Otroštvo v vojni: 'Šteti sem se naučil s pomočjo svetlobe granat'

Začelo se je z idejo bosanskega avtorja Jasminka Halilovića, da bi v knjigi zbral spomine in izkušnje otrok, ki so odraščali med vojno v Sarajevu. Izdelal je spletno stran Djetinstvo u ratu (Otroštvo v vojni), kjer je postavil vprašanje "Kaj je zate otroštvo v vojni?" Ljudi, ki so bili v času vojne otroci, je prosil, naj odgovorijo z enim stavkom oz. največ 160 znaki. V manj kot dveh mesecih je dobil več kot 1500 odgovorov: 

"Preteklost, v kateri živimo še danes."

"Izgubljeno otroštvo, ki smo ga preživeli v kleteh in zakloniščih."

"Vsako noč sem sanjala, kaj bi dala za en košček čokolade."

"Zvok granate je bil moja igrača."

"Šteti sem se naučil s pomočjo svetlobe granat."

"Mama je rekla rekla: Pazi, ostrostrelec! Šele po koncu vojne sem ugotovila, kdo je ostrostrelec."

"Čez noč sem odrasla. Naučila sem se ljubiti, izgubljati, se bati, deliti ... nikoli pa se  nisem naučila sovražiti."

Čez približno dve leti je Halilović objavil knjigo z okoli 1030 različnimi zapisi. "Ta knjiga je postala mozaik spominov ljudi, ki prikazujejo različne aspekte, vso kompleksnost in večslojnost izkušnje odraščanja v vojni. Nekateri spomini so tragični, govorijo o izgubi ljubljenih oseb, o ranjenih ljudeh, otrocih, bombardiranju ... drugi spomini pa pričajo o moči in odporu otrok, ki so ga dobili skozi domišljijo in otroško radovednost. Zgovoren je tudi način, kako so se ti otroci s tem soočali vsak dan in hkrati skozi to težko obdobje ohranjali to svojo otroškost," pripoveduje Merima Ražanica, koordinatorka izobraževalnih aktivnosti Muzeja vojnega otroštva. 

Zgodbe, ki opozarjajo na nesmiselnost vojn

Skozi proces pisanja knjige je Halilović nekatere ljudi tudi osebno spoznal in ugotovil, da jih veliko hrani predmete iz časa vojne, ki jih spominjajo na določene njim pomembne dogodke. Domislil se je muzeja, v katerem bi bili ti predmeti razstavljeni. "Zavedal se je tudi, da je v splošnem, ko govorimo o vojnah ali oboroženih spopadih, pogled iz otroške perspektive pogosto zapostavljen ali povsem izključen. Običajno slišimo zgodbe odraslih oseb – v spopade vpletenih strani, politikov, ali o tem beremo v učbenikih ... le redko pa slišimo civilno prebivalstvo, še posebej otroke. Muzej je bil tako zamišljen kot prostor, ki bo hranil vse te predmete, skozi osebne zgodbe opozarjal na nesmiselnost spopadov in vojn ter širšo javnost podučil o tem kompleksnem in večslojnem izkustvu, kjer otroci ne smejo biti predstavljeni samo kot žrtve, pač pa tudi kot borci," še pove naša sogovornica. 

Muzej vojnega otroštva v Sarajevu so odprli januarja 2017 in do danes je bilo v njem prikazanih več kot 5000 osebnih predmetov iz več kot 16 različnih konfliktnih območij na svetu – BiH, Hrvaške, Srbije, Kosova, Sirije, Palestine, Afganistana, Ukrajine, Eritreje ... Vsako leto zbirko zamenjajo in razstavijo približno 50 novih predmetov. Letos so obiskovalcem med drugim na ogled lesena gugalnica, violina, piškot, punčka iz cunj, lesena sekira, plošča The Beatles, denar za čokoladice, modri zajček in rumeni medvedek, keramični psiček, očetove smuči, paket humanitarne pomoči, babičina rdeča denarnica, kanister za vodo, spalna srajca, razglednica iz domačega kraja itd. Vsak predmet nosi neko osebno zgodbo, ki je opisana ob njem.

Gugalnica, violina in piškot 

Naidi je dedek pred vojno naredil gugalnico, ki so jo nameravali obesiti na vikendu v Lepenici. Začela se je vojna in dedek je umrl. Namesto v prelepi naravi je gugalnica svoje mesto našla v kleti, kjer je Naida preživela prva leta svojega otroštva. "V majhni kleti nas je bilo vedno veliko, tudi do 30 ljudi. Mama ni imela časa, da bi ves čas pazila, kje sem, zato je nanjo obesila zvonček, da je slišala, ali se gugam v njej ali ne." Vse do danes je Naida to gugalnico shranila, da bi jo nekoč podarila svojemu otroku. Ponudila jo je svojim malim sestričnam, a je niso hotele, češ da ni dovolj zanimiva, ker ne igra in se ne sveti. Takrat je Naida ugotovila, da njena gugalnica ni niti malo običajna. Nasprotno, zelo je posebna. "Meni predstavlja spomin na dedka, varnost moji mami, moj dom in pobeg iz vojnega vsakdana. Svojemu otroku ne želim več podariti gugalnice, želim mu podariti brezskrbno otroštvo in igro v parku. Ne bom ga utrujala z zgodbami o vojni, nekega dne ga bom pripeljala sem in mu pokazala gugalnico, polno sanj domišljije in upanja – najbolj varno skrivališče v obleganem Sarajevu."

