Psihiatrinja o zdravljenju vojnih travm: Grozote onkraj človeškega razuma

Mineva 31 let od začetka krvave vojne v BiH, ki je zahtevala življenja sto tisoč ljudi, približno 2,7 milijona pa se jih je moralo prisilno izseliti. Travme, povzročene med vojno, so ostale zapisane globoko v prebivalcih, mnogi od njih še danes potrebujejo psihološko pomoč. Natančnih podatkov o tem, koliko jih trpi za postravmatsko stresno motnjo, ni. 

Nevropsihiatrinja Alma Bravo Mehmedbašić je 40 let delala v psihiatrični bolnišnici Jagomir. Med vojno niso sprejemali ranjencev, so bili pa ves čas pripravljeni, da izpraznijo določeno število postelj, če bo to potrebno. "Ubitih in ranjenih je bilo ogromno ljudi. Primanjkovalo je hrane, vode, elektrike, ljudje so umirali v vrstah za kruh, za vodo, v svojih stanovanjih. Masakri so se dogajali na trgih, kjer so se zbirali otroci. Ko ste šli iz hiše, niste vedeli, ali se boste vrnili živi in ali boste še kdaj videli svoje otroke. Mi smo iz bolnišnice odpuščali paciente, ki so bili deloma pozdravljeni, da bi sprostili postelje za ranjence," se spominja. 

'Travmatizirani so bili tudi kolegi kirurgi, ki vojnih poškodb niso bili vajeni'

Delala je z duševnimi bolniki in hkrati obiskovala ranjence na klinikah za fizikalno in rehabilitacijsko medicino ter jim nudila psihološko pomoč. "Največ je bilo akutnih stresnih motenj, pomagala sem tudi ranjenim borcem. Kolikor nam je čas dopuščal, sem delala s kolegi kirurgi, ki so bili prav tako travmatizirani, saj se do tedaj niso soočali z vojno kirurgijo. Obravnavali so poškodbe, povzročene v prometnih nesrečah, poškodb s težkim orožjem, od granat, ostrostrelcev, amputacij ... tega niso bili vajeni. Vse je bilo improvizacija – imeli so ogromno dela in skoraj nič materiala. Za operacije so imeli agregate, mi na psihiatriji smo imeli sveče, kasneje pa oljne svetilke, ki smo jih sami izdelovali. Razmišljala sem o tem, kako se na temo privadijo slepi ljudje in sčasoma sem tudi sama znala hoditi po bolnišnici v mraku." 

Na začetku vojne je bila tudi sama v hudem stresu, sčasoma pa je razvila mehanizme soočanja s situacijo, v kateri se je znašla, da je lahko normalno funkcionirala. Imela je moža in dva majhna sinova, na katera je – ko sta bila z možem v službi – pazila njena mama. "Zelo sem se bala hoditi po ulici, to je bilo smrtno nevarno. Nikoli nisem šla kar tako, samo takrat, ko sem morala v službo ali po vodo. Izven klinike nisem imela nobenega družabnega življenja. Imela sem hišo in stanovanje takoj nasproti bolnišnice, kjer sem se počutila varneje. Nekako sem razmišljala, da je v bloku s 60 stanovanji manjša verjetnost, da agresor zadane ravno mojega. Ne vem, če je bilo to racionalno razmišljanje, a v moji glavi se je takrat zdelo logično," opisuje naša sogovornica. 

Najbolj so se jo dotaknili primeri mladih amputirancev. "Eden najtežjih, ki mi je ostal v spominu, je bil 22-letni fant, civilist, ki je bil ranjen v Dobrinji. Amputirali so mu obe nogi, imel je huje poškodovano roko, ostal je tudi brez enega očesa. Videvala sem ga na travmatološki kliniki. Živel je v zanikanju, prepričan je bil, da se mu to ni zgodilo. Srečala sva se tik preden so ga premestili v tujino, bil je na vozičku. Rekel mi je, da so vsi papirji pripravljeni, da gre v ZDA po proteze, da bo spet lahko hodil. Ampak pri taki amputaciji se ne da narediti nič, da bi bile njegove noge lahko kdaj koli spet funkcionalne. Enako težak je bil primer nekega dekleta – bila je maturantka – ki so ji amputirali obe nogi pod koleni. Rekla mi je: zaradi vojne nikoli nismo imeli maturantskega plesa."

Pomagala je ljudem, ki so preživeli mučenje: Grozote onkraj človeškega razuma

Ko se je vojna končala, je največ ljudi, s katerimi se je nevropsihiatrinja srečevala, trpelo za posttravmatsko stresno motnjo, veliko ljudi je bilo razseljenih, ogromno so jih izpustili iz taborišč. Bravo Mehmedbašićeva se je vključila v združenje za rehabilitacijo ljudi, ki so preživeli mučenje, s sedežem na Danskem, ki je delovalo tudi na Balkanu. "Tam sem se srečala z izjemno travmatičnimi zgodbami. Srečala sem se z žensko, ki je bila posiljena in je izgubila vseh pet otrok. Spominjam se primera, kjer so sina prisilili, da posili svojo mamo. To so grozote onkraj človeškega razuma, nepredstavljiva tortura. Dolgo časa je k meni hodila bolnica, ki je bila dva meseca v ujetništvu. Odpeljali so jo na frontno črto, kjer se je od mrtvih, ki so tam ležali več dni, širil strašen vonj po razpadanju trupel. Ni mogla pobegniti, ker so ji grozili, da ji bodo pobili otroke. Ko je po vojni hodila na terapijo, je podoživljala ta vonj. Imela je halucinacije vonja po razpadanju človeških teles."

