Plastika je povsod okoli nas, tudi tam, kjer je ne bi pričakovali. Na primer v oblačilih, kozmetičnih izdelkih … Z njo okolje onesnažujemo, tudi ko jih še uporabljamo.
Govora je o mikroplastiki, kamor uvrščamo plastične delce, velike med 300 mikrometri in pet milimetri. Kaj mikroplastika sploh je, kje jo najdemo in zakaj je nevarna, smo se pogovarjali z doktorico biomedicinskih znanosti Manco Kovač Viršek z Inštituta za vode RS.
Kaj je mikroplastika? Poznamo primarno in sekundarno mikroplastiko. V prvo skupino sodijo delci, ki v tako majhni velikosti že vstopijo v okolje. "Sem uvrščamo vsa plastična oziroma sintetična vlakna, ki se sproščajo iz oblačil, ostanke avtomobilskih gum, ki nastajajo na primer med zaviranjem, vso mikroplastiko iz kozmetike, mikroplastiko iz abrazivnih sredstev, torej iz kemijske industrije, in plastične pelete iz industrije plastike, ki so osnovna surovina za vse plastične izdelke," je naštela sogovornica. Sekundarna mikroplastika po drugi strani nastaja z razpadanjem večjih kosov plastike v naravi. |
Piling krema ali plastični sovražnik morij
Ker večina potrošnikov deklaracij ne bere, se tega niti ne zavedajo. A plastiki v kozmetiki bi se lahko brez težav izognili, preveriti je treba le, ali je med sestavinami naveden tudi polietilen. Na srečo sta se težave začeli zavedati tudi kozmetična industrija in politika. V ZDA bo tako z julijem letos v veljavo stopila prepoved proizvodnje kozmetičnih izdelkov, ki vsebujejo mikroplastiko, o podobnem ukrepu razmišljajo tudi v Evropi. "Tudi sama kozmetična industrija je že prepoznala ta problem in mnogo proizvajalcev je začelo zamenjevati plastične granule z naravnimi materiali, kot so zdrobljene koščice marelic, zdrob ..." je povedala Kovač Virškova. Žal pa je to le majhen korak – po ocenah Mednarodne zveze za ohranjanje narave (International Union for Conversation of Nature, IUCN) namreč kozmetiki lahko pripišemo "krivdo" za zgolj dva odstotka mikroplastike v okolju.
Sintetična oblačila naša vsakdanja
Za oblačila se uporabljajo akrilna vlakna, najlon, tudi polieteilen. A če je v primeru kozmetičnih izdelkov dovolj, da preverimo deklaracijo, pri oblačilih ni tako preprosto. "Sintetičnih oblačil je tako veliko, da se jim težko ognemo, še vedno jih bomo kupovali," priznava raziskovalka z inštituta za vode. Poleg tega težko prepoznaš kvaliteto tekstila, se pravi vlaken, in se na tej podlagi odločaš. In če izbereš, na primer, stoodstotni bombaž? Plastika je velikokrat v potiskih, poleg tega pa je zaradi intenzivnega gojenja, pri katerem uporabljajo ogromno vode in škropiv, bombaž že sam po sebi sporen.
Kaj bi bila rešitev?
Strokovnjaki priporočajo tudi označevanje oblačil, glede na to, v kolišni meri se vlakna izpirajo, uporabo biorazgradljivih materialov in razvoj tekstila, pri katerem bi bilo izpiranje minimalno oziroma ga sploh ne bi bilo.
Gospodinjstva so glavni vir mikroplastike
Plastična vlakna z oblačil in drugega tekstila ob ostankih avtomobilskih gum predstavljajo največji delež mikroplastike v vodah – ta dva vira lahko po ugotovitvah v februarja objavljeni raziskavi IUCN okrivimo za kar dve tretjini vse primarne mikroplastike, ki konča v morjih. In te ni malo. Letno v oceanih konča 9,5 milijona ton plastičnih odpadkov, od tega je med 15 in 31 odstotki primarne mikroplastike, ocenjujejo avtorji raziskave. Njen največji vir ni industrija, to so gospodinjstva.
"Raziskava nam je odprla oči. Naše vsakodnevne aktivnosti, kot sta pranje oblačil in vožnja z avtomobilom, pomembno prispevajo k onesnaženju, ki duši naše oceane in ima lahko katastrofalne učinke na bogato raznovrstnost življenja v njih in tudi na zdravje ljudi," je poudaril generalni direktor IUCN Inger Andersen. V razvitih državah, ki so ustrezno poskrbele za odlaganje in ločevanje odpadkov, je to celo primarni vir onesnaženja s plastiko.
Jadran – plastično morje
Mikroplastike je v morju ogromno, Jadransko (in tudi celotno Sredozemsko) pa po tej plati še posebej izstopa. "V Jadranskem morju se še posebej lahko akumulirajo odpadki zaradi njegove zaprtosti in izliva reke Pad, ki s seboj prinaša različna onesnaževala in predstavlja eno tretjino vseh rečnih dotokov v Sredozemsko morje. Poleg tega je v Jadranskem morju tudi zelo gost ladijski transport glede na velikost morja," je razloge za kopičenje plastike navedla Kovač Virškova. Dodaten dejavnik je zelo razvit turizem, ki na obale privablja množice ljudi, in tudi odpadkov je zato več.
Koncentracije mikroplastike v slovenskem morju, ki so jih merili v okviru projekta DeFishGear, so se gibale od 150.000 pa vse do več kot tri milijone delcev na kvadratni kilometer. "Kadar imamo južni veter, nam ta prinese velike zaplate odpadkov z juga s tokom gor," nam je razlog za takšna nihanja pojasnila sogovornica.
Rezultati so sicer primerljivi z rezultati drugih držav na Jadranu, je dodala in pokazala sliko peletov, ki so jih našli ob hrvaški obali in ki so očitno padli z neke tovorne ladje, s kontejnerja: "Tega lahko najdemo veliko tako na slovenski kot tudi na hrvaški obali, in sploh na vseh obalah Jadranskega morja."
Bolj čiste in manj čiste ribe
70 do 80 odstotkov odpadkov pride v morje z rekami, vir je seveda človek. Ko smetimo morje, smetimo tudi lastno hrano. Mikroplastika namreč lahko prehaja po prehranjevalni verigi in s tem predstavlja grožnjo tudi človeku. "Doslej se je iskala v prebavilih rib in tam je bila prisotna. Kakšna je možnost, da prehaja naprej v meso ribe, to, kar mi dejansko pojemo, tega pa še ne vemo," je povedala Manca Kovač Viršek, ki je postregla tudi s podatkom, da vse ribe niso enako čiste.
V cipljih, ki se radi zadržujejo pri iztokih iz čistilnih naprav, so našli največ mikroplastike, najmanj pa v morskih listih. Orade so bile nekje na sredini. Kot pravi naša sogovornica, "imamo bolj čiste in manj čiste ribe in to predvsem zaradi tega, ker so njihove prehranjevalne navade tako različne". V povprečju so v ribah našli pet, v školjkah pa tri koščke mikroplastike. "Pa še to so v glavnem prevladovala sintetična mikrovlakna," je pojasnila.
Nevarnost za zdravje
So torej opozorila, da ni priporočljivo jesti rib, pretirana? "Na podlagi raziskav o mikroplastiki v ribah še ne moremo odsvetovati rib za prehrano, ker je bilo do sedaj še vseeno narejenih premalo raziskav. Pravzaprav še nič ne vemo o vplivu zaužite mikroplastike na ribje meso," odgovarja Kovač Virškova.
Vpliv na biodiverziteto
"Odpadki na vodni gladini močno zmanjšajo svetlobo v sami globini morja, kar vpliva tudi na rast organizmov," je prvega v vrsti negativnih vplivov na življenje v morju navedla naša sogovornica. Naslednji je prenos tujerodnih in invazivnih vrst, "eden ključnih problemov odpadkov v morju". Na (mikro)plastiko se namreč vežejo različni organizmi (mikroorganizmi, alge, tudi višji organizmi), ki jih potem plastika prenaša po morju. To jim je hkrati hrana in transportno sredstvo.
In ko smo pri plastiki kot hrani za mikroorganizme: po eni strani je to slabo, saj pomeni, da na njej preživijo in se širijo na območja, kjer jih prej ni bilo. Po drugi strani pa je dobro. Kaže namreč na to, da so mikroorganizmi sposobni do določene mere razgrajevati plastiko. "Vrst plastike je ogromno, nekatere mikroorganizmi lahko razgrajujejo, nekatere ne morejo. Oziroma nekatere lažje, nekatere težje," je povedala Manca Kovač Viršek. "To se zdaj še raziskuje."
KOMENTARJI (13)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.