Režiser Stephen Frears si končno lahko oddahne. Njegov film Kraljica (The Queen) je bil v Benetkah odlično sprejet tako s strani publike kot tudi kritikov, zato zasluženo spada v sam vrh do sedaj prikazanih naslovov v konkurenci. Frears je navdih za film dobil v tragični smrti pokojne princese Diane leta 1997 v Parizu, ukvarja pa se z dogodki za zaprtimi vrati britanske kraljeve družine in njenih odzivov na nezadovoljstvo britanskega premierja Tonyja Blaira zaradi njihove pasivnosti glede Dianine smrti. Strah, da se je režiser norčeval iz kraljevske družine, splahni že po prvih 15 minutah filma, ki z neverjetno lahkoto združuje humor in dramo. Frears se ves čas giblje po tankem ledu, a nikoli ne prestopi meje dobrega okusa in se nikoli izrazito ne postavi na določeno stran. Na koncu se obregne tudi ob Blaira, ki si je senco nad sabo nakopal nekaj let pozneje, ko je postal podaljšana vojna roka ameriškega predsednika Georgea Busha.
Film istočasno ponuja fascinantno pedanten pogled v dnevno rutino kraljeve družine in je po tej plati prav izvirna družinska drama. Izvirna tudi zato, ker gre za dramo celega naroda. Frears je v film vključil tudi televizijske in dokumentarne posnetke, obenem pa ujel pravo vzdušje, ki je v Veliki Britaniji vladalo teden po Dianini tragični nesreči. Helen Mirren je izvrstna kot kraljica Elizabeta II., saj ji je tudi fizično zelo podobna, a je ni klonirala, temveč jo je predstavila v svoji različici. Frearsova Kraljica bo brez dvoma med glavnimi kandidati za nagrade na 63. Mostri. Obljavljamo nekaj najzanimivejših odlomkov s tiskovne konference, na kateri je o filmu govoril sam režiser, Stephen Frears.
Pričakujete reakcijo s strani britanske kraljeve družine, morda celo tožbo?
Ne verjamem. Kraljevska družina se s tožbami ne ukvarja, saj menim, da imajo pametnejše delo kot preganjanje ubogih filmarjev. Niti ne vidim, kaj bi bil lahko razlog za morebitno tožbo. Film temelji na dejstvih, ki so vsem dobro poznana, kraljeva družina pa je prikazana z občutkom in človeškim pristopom. Ne smemo pozabiti, da so tudi oni samo ljudje, ki delajo napake. Poleg tega pri nas še vedno velja svoboda govora.
Proslavili ste se z družbeno kritičnimi filmi, zato je precej neobičajno gledati vaš film o britanski kraljevi družini. So bile vaše simpatije po smrti princese Diane na strani kraljice ali premierja Tonyja Blaira?
Kot večina Britancev, sem tudi sam počasi začel odpuščati napakam kraljevega dvora, zato so moje simpatije do kraljice vedno večje. Razumeti morate, da je kraljica že v letih in da je zabredla v velike težave, ne da bi se tega zavedala. Mislim, da je film naredil lahko samo nekdo, ki nevtralno razmišlja. Če bi ga naredil monarhist, bi bila to propaganda, če pa bi ga posnel republikanec, bi bilo blatenje. Film je zapleten tudi zato, ker je v njem kraljevska institucija, ki je odprta za kritiko, in ena močna ženska, ki se nahaja v središču te institucije. Odgovor na vprašanje, ali bi bilo za Veliko Britanijo boljše, če ima kraljico ali predsednika Blaira, ni tako enostaven.
Celo življenje že živite pod vladavino kraljice Elizabethe II. Na kakšen način je to vplivalo na vaše življenje in kako doživljate domovino kot kraljevino?
Kraljica je del mojega življenja že 60 let, kar je več kot moja žena in moji otroci. Ni treba, da ste Freud, da ugotovite, da po tolikem času skupnega življenja postane del vaše podzavesti. Vsakič, ko pošljete pismo namreč zalepite nanj znamko s kraljico. To je del britanskega vsakdana. Moja starša sta bila laburista, a mislim, da malo ljudi v Britaniji o njej razmišlja kot o republiki. Mi smo monarhija, ki ima svojo kraljico in kraljevsko družino in ne verjamem, da se to lahko spremeni. Ne spominjam se, da bi se moji starši kdaj o tem pogovarjali.
Kako ste prišli do zaupnih informacij o tem, kaj se je dogajalo na kraljevem dvoru, za zaprtimi vrati v času krize?
Zmeraj obstajajo ljudje, ki radi kaj povedo. Pogovarjali smo se z vsemi vpletenimi stranmi. Poleg tega kraljevska družina ni tako složna, kot se zdi na prvi pogled. Obstajajo tri struje, ki imajo različno mišljenje o teh dogajanjih in mi smo to izkoristili. Imate Dianin dvor, Charlesov dvor in kraljičin dvor. In med seboj so zelo skregani in naperjeni eden proti drugemu. Ne obstaja enotna kraljevska družina, ki bi imela enako mišljenje. Njihove medsebojne umazane igre in lobiranja presežejo vse znane in neznane politične manipulacije. Zato je bilo zelo pomembno, da smo se pogovarjali z različnimi stranmi, da smo dobili popolno sliko. Filma nismo delali na podlagi natolcevanj, govoric in medijskih konstruktov, temveč na podlagi preverjenih dejstev.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.