'Ne obupajte, tukaj smo za vas. Zdaj je čas boja, ne obupa'

Ne štejemo sproti gospodinjstev, kjer ugotavljamo posledice vodne ujme, tudi v širši ljubljanski regiji. Nekatera so močno prizadeta, druga manj. Tudi če se besnečim vodam niso pridružili plazeči hribi in pogubni hudourniki, ki so puščali za seboj porušene domove in razdejanja, so le-te žrtvam poplav pustile presunljive stiske.

'En moški nama je iz rok iztrgal še delujoče gospodinjske aparate, druga dva pa sta tekla v hišo'

Postanemo pri ograji, ki je zaklenjena z verigo. Že skoraj opustimo upanje, da obiščemo družino – ko na leseni klopci pred vhodom zagledamo sključeno suhljato moško postavo. Prijazno ogovorimo gospoda, ki strmi v nas močno preplašen. Ne odzdravi. Poprosimo ga, če lahko vstopimo ali pa če zmore hojo do ograje. Težko vstane in se nam počasi ter previdno pridruži ob še vedno zaklenjeni ograji. Opazimo, da je nima namena odkleniti. 

Nezaupljivo nas premeri od glave do peta in tiho pokliče ženo. "Sama sva v hiši," pove. "In poplava bi naju skoraj odnesla. Le prizadevnim gasilcem se imava zahvaliti, da sva ostala živa.  Vse je bilo pod vodo." Pokaže nam ostanke blata pred vhodnimi stopnicami, pa blaten, skoraj meter visok rob na hiši in zaplate blata po pred povodnjijo lepo urejenem vrtu. Medtem pristopi tudi ostarela gospa, njegova žena. V skrbi za moževo počutje ga nežno podpre. "Zaklenjena sva," reče. "Strah naju je. Pa ne poplave, ampak tistih roparjev. Ko se je voda umaknila in so jo gasilci izčrpali iz kleti in stanovanja, sva težko ven nosila kose pohištva in ostale stvari. Tudi dragocene."

"Ograja ni bila zaklenjena, bila pa je zaprta. In ko sva nesla na prosto še zadnje stvari, sva ugotovila, da so nama medtem pobrali čisto vse. In en moški nama je iz rok iztrgal še delujoče gospodinjske aparate, druga dva pa sta tekla v hišo in sploh ne veva več, kaj vse sta pobirala in odnašala v kombi pri ograji. To so počeli, kot sva kasneje izvedela, po celi ulici. Še celo policisti so jih komaj odgnali. Zato sva zaklenjena. Pa saj nimajo več kaj pobrati iz hiše."

Iz obeh so vrele besede stiske in dvoma, da bo njun dom sploh še kdaj urejen. Sama ga ne zmoreta urejati, kot tudi ne v detajle očistiti blata. Sin z družino dela in domuje v tujini. Ko smo jima predstavili namen našega obiska, so se jima po licih utrnile solze. In preden smo odšli do sosednjih žrtev poplav, sta izrazila tisto pristno in iskrivo hvaležnost županu in ekipi Mestne občine Ljubljana ter vsem, ki so in jima bodo pomagali, da bosta lahko znova varna v svojem domu. Seveda pa se zavedata, da je njuna moč iz dneva v dan bolj šibka in bosta slej ko prej morala iskati mesto med stanovalci doma upokojencev.

Uničena nova stanovanjska hiša, v katero so bili vseljeni komaj mesec dni

Na poti do drugega soseda prejmem obupan klic mladega očka, ki sta mu povodenj in plaz povsem porušila novo stanovanjsko hišo. Le nekaj dni po dogodku smo jih tudi obiskali. In pogled na razdejanje je bil srhljiv. Za svoj dom sta z ženo varčevala in se hkrati tudi močno zadolžila. Komaj mesec dni pred vodno ujmo sta se z dvema majhnima otrokoma vanjo vselila. Poplava pa je prizadela tudi podjetje, kjer je zaposlen, in bojazen, da ostaja brez dohodka in možnosti preživetja, je povsem na mestu. Tudi žena prejema minimalno porodniško nadomestilo. Povsem je obupan in ne vidi več poti naprej. 

Pove, da je klical obe banki, kjer ima dolg, in da ni naletel na razumevanje, celo zavračali so njegove prošnje in predloge rešitve trenutnega stanja. Ni zmogel več zadržati joka. Posvetim mu več časa. Ga opogumljam in obljubim vse oblike pomoči ZPM Moste - Polje, njene Verige dobrih ljudi in Botrstva, od pravne, finančne, materialne, pa seveda psihosocialne. Takoj pokličem tudi podžupanjo Kamniške občine – ki je prav tako silno prizadevno pristopila k reševanju stanja. In morala sem postati, kajti telefon je nenehno zvonil.

Brata komaj ubežala smrti

Že prejmem drugi klic obupa. Prav tako gospoda s tega področja. Tako sam kot brat sta komaj ubežala smrti, kajti le nekaj sekund po zapustitvi vsak svojega doma, bila sta soseda, se je na njuni hiši usul plaz in eno skoraj v celoti porušil, drugo pa tako zelo poškodoval, da v njej ni več mogoče bivati. Klical je torej gospod s povsem porušeno hišo in povedal, da so oba objekta prišli ocenjevat neki strokovnjaki. Bratu z na pol porušeno hišo, kjer bivanje ni mogoče in kjer so plazeče gmote hriba premaknile tudi temelje in prekrile objekt, so dejali, da je hišo mogoče popraviti in da lahko kar prične z delom.   

Ta isti brat pa je bolan samohranilec, ki je sposoben dela le za skrajšan delovni čas. Tako zelo se je trudil, več kot skromno preživljal oba otroka in sebe ter v mesecu juniju letos plačal zadnji obrok 20-letnega kredita za dom, v katerega ne more več. Tudi on je obupal nad stanjem, v katerem se ne znajde več, in brat se resno boji za njegovo življenje. Seveda sem obljubila vse oblike pomoči Verige dobrih ljudi v trdnem prepričanju, da bodo prav vse žrtve tega nepredstavljivega divjanja narave proti ljudem deležne prav vseh oblik podpore in pomoči vseh členov naše družbe. 

Seveda smo nadaljevali z ogledi in ocenami stanja posamičnih žrtev poplav v Ljubljani – da bi ljudem zmogli čimprej pomagati do vrnitve v svoje domove, do nove, drugačne normalnosti, ki so jo živeli do povodnji. 

'Zdaj je čas boja, ne obupa'

Povodenj, drseči plazovi in hudourniki so prizadeli prav vse celice naše družbe, ki od trenutka besnenja narave pa vse do danes na državni, lokalni in civilno-družbeni ravni živimo in delujemo odgovorno, sočutno, povezovalno in solidarno ob zavedanju, da je le tako mogoča učinkovita pomoč prav vsaki  žrtvi poplav, ki ne sme ostati sama, dokler ji ni omogočena samostojna pot v življenje, pa naj si gre za posameznike ali družine. 

Vso skrb bomo posvečali tudi najbolj ranljivim – otrokom, ostarelim in bolnim. Ob zavedanju, da ne bo zares nikoli več, kot je bilo. Narava, kot pravijo strokovnjaki, terja svoj prostor in spoštovanje. In če v njej želimo varno živeti in tako zapustiti tudi našim potomcem, jo moramo spoštovati v vseh segmentih in na vseh ravneh. V ljudeh pa ostaja travmatična izkušnja, ki je čas še dolgo ne bo izbrisal. Vsekakor pa bo lažja in blažja, če se bomo odslej povezovali, sodelovali, spoštovali in si pomagali. Tudi v našem delovanju želimo vsem prizadetim v poplavah sporočiti: "Ne obupajte, tukaj smo za vas. Zdaj je čas boja, ne obupa."

Slovenci smo že večkrat dokazali, da smo v solidarnosti lahko vzor tujini. Tudi tokrat je navdihujoče spremljati, kako smo se združili in stopili skupaj tako na lokalni kot tudi državni ravni. Verjamem, da bomo tudi v tej zgodbi dobro za dobro – popolni zmagovalci.