Pred štirimi leti, morda več, sva končali svoja redna srečanja. Maja je prihajala k nam v neizmerni stiski, kajti izgubila je oba starša. Samomor je najprej storil oče, za njim še mama. In sama kot študentka ni zmogla bremena, ki sta ji ga pustila starša. Pomagali smo ji z vsemi načini pomoči, ki jih premore program Verige dobrih ljudi.
Presