Z možem sta si obljubila, da njune pravljice kljub besnenju narave ne bo konec

Običajno so to domovi, ki jim ime komaj še pritiče. Odmaknjeni so od poti in ljudi, zato starši, še manj otroci, nimajo prav nobene socialne mreže. Prav vse nastale zagate, ki jih prednje postavlja življenje, rešujejo odmaknjeni od soseščine, samoizključeni in osameli. A tako le poglabljajo probleme, kajti rešiti jih sami ne morejo ali pa preprosto ne znajo. Zato smo hvaležni senzibilnim učiteljem in vodstvom odročnih vrtcev, šol in centrov za socialno delo, ki nas opozarjajo na stanja v družinah, potrebnih celostne podpore in pomoči Verige dobrih ljudi, Botrstva in drugih programov ZPM Ljubljana Moste - Polje, kamor vključujemo otroke, mlade in seveda tudi starše. 

Veliko zgodb in stisk pa zaznamo tudi v dnevnih dejavnostih za otroke in mladostnike. Prav za otroke težjih družinskih zgodb je zelo pomembno vključevanje v dejavnosti, različne oblike taborov, letovanj, potovanj in izletov, nudenje brezplačne učne pomoči ter vse pogosteje tudi psihosocialne podpore in pomoči. Tako pridobivajo veščine socializacije in komunikacije, lahko  razvijajo svoja močna področja in zaživijo tisto celostno vključenost, spodbudo in podporo, ki je neobhodna za njihov zdrav razvoj na poti v odraščanje.

Šavje, ki so mu rekli gozd, je bilo njihov toaletni prostor, kup sena, prekrit z odejami, je bila spalnica

Prav v teh krajih, kjer sva tokrat z našo Živo, koordinatorko Verige dobrih ljudi, obiskali številne poplavljene družine in jim prinesli podporo in pomoč, me je spomin ponesel mnogo let nazaj. Reševali smo težko zgodbo družine, ki je tukaj našla le začasno skrivališče. Kajti to, v čemer so živeli, ni bil dom. Morali so ga zapustiti v času, ko je družina šele nastajala, in so v ta svet prihajali otroci mame, ki je živela v družinski hiši, in očeta, ki se je tja priselil. Bil je čustveno nestabilen, postal je odvisen od alkohola, po četrtem porodu pa se je v alkoholno omamo potopila tudi mama. 

Zapustili so njeno rojstno hišo, ki je bila čisto na drugem koncu naše dežele. Nikoli nismo izvedeli, kako so našli kraj, skozi katerega potujeva. To je bil polzaprti senik, v katerega so se na skrivaj vselili. Tik ob seniku je bil potoček, kjer so se lahko umivali in prali perilo, šavje, ki so mu rekli gozd, je bilo njihov toaletni prostor, kup sena, prekrit z odejami, je bila spalnica, na pol odprt prostor za orodje in drva pa poljska kuhinja. 

Otroci so dobesedno stradali v tem seniku, ki je bil od prve vasi oddaljen več kot dva kilometra. Tam prav nihče ni vedel, da je odročni senik dom pribežale šestčlanske družine. Najstarejši otrok, ki je imel osem let, si je okolje bivanja dobro ogledal. Skrbel je za tri mlajše sestrice, saj sta bila očka in mama ves čas tako zelo opita, da tega nista zmogla. Po bližnjih njivah in sadovnjakih je nabiral zelenjavo in sadje. Ni vedel, od kod sta mama in oče ob alkoholnih pijačah prinašala tudi kak hlebec kruha. Pot ga je zanesla v vas, kjer se je spoprijateljil z vrstnikom. Povedal mu je, kje in kako živijo in ta je obvestil svoje starše. Tedaj je kaj hitro stekla akcija reševanja družine, v katero smo bili vključeni tudi mi. Staršem ni bilo več pomoči, otroci pa so ostali z nami, dokler se niso izobrazili in šli vsak svojemu novemu in lepšemu življenju naproti.

Ko sva z Živo potovali k družinam izrazito uničenih stanovanjskih objektov, ki jih je 4. avgusta podirala podivjana reka Savinja, da bi se najprej srečali z občinsko koordinatorko Braslovč gospo Jasmino, nisva mogli verjeti svojim očem. Opustošenje reke je bilo mnogokrat predstavljeno prek različnih medijev, toda neposreden obisk terena je povsem druga zgodba. Obiskali smo veliko družin, ki se s pomočjo občine, države, humanitarnih organizacij in donatorjev ter silno prizadevno tudi same trudijo, da bi zmogle čimprej urediti stanje, primerno za bivanje. Imajo otroke, vključene v vrtce in šole, in starši se zares trudijo, da bi jim omogočili čim manj stresne pogoje bivanja v poplavljenih domačijah.

Kljub poškodbi in sinovi bolezni ostajata optimistična in hvaležna

Presunila nas je družina iz Luč. Mamica treh otrok je prestopala s pomočjo bergel. Ob nepokretnem dečku v otroškem vozičku je stal očka, deklica, stara pet let, pa je iz peščenih nanosov podivjane reke Savinje izdelovala tortico za bratov drugi rojstni dan. V svoji relativno novi hiši, ki je do poplave stala v idiličnem okolju dokaj blizu reke, so doživeli tako silovito poplavo, da so jih morali reševati prizadevni člani Civilne zaščite skupaj s požrtvovalnimi gasilci. Toda preživeli so in se takoj, ko je bilo mogoče, iz začasnega bivališča vrnili nazaj v svoj dom. 

Zasilno so si uredili etažo njihove novogradnje tako, da jim omogoča bivanje. Sami in s pomočjo pridnih rok prostovoljcev, države, občine in humanitarnih organizacij so takoj pričeli urejati notranjost hiše in okolico. Ko so nam predstavljali, kaj vse počnejo, so povedali, da je bil vzrok za hitro vrnitev v njihov dom tudi najmlajši nepokreten sin, ki se doma počuti varno in dobro. Mama je povedala, da je pravkar izvedela, da je večji deček, ki hodi v tretji razred osnovne šole, zbolel za dedno boleznijo oči. Ta mu slabša vid, zato bo morala v nakup zelo dragih očal. Seveda smo ponudili pomoč pri nakupu. 

Ogromno je še sanacijskih del, ki jih prizadevno opravljata oba starša. Zelo sta bila vesela vključitve v Botrstvo vseh treh otrok, pa tudi povabila osnovnošolca na jesenske počitnice in vsega, kar smo jim prinesli in ponudili. Optimizem, ki je vel iz besed staršev, je bil nalezljiv in hkrati občudujoč. Kljub vsem tegobam, ki jih je pred družino postavilo življenje in naravna ujma, sta ostala optimistična. Polna načrtov sta oba izražala hvaležnost za pomoč in podporo, ki jima daje še dodatnih moči.

Savinja odnesla vrt in igrala, ne pa tudi upanja o harmoničnem družinskem življenju

Številni obiski preostalih družin in posameznikov v poplavljenih hišah tega in ostalih območij, ki jih je močno prizadelo besnenje reke Savinje, so v večini potekali v vzdušju izraženega optimizma in hvaležnosti. Del poti sta naju spremljala tudi novinarka Ana Ficko in snemalec Klemen Vidic iz POP TV, ki je naš medijski podpornik vseslovenskega programa Veriga dobrih ljudi. V skupnem pogovoru smo ugotovili, da tod živijo zares posebni, skromni in hvaležni ljudje. 

To potrjuje tudi izjava mame dveh majhnih otrok, ki je dejala, da sta z možem pred tremi leti s pomočjo kredita kupila majhno, ljubko hiško v pravljični deželi. Njuna otroka sta se v njej počutila tako lepo, da je bil prav vsak dan praznik. Ko so bežali pred naraslo reko, sta si z možem obljubila, da njihove pravljice kljub besnenju narave ne bo konec. In res je ni. Znova sta si uredila bivanje v hiši, ki je seveda bistveno drugačno od prejšnjega. Deroča Savinja jim je odnesla celoten vrt z igrali, ni pa odnesla upanja, da na tem mestu ali pa kje drugje ne bodo nadaljevali harmoničnega družinskega življenja, ki ga pomagajo ustvarjati tudi okolje in vsi, ki jima v tem času stojijo ob strani.

Naši obiski prizadetih v poplavah še zdaleč niso končani in z njimi bomo nadaljevali, dokler nas bodo ljudje potrebovali. To si zaslužijo in potrebujejo, zato je najmanj, kar lahko naredimo, da jih obiščemo, jim prisluhnemo in pomagamo na različnih področjih. Med njimi je silno pomembno vključevanje otrok v Botrstvo, dijakov in študentov v podporo štipendijskega sklada, vse počitniške aktivnosti in različne dejavnosti. Tam, kjer so domače razmere negotove in slabe, jih vključujemo tudi v dijaške domove, ki jih plačujemo, da mladostnikom pomagamo na poti do izobrazbe.