'Ko smo mi brezskrbno uživali na morju, so oni kovali peklenski načrt'

Sarajevo danes obeležuje 31 let od začetka obleganja mesta, ki je trajalo natanko 1452 dni in velja za najdaljše v sodobni zgodovini. V teh 44 mesecih je na dan na mesto padlo povprečno 329 granat, največ – kar 3777 – jih je padlo 22. julija 1993. Ubitih je bilo 11.541 ljudi, med njimi 1601 otrok. 

Začetek vojne: čas, ko jim Evropa obrne hrbet

Nejevera. To je beseda, ki najbolje opiše občutke prebivalcev ob začetku vojne, pove Emir Turkušić, profesor kemije, ki je bil med vojno v enoti za protidiverzijsko zaščito notranjega ministrstva BiH. Ko na terasi lokala, kjer se srečava, naredi požirek kave in se zazre proti mestu, ki ga tako zelo ljubi, se vidi, da še danes ne more verjeti. 

"Že kakšno leto pred vojno so na hribih okoli mesta kopali jarke in postavljali topove, ki so bili obrnjeni proti Sarajevu. Naši novinarji so jih spraševali, zakaj, oni pa so cinično odgovarjali, da gre za vaje za obrambo Sarajeva. Takrat je to zvenelo bolj verjetno kot to, da bomo dejansko napadeni." 

Ljudje niso mogli verjeti, da je kaj takega v tedanjem času sploh mogoče – da vojna lahko izbruhne v srcu Evrope. Pa je. In Evropa in svet še nikoli nista bila tako daleč. "Unproforjevi vojaki – Francozi – so sicer prišli, a so dobili povelje, da so Srbi nedotakljivi, da jih ne smejo napadati. Unprofor, Francija, Velika Britanija, Evropa, vsi so sokrivi za to, kar se nam je zgodilo," ne skriva razočaranja. 

Peklenski načrt: izčrpati mesto 

Bojni načrt je bil po njegovih besedah skovan veliko prej, preden je sovražnik zares udaril. Tako je na primer Jugoslovanska ljudska armada (JLA) leto dni pred vojno iz velike kasarne Faletići odpeljala orožje za vsesplošno obrambo naroda – tope, minomete, strojnice in drugo artilerijo v lasti industrije v Sarajevu, da ljudje ne bi imeli ničesar, s čimer bi se lahko branili. "Medtem ko smo mi brezskrbno uživali na morju, je v ozadju korak za korakom nastajal ta peklenski načrt, ki je bil potem tudi izveden." 

Turkušić je štirikrat pričal v Haagu. Nekoč je tam videl vojaški zemljevid Sarajeva z legendo, ki so jo sestavljali različni simboli – krogi, zvezdice, trikotniki in kvadrati različnih barv. "Bilo je kazalo pojmov – krog je predstavljal havbico, trikotnik minomet itd. Ti simboli so bili v treh krogih narisani okoli Sarajeva. Prvi obroč, notranji, je bil pehotni z lažjo oborožitvijo. Drugi, topniški, je ščitil prvega. Tretji obroč s topništvom dolgega obsega pa je ščitil oba, tako da je bilo Sarajevo – glede na moč teh obročev in slabo oborožitev naših vojakov – nemogoče osvoboditi od znotraj. To ni bila neka kopija, to je bila izvirna karta takratne srbske vojske, podpisana z modrim nalivnikom in pečatom. In ta trojni obroč okoli mesta je bil zasnovan po najmodernejših vojnih doktrinah takrat ene najmočnejših vojsk v Evropi. Mislili so na vse – da prevzamejo nadzor nad vodo, elektriko, plinom, komunikacijo ... S ciljem, da mesto tako izčrpajo, da klone." 

Obramba: boj za preživetje 

Medtem ko so srbske sile napadale z vsem, kar so imele na razpolago, je Bosno in Hercegovino hromil embargo na izvoz in uvoz orožja v Jugoslavijo, ki so ga julija 1991 uvedle ZDA in Evropska skupnost. 

Posledično se je v prebivalstvu zbudil nagon po preživetju in začel se je boj za obstanek. "Na vse možne načine smo gradili obrambo. Sarajevo je bilo ena največjih vojnih industrij v Jugoslaviji in tem delu Evrope. V Vogošči je bila tovarna raketnih motorjev in številni tam zaposleni strokovnjaki so ostali ujeti v mestu. Svoje znanje so izkoristili v raznih delavnicah in na strojni fakulteti, kjer so sestavljali orožje. Po nekih statistikah okoli štiri odstotke izstreljenih granat ni eksplodiralo in to je bila naša sreča v nesreči. V njih je bil eksploziv, ki smo ga potrebovali. Vsi vemo, da se neeksplodiranih ubojnih sredstev ne sme dotikati, saj je to izjemno nevarno, a mi v enoti za protidiverzijsko zaščito smo to počeli! Jaz sem to razstavljal! Z božjo pomočjo in kleščami sem jih odpiral in iz njih sestavljal ročne bombe, tromblone. Po poklicu nisem bil balistik, pomagal sem si z dobrim znanjem matematike, fizike in mehanike."