Bravo Mehmedbašićeva je večkrat pričala na sojenjih vojnim zločincem. Ugotovila je, da se s travmami soočajo tudi storilci. "Nisem bila njihova terapevtka, sem se pa z njimi srečala na sodišču in videla, da nekateri od njih občutijo krivdo, imajo PTSD in doživljajo spominske prebliske, tako imenovane flashbacke."

Danes, tri desetletja po vojni, dela z bolniki, ki imajo kronične psihoze in duševne motnje, ki jih povzroča stres (najpogostejši sta posttravmatski stresni sindrom in depresija), ker se travma iz psihe prenaša na telo, obstaja vrsta psihosomatskih motenj in bolezni, ki so povezane s psihičnimi travmami – v porastu so sladkorna bolezen, hipertenzija, dermatoze. Pri ljudeh, ki so izgubili otroke, gre za kompleksno žalovanje, nekateri niso nikoli našli posmrtnih ostankov svojcev in zato nimajo zaključka, ustvarjajo si iluzije, da se bodo nekoč vrnili, čeprav je jasno, da po 30 letih to ni več mogoče. Gre za obrambne mehanizme, s katerimi se tolažijo. 

Posebej travmatični za te ljudi so zdaj prizori vojne v Ukrajini, ki odpirajo še nezaceljene rane. "To, kar gledamo, je grozljivo. Pri mnogih ljudeh se obujajo spomini na njihove travme, nekateri se celo bojijo ostati tukaj. Imela sem primer gospe s postravmatskim stresnim sindromom, ki je iz dobro plačane službe odšla v pokoj. Ukrajina jo je vrnila v vojno v Sarajevu, stanje se ji je poslabšalo. Njen mož se je odločil, da bosta prodala stanovanje tukaj in kupila novega v tujini. Odpeljal jo bo tja, da bi jo pomiril. K sreči si to finančno lahko privoščita in to bo nanjo dobro vplivalo. A velina ljudi tega ne more storiti, ne morejo kar vstati in oditi. Razburjeni so, prizorov iz Ukrajine ne morejo gledati, raje ugasnejo televizijo ali zamenjajo program. Nekaterim se je stanje poslabšalo."

Po njenem mnenju ima večina prebivalcev, ki je preživela 44 mesecev obleganja Sarajeva, znake postravmatske stresne motnje. "Nimajo vseh znakov, da bi jim lahko postavili diagnozo. In to se prenaša na naslednje generacije. Na otroke, ki so se rodili po vojni, se prenaša travma njihovih staršev." Prav ta transgeneracijska travma je začaran krog, ki se ga z molkom ne da prekiniti. "Če se travm ne predela, se te prenašajo na naše otroke. Veliko družin o tem molči, otroci pa čutijo in vedo, da je to neka skrivnost, družinski roman zarote. Seveda, če odprete neko travmo, je to hudo in boleče. A bolje jo je predelati kot o njej molčati. To morate storiti s pomočjo terapevta, ki vas vodi skozi proces soočanja ob pravem času, vam razloži in interpretira, da pride do čustvene izkušnje skupaj s kognitivnim spoznanjem. Z integracijo kognitivnih in predelanih čustev nato shranite ta grdi spomin, ki pa ne boli več. S tem, da prekinete molk, lahko prekinete prenos travme na naslednje generacije."

Restitucija je dolgotrajen proces, ki mora po besedah naše sogovornice vsebovati različne aspekte. "Žrtev potrebuje zdravstveno, psihološko in socialno pomoč. Pravno in moralno zadoščenje, torej odškodnino, invalidnino, pokojnino. Razumevanje družbe in okolja, v katerem živi. Kaznovanje storilcev kot opomin, da se kaj takega nikoli več ne ponovi. Predvsem pa priznanje zločina in opravičilo zanj. Če nekdo zanika zločin in ga imenuje z drugim imenom, to žrtve zelo boli. V BiH je bil priznan genocid samo v Srebrenici. Nisem pravnik, a menim, da se je tudi v Sarajevu zgodil genocid. Če ostrostrelec s hriba neselektivno strelja na civiliste – ali ni to genocid? Videli ste film Sarajevo safari – več denarja so dobili, če so ubili otroka. Ali ni to genocid? Je genocid samo to, da nekdo pride v stanovanje in ti ubije družino? Ali je genocid tudi to, da ostrostrelec, ki je zelo natančen, ubija otroke?" je razočarana.