Enisi so vojaki violino iztrgali iz rok. "Vzeli so mi jo, jo poškodovali in igrali nanjo, kot da so gosli. Ponoči so sedeli pod našo slivo, pijančevali in igrali na mojo violino. Ločitev od nje je bila zame predolga in pretežka." Jozo je bil njihov natakar, ujetnik, ki jim je stregel. Prepoznal je violino. Spomnil se je, da je videval Eniso, kako jo je v meglenih jutrih nosila s seboj v glasbeno šolo. "Ta hladna sarajevska jutra in deklica, ki ob pol sedmih zjutraj nosi violino, da vadi pred poukom, so bili zanj dovolj velik dokaz ljubezni in predanosti. Moral jo je ukrasti iz tujih rok." Čakal je na priložnost in ta se mu je ponudila neke poletne avgustovske noči leta 1994. Ukradel jo je, jo skril v klet, jo prekril z neuporabnimi predmeti, ki sovražniku niso koristili. Vedel je, da je tam ne bodo iskali. "Takoj, ko smo bili osvobojeni, me je našel in mi prinesel violino. S solznimi očmi je gledal našo evforijo. Tega ne bomo nikoli pozabili. Moja violina je bila inspiracija za avstralsko predstavo Sarajevo suite. Zgodba o njenem ujetništvu in odrešitvi, o najinem razhodu in ponovnem srečanju, je potovala daleč."

Dalila je bila stara pet let, ko je bilo Sarajevo oblegano. Leto 1993 je bilo dolgo in ljudje so bili bolj ali manj lačni. "Ker sem bila najmlajša, sem pogosto dobivala tudi hrano, ki je pripadala bratu in drugim družinskim članom. Še danes se spominjam okusa piškota – bil je poseben in dišal je, z mamo sva pogosto čakali na trgu, da bi ga dobili od Unproforjevih vojakov." Po koncu vojne so se pogosto selili in veliko stvari se je izgubilo. 20 let pozneje so se dobili na vrtu pri stricu. Nekdo je predlagal, da pospravijo podstrešje in stric je od tam prinesel knjige, ki jih je Dalilina mama brala davnega leta 1970. "Z velikim navdušenjem sem v roke prijela knjigo Karla Fridericha Maya Po puščavi, jo odprla in v oblaku prahu in čudnega vonja začudena zagledala piškot. Nastala je tišina. Moja prva misel je bila: čigav je? Nato sem ga gledala še naprej in nisem mogla verjeti. Moj bog, kaj smo mi to jedli? Po 26 letih je piškot v enakem stanju, kot je bil. Niso ga načele niti podstrešne živalice." 

Univerzalne zgodbe ljudi o ljubezni, solidarnosti, strahu ...

Na žalost izkušnjo Naide, Enise in Dalile deli veliko otrok po vsem svetu. "To niso samo zgodbe o odraščanju med vojno. Gre za univerzalne človeške zgodbe, ki govorijo o ljubezni, podpori, solidarnosti, strahu in drugih emocijah ... " še pove Ražanica. 

"Vsaka naša izložba je postavljena tako, da razstavljeni predmeti predstavljajo različne segmente izkušnje teh otrok – od šolanja med vojno, načina, kako so ljudje prišli do hrane, kako je izgledalo družinsko življenje, igra med vojno, kakšna je bila pot do zaklonišča, kako se tam preživlja čas, kaj se dogaja, ko ni elektrike, vode ... Celo leto načrtujemo, kako bomo to predstavili. Zelo nam je pomembno, da nas lahko obiščejo družine in je vsaka zgodba predstavljena na otroku prijazen način, torej da v njej ni ničesar, kar bi jim lahko povzročilo stres ali jih kakorkoli drugače zaznamovalo."

Del muzejske zbirke je tudi več kot 300 ur video pričevanj ljudi, ki so bili v času vojne otroci. "Vsak obiskovalec muzeja na te zgodbe reagira individualno, v skladu s svojimi predhodnimi izkušnjami, znanjem o tej temi in emocijami. Za tiste, ki so nekaj takega doživeli sami, je lahko to zelo emotivno, otrokom, ki nas obiščejo v sklopu izobraževalnih aktivnosti delavnic, pa pomaga pri razvoju kritičnega mišljenja in empatije ter prepoznavanja vloge, ki jo imajo otroci v procesu gradnje miru. Prepričani smo, da naš muzej na vsakem obiskovalcu tako ali drugače pusti pečat," zaključi.