Med neeksplodiranimi sredstvi, ki so jih našli, je bilo tudi eno s pečatom simbola fašistične Nemčije, pove Turkušić. "Bilo je kalibra 150 mm, kalibri topovskih izstrelkov pa so 155 mm, torej je bilo v cevi malo prostora. Tak izstrelek se sicer lahko izstreli, a ima manjši domet in slabšo preciznost. Ko so me v Haagu spraševali o preciznosti izstrelkov, sem vedno odgovoril enako: Njihova preciznost je bila izjemna. Ker jim je bilo vseeno. Oni so zadeli cilj, ne glede na to, kam je padla granata. Ker je bil njihov cilj Sarajevo."

Na dan je na mesto padlo povprečno 329 granat. "Vas zanima, kako vemo te številke? Tujci so imeli radarje in ti radarji enako, kot zaznajo letala, zaznajo tudi granate. Vse so nadzirali in beležili. Točno so vedeli, kdo strelja, kdaj strelja in koliko strelja. In pustili, da se to dogaja," odkima. Nejevera.

Letalske bombe in ostrostrelci: čisti zločin

Posebna metoda ustrahovanja prebivalstva so bili ostrostrelci. "Sejali so smrt po mestu in ubijali civiliste – ženske, otroke. To je pošastnost najhujše vrste, kajti ostrostrelec nikoli ne zgreši."  Pred kratkim je veliko prahu dvignil dokumentarni film Sarajevo safari, ki govori o tem, da so bogati tujci plačevali, da so med vojno streljali na nedolžne civiliste. Turkušić pričevanjem verjame.

Kot je znano, je Sarajevsko-romanijski korpus uporabljal tudi prepovedano kemijsko orožje – fosforne granate in modificirane letalske bombe. "Letalske bombe, tako imenovane krmače, so izjemno uničujoče bombe iz druge svetovne vojne. Težke tudi do pol tone v tleh naredijo ogromno luknjo, njihov namen pa je popolno uničenje. Ena takih bomb je padla na Alipašino polje, ki velja za najbolj poseljen del Sarajeva, če ne celo celega Balkana. Jasno je torej, da je bil njihov cilj povzročiti čim več žrtev. Ko vojska napade civiliste, to ni vojskovanje. To je čisti zločin," je jezen.

Ivo Komšić, nekdanji član predsedstva Republike BiH iz vrst hrvaškega naroda, je v preteklosti javno povedal, da mu je nek visoki funkcionar Srbske demokratske stranke (SDS) rekel, naj čim prej zbere svojo družino in prijatelje ter zapusti Sarajevo, opomni Turkušić. "Vprašal je, kaj bo z Bošnjaki? Odgovoril mu je: Vse bomo pobili! – Kaj pa bo s Srbi, ki so ostali? – Rekel je: Tudi njih bomo pobili, to niso Srbi. To kaže nivo njihove pošastnosti – zlo, ki ga imajo zapisanega v DNK."

Pričanje v Haagu: zadovoljstvo

Enota, v kateri je bil zaposlen Turkušić, je med drugim opravljala oglede in pisala poročila o napadih. Pri masakru na tržnici Markale leta 1994, v katerem je bilo ubitih 68 civilistov, 142 pa jih je bilo lažje ali težje ranjenih, so izjemno natančno izračunali azimut izstrelka. Njihovo korektno delo so po vojni prepoznali tudi v Haagu, kamor so Turkušića povabili kot pričo tožilstva v procesu proti Dragomirju Miloševiću. "Vzel sem si čas za razmislek in se pogovoril z družino in prijatelji. Vsi so me podpirali. In nato sem doumel, da je moja dolžnost, da to naredim," pojasni svojo odločitev. Na moje vprašanje, ali ga je bilo strah, pa: "Ne. Vse je bilo v božjih rokah. Rekel sem si: Če sem preživel vojno, bom pa še to!"

Kot priča tožilstva je nato sodeloval v primerih Momčilo Perišić, Radovan Karadžić in Ratko Mladić. Ob zavedanju, da je pripomogel k temu, da storilci odgovarjajo za svoja dejanja, ga danes preveva občutek zadovoljstva. "V največje zadovoljstvo mi je bilo pričati proti Radovanu Karadžiću. Karadžić, sicer nevropsihiater, se je branil sam in najin duel je trajal dva dni. Zelo je bil aroganten in v tej svoji bolestni aroganci je mislil, da smo vsi okoli njega neumni. Da nihče nič ne zna, da se z vsakim da manipulirati in ga zmesti. Med drugim je govoril o teoriji, da je bil napad na tržnici Markale zrežiran, da smo mi tja pripeljali zamrznjena trupla. Potem pa me je sam opozoril na nekega ranjenca, ki je na posnetku dvigoval roko. Nenavadno, da truplo dvigne roko, kajne? Vsa njegova vprašanja, s katerimi je hotel kompromitirati mene ali tožilstvo, sem uspel obrniti proti njemu. On je sam sebi kopal grob, jaz pa sem mu pri tem pomagal. Prijatelji so rekli, da sem bil briljanten. To je to zadovoljstvo. Pogosto se spomnim najinih pogovorov. Želim si, da bi se ponovili, saj bi ga zdaj privil še bolj."

