Ostali jim bodo vlažni domovi, negotova prihodnost in življenjska travma

Ko sva se v torek popoldne naravnost iz pisarne s sodelavko peljali proti Kamniku, sem pri sebi premlevala, kaj naju bo pričakovalo na terenu. Bolj ko sva se bližali kamniški občini, bolj sem se bala, kaj bom videla, toda vse je bilo videti normalno. Prva stvar, ki je nakazovala na umik pred vodo, je bila kolona vozil, parkiranih ob glavni cesti – na varnem, da ne bi bili poplavljeni.

Pred gasilskim domom Šmarca, kjer sva bili zmenjeni z Maticem in Gašperjem, je bilo postavljenih več palet ustekleničene vode, poleg pa napis: "Dva zavoja na družino! Prosimo, varčujte z vodo!" Razen tega pa še vedno ni bilo slutiti posledic poplav. Matic in Gašper sta nama v imenu Krajevne skupnosti Šmarca, PGD Šmarca in Župnijske Karitas Šmarca – Duplica pokazala teren in naju popeljala med ljudmi, da sva si lahko ustvarili realno sliko o trenutni situaciji in pomoči, ki jo bomo lahko ponudili prizadetim. Na poti skozi naselje so mimo nas hodili ljudje, vsi brez izjeme obuti v visoke gumijaste škornje, ki so bili blatni – tako kot njihova oblačila, roke, obrazi.

Fanta sta naju začela opozarjati na hiše, ki jih je dosegla voda. Težko je bilo verjeti, da je še pred nekaj dnevi voda okoli hiš segala najmanj meter visoko, v kletnih prostorih pa celo do stropa. Štiri dni po tem, ko je naselje zajela voda in nanesla nekaj manj kot pol metra blata, so s pomočjo gasilcev iz vseh hiš odstranili vso vodo, zdaj pa so jim kmetje s cisternami pomagali pri odstranjevanju mulja. Nisem se mogla načuditi, kaj vse so uspeli narediti v tako kratkem času. Pri vsaki hiši so ljudje povedali, da je bilo vse to možno s pomočjo gasilcev, prostovoljcev in prijateljev, ki so prišli iz vseh koncev Slovenije.

Težko je strniti vse te prizore, predvsem pa zgodbe ljudi, ki so vsi v šoku, polni adrenalina, ki jim pod težo vseh bremen počasi popušča. Skrbi jih, kaj bo, ko se bodo voda, blato, gasilci in prostovoljci umaknili, ko bo največje delo opravljeno, oni pa bodo ostali v vlažnih domovih in z ogromno dela, ki bo ostalo samo na njihovih ramenih. Vsi so že noro izčrpani od fizičnega dela in razmišljanja, kam vse na svojem domu usmeriti prostovoljce, za katere so izjemno hvaležni. Vsi hitijo čim prej spravit ven mulj in stvari za odpad, ker se bojijo, da bodo, če ne bodo dovolj hitri, morali kasneje na lastne stroške naročati odvoz. Fizično in mentalno so izmučeni od soočanja s kruto realnostjo in od skrbi, kako naprej.

Vsi brez izjeme trdijo, da so oni v redu, da so drugi, ki jim je še huje kot njim, vsi minimalizirajo svoje stiske. Razumem, da morda nekdo, ki mu je poplavilo klet, reče nekaj takega, saj ima bivalni del suh in ustrezen za bivanje. Težko pa je to slišati od nekoga, ki mu je po dolgoletnih odplačevanjih kredita za obnovo stare družinske hiše ostala samo razmočena lupina hiše, ali od nekoga, ki mu je sila vode povsem uničila temelje.

Da zvečer lahko zaspijo, vzamejo pomirjevala

Struga Kamniške Bistrice blizu *Petrine hiše je čisto prazna, saj je naredila novo strugo, ki se je med poplavami na vso silo zabijala ravno v njeno hišo. Malo naprej se lahko celo vidi otoček, ki je nastal med staro in novo strugo, ter ostanke sprehajalne poti. Reka je spodnesla temelje prizidka, zato jim ne preostane drugega kot rušenje. Petra nama je pokazala slike sobe, ki so jo teden dni pred poplavami uredili hčerki, ki sedaj ni videti niti malo podobna sobi na fotografijah. Boji se, da je tudi preostali del starejše hiše postal nevaren za bivanje. Zdaj čakajo na statike, da ocenijo situacijo, vendar ne ve, če je do takrat z otroki sploh varno živeti v taki hiši.

