Ljudje so umirali v vrstah za hrano in vodo. Med obleganjem je bilo ubitih okoli 11.000 državljanov, med njimi 1600 otrok. 

Bosanski Srb v obleganem Sarajevu

Lazović je kljub vojni ves čas ostal v Sarajevu. "Zame ni bilo nobene dileme. Bosna in Hercegovina je bila moja država, moja družina je bila v Sarajevu. Pomembna mi je bila prihodnost mojih otrok. Človek brez domovine je kot rastlina brez korenin. To so bili težki časi, vendar je bilo častno braniti Sarajevo in BiH," je ponosen. 

Udeležil se je vseh mirovnih pogajanj – od Ženeve 1992 do Daytona 1995 – in prav vsa so nosila veliko breme in odgovornost, poudari. "Državi je grozilo izginotje. Na območjih ob Drini, kjer so živeli Bošnjaki, so bili storjeni strašni zločini. Naša prioriteta je bila ustaviti vojno, pa tudi rešiti državo. Zame so bili še posebej težki pogovori v Ženevi avgusta 1993. Na mizi je bil Owen-Stoltenbergov mirovni načrt, ki je predvideval delitev Bosne in Hercegovine na tri etnične republike. Takrat sem imel kot član delegacije BiH oster besedni spopad s Tuđmanom in Miloševićem, ki sta se zavzemala za etnično delitev BiH, njuna ideja pa je bila nato zavrnjena, kar je privedlo do aktivnejšega sodelovanja ameriške administracije. Njen prvi uspeh je bil washingtonski sporazum pomladi leta 1994, s katerim se je končal bošnjaško-hrvaški konflikt."

Za konec prizna, da so bile napake narejene tudi na njihovi strani. Ena od njih je, da je državni vrh brez zelene luči predsedstva RBiH sprejel ime Republika Srbska. To je bila velika napaka, ki še danes deli njihovo družbo in državo, je prepričan. "Danes bi s te časovne distance in z vsemi izkušnjami, ki jih imam, drugače pristopil k nekaterim političnim vprašanjem, a pri vprašanju, katero stran bi izbral, ni nobenega dvoma. Zagotovo bi ostal v Sarajevu in branil svojo državo," zaključi.