Še preden sta se srečala v Haagu, je Turkušića poklicala neka ženska in mu rekla, da Karadžić hoče govoriti z njim. Ponudil je celo, da mu bo plačal vse stroške. "To je sicer legalno, a pod nobenim pogojem se ne bi usedel na letalo, ki bi mi ga on plačal. Odgovoril sem ji, da me vse, kar ga zanima, lahko vpraša v sodni dvorani, saj ničesar ne skrivam. To je bil njihov način poizvedovanja o pričah in poskusu vplivanja nanje."

Primerjava vojne v BiH z vojno v Ukrajini: edina razlika je embargo

Takšno zlo, kot ga je Turkušić doživel in preživel, se danes dogaja v Ukrajini. Kakšne občutke mu budijo prizori od tam? "Če povlečem vzporednice, lahko rečem, da so zadeve zelo podobne, skoraj identične. V obeh primerih je napadena država, ki nima orožja, niti vojske. V Ukrajini se je ta začela postavljati šele leta 2014 v povezavi z dogajanjem okoli Krima. Tudi razorožena BiH ni imela vojske. Kdo jo napada? Tako v primeru BiH kot Ukrajine je to enormno močnejša sila. Svoj čas je bila JLA tretja najmočnejša armada v Evropi in 10. najmočnejša armada na svetu. Tudi Rusija je v odnosu do Ukrajine enormno močnejša. Podobnost je tudi v tem, da se je Ukrajina hitro organizirala in sprožila odpor, ki ga ni nihče pričakoval. Tudi v BiH se je dolga leta govorilo o čudežu bosanskega odpora, obstajajo celo knjige o tem. Po vseh vojnih doktrinah, tako evropskih kot ameriških, bi moral Milošević ob pomoči Londona in Pariza v mesecu dni končati posel. Šele takrat, ko je izneveril njihovo zaupanje, so se mu odrekli. Kaznovali so ga, ker ni naredil tega, za kar so mu oni dali zeleno luč."

Obstaja pa po besedah našega sogovornika ena velika razlika – embargo. "BiH, državi, ki je bila napadena s strani mnogo večje države in ki je bila članica ZN – naša zastava je že visela v New Yorku, v svetu smo bili priznani kot samostojna država – so uvedli embargo na orožje. Spomnim se svetlolase voditeljice na CNN. Pojasnjevala je, da je embargo smiseln, saj več orožja pomeni več krvi. Če bi v Ukrajini zdaj veljal embargo na orožje, bi Putin zaključil v mesecu dni in bilo bi manj krvi, to drži. Ampak čigave? Agresorjeve. Svet se je torej bal za kri agresorja. Naša lahko teče, bog ne daj, da bi tekla njihova. To je absurd. Medtem ko so torej BiH zaprli vse kanale za pomoč, pa so v Ukrajini ti odprti – dostavljajo jim letala, tanke, strelivo in topove. Tu je zdaj samo vprašanje, kdo bo ekonomsko zdržal in proizvedel več – Rusi ali svet?"

In naj se sliši še tako nenavadno, embargo na orožje BiH vse do danes ni bil uradno umaknjen, opozori Turkušić. "V dogovoru piše, da bo trajal vse, dokler ga vse podpisnice ne razglasijo za neveljavnega. Vojne je konec, a iz srbske strani ni nikogar, ki bi to lahko podpisal. Kljub temu pa BiH danes od ZDA in Nata prejema orožje. Gre za očiten primer nedoslednosti mednarodne politike na papirju in v praksi."

Tako kot Putin, za katerega je Mednarodno kazensko sodišče v Haagu prejšnji mesec izdalo naloga za aretacijo, tudi Milošević ni priznaval tega sodišča. "Nekateri mislijo, da je to začetek Putinovega konca. Ne zaradi tega, ker se bo predal, ampak zato, ker so v Kremelj vrgli črva. Gledajo drug drugega, vidijo, kje so in se zavedajo, da se vojna na neki točki mora končati. Tudi Milošević je bil prepričan, da mu nihče nič ne more. Na koncu so ga izročili njegovi. Nekoč je povedal, da je bil najbolj ponižan, ko je moral na stranišče pri odprtih vratih, da je stražar pazil nanj. To je bil njegov edini sram! In to veliko pove o njem, enako kot o Karadžiću. Kar se Putina tiče, se mora torej najprej zgoditi udar v Kremlju. Jasno je, da ga ljudje ne podpirajo, pač pa se ga bojijo. Dobro vedo, da bo – če se mu bodo uprli – jutri nekdo slučajno skočil skozi okno. Bog ve, koliko jih je že ubil. Tudi on je v svojem bistvu morilec," zaključi naš sogovornik.