Hčerki v nedeljo prihajata domov. V času našega obiska sta bili na morju s starimi starši, kjer bi sicer morala biti tudi starša, vendar doma rešujeta, kar se rešiti da. Na stojalu za perilo sušijo fotografije, ki so jih uspeli dobiti, in previdno sortirajo, katere spomine še lahko rešijo.

Petra nama je zaupala, da se je sesedla in da ne more več, da ne ve, kaj sploh še narediti. Petra je bila sama vedno tisti sonček, ki je dajal energijo drugim, zdaj pa ne more več. Vidno je izčrpana. Zvečer se izmučena uleže v posteljo v objektu, ki verjetno ni več varen, ampak nima kam. V hiši je še zdaj čez 70-odstotna vlažnost. Pravi, da je jogi tak, kot da bi se ulegel v vodo. Boji se zaspati, vsak zvok jo prestraši, in da zvečer lahko zaspi, vzame pomirjevala – kar nekaj ljudi je šlo po pomirjevala, da lahko zvečer zaspijo. Vendar se zjutraj ne zbudi nič kaj bolj spočita. Tudi njena soseda nama je dejala, da se utrujenosti ne da izmeriti. Zjutraj se zbudijo enako izčrpani in obremenjeni, kot preden so šli spat. Pokonci jih držita le adrenalin in skupna delovna energija, ki prežema ulice.

Iz hiše so jih reševali v napihljivem otroškem bazenčku

Vsi kažejo na *Simono, mamo samohranilko s štirimi otroki – dve hčerki sta že polnoletni, dvojčici pa septembra začenjata prvi razred. Gasilci so jih iz hiše reševali v napihljivem otroškem bazenčku, ki jim je še v prejšnjih dneh predstavljal vir zabave, zdaj pa rešilno bilko. V hiši so jim ostale samo še prazne, namočene stene. Le v eni sobi ni bilo treba vsega zavreči in čudežno je preživel pograd od dvojčic. Vse ostale pa sobe so šle in ostali so jim le goli prostori – vrat ni več, od kuhinje so samo še stene, ploščic ni več, parketa ni več, tudi kurilne peči ne bodo morali več uporabljati.

Simona je ravno izpisala hčerki iz vrtca, ker septembra začenjajo šolo, ko so se zgodile poplave. Sedaj je prosila vrtec, če jih lahko za čez poletje vpiše nazaj, saj je nemogoče odpravljati nastalo škodo in hkrati čuvati dve šestletnici.

Najprej je kot gasilec pomagal drugim, šele nato se je začel soočati s svojo situacijo

*Janez ima otroka na invalidskem vozičku, ki je zdaj ujet v zgornjem mansardnem nadstropju. Ker jim je voda zalila dvigalo in strojnico, ga ne morejo pripeljati nižje, samega pa ga tudi ne morejo pustiti, saj sin težko razume trenutno dogajanje. S solznimi očmi nama je pripovedoval, kako je v poplavah skoraj izgubil brata, ki so ga zadnji čas rešili pred smrtjo.

Kot številnim prizadetim prebivalcem tudi Janezu gasilci in prostovoljci vlivajo upanje in mu dajejo zagon. Močno pa ga skrbi, kaj bo, ko bodo ljudje odšli – zdaj ga pokonci držita adrenalin in moč, ki mu jo vlivajo dobri ljudje, nenehno je v pogonu in zvečer nima veliko časa za razmišljanje, saj ga od izčrpanosti hitro zagrabi spanec. Zaveda pa se, da bo še vse prišlo za njim. Včasih se mora uščipniti, ali se to resnično dogaja ali je samo nočna mora.

Gospod je v svojem lokalnem okolju vedno delal povezovalno, vedno je pomagal drugim in tudi za srčne prostovoljce, ki so prišli na pomoč, pravi, da gotovo zato, ker se dobro z dobrim vrača. Tudi njegov brat, za katerega so bile poplave skoraj usodne, je takoj tekel na intervencijo in reševal druge. Prvi, drugi in tretji dan. Šele zdaj, ko je kot gasilec lahko pomagal drugim, se je začel soočati s svojo domačo situacijo.

Ljudi skrbi negotova prihodnost

Po celi ulici se razlegajo adrenalin, delovna energija in vnema. Vsi v škornjih delajo, eni s samokolnicami odvažajo blato ali drug odpad, drugi strgajo prizadete stene, spet tretji sušijo knjigice, otroške risbice in nekaj spominov, ki jih voda ni odnesla, ampak samo zmočila, spet drugi pa z vodo spirajo predmete, ki jih voda ni uničila ali odnesla.

Vsi so srečni, da so živi, in s solznimi očmi kar ne morejo prehvaliti gasilcev, ki bi si za svoje delo, strokovnost in požrtvovalnost zaslužili kip, parado, nagrado. Mnogi so reševali druga življenja in hiše med tem, ko je tudi v njihove domove drla voda. Veliko srečo so imeli tisti, ki so vstali ob zgodnjih jutranjih urah in se odpravljali v službo, da so lahko odreagirali dovolj hitro in s tem rešili svoja in življenja drugih članov družine. Namreč, ko govorijo o prizorih, ko jih je zajela voda, o neverjetni sili vode, se zdi kot prizor iz filma.

Ljudje zdaj, po prvih čistilnih akcijah, po odstranjeni vodi, mulju in po odstranjenih stvareh iz poplavljenih etaž počasi sprejemajo, kaj je njihova nova realnost. Ta trenutek potrebujejo škornje, ki jih ni mogoče dobiti v nobeni trgovini, razvlažilnike prostora, gradbeni material ... najbolj pa potrebujejo podporo in primerne usmeritve. Marsikdo ne ve, kam se obrniti, katere stvari v poplavi različnih informacij so prave, ali lahko zaprosijo za izredno denarno pomoč ter druge oblike pomoči, sprašujejo, kako je z odvozom smeti, ker se bojijo, da jih na njihovi ulici ne bodo več odvažali, ne vejo, kaj bo septembra s šolo. Do takrat, ko otroci začenjajo novo šolsko leto, sanacije namreč ne bodo zaključene, trenutno pa so razpršeni po različnih lokacijah v začasnih namestitvah, ki so lahko precej oddaljene od šole, v katero so vpisani otroci. Veliko ljudi ni imelo zavarovanih hiš za poplave, tisti, ki pa so jih zavarovali, pa imajo zelo nizko premijo – kdo pa si je kdaj mislil, da bo bližnja reka naredila novo strugo in jo usmerila v njihov dom ali, še huje, da jim bo voda odnesla hišo.

Družine bodo potrebovale dolgotrajno pomoč na materialnem in finančnem področju, predvsem pa na psihosocialnem področju in verjetno tudi na pravnem. Trenutno potrebujejo nekoga, ki bo, medtem ko sanirajo, za njih zbral vse podatke in smerokaze, da bodo po končanem fizičnem delu lahko enostavno poiskali pomoč, ki jim pripada. Neizmerno hvaležna sem za to izkušnjo, ki so nam jo omogočili PGD Šmarca, Krajevna skupnost Šmarca in Župnijska Karitas Šmarca – Duplica ter ljudje, ki so bili pripravljeni deliti svojo izkušnjo, nas popeljali skozi prostore svojih domov in nama zaupali svoje prestrašene misli na sedanjost in negotovo prihodnost, da jim bomo lahko v Verigi dobrih ljudi čim bolj celostno pomagali pri reševanju te nepredstavljive stiske, ki bo trajala še kar nekaj časa.

Neverjetno je, česa vsega smo ljudje sposobni – povezovanja, medsebojne pomoči, solidarnosti in sočutja, predvsem pa poguma in moči, brez katerega v takih situacijah ne bi šlo. Poklon vsem, ki v teh poplavah na kakršen koli način pomagate. Velik poklon vsem v prvih vrstah, ki ste ne samo reševali življenja, bili ste pogumni, da ste pravilno odreagirali, se organizirali in rešili dve tretjini Slovenije. Mnogi ste večkrat tvegali svoja življenja, da bi rešili druga, in reševali druge domove, medtem ko so vaši izgubljala boj z vodo. En ogromen poklon pa vsem, ki so vas poplave prizadele. Ne znam si predstavljati stiske, s katero se spopadate. Zame ste bolj pogumni in nepremagljivi, kot najpogumnejši super junaki.

Če imate možnost pomagati prizadetim v poplavah, bomo nadvse hvaležni vsakršnega prispevka, s katerim bomo družinam omogočili, da si čim prej opomorejo in znova zaživijo dostojno življenje.

• * imena smo zaradi varovanja njihove zasebnosti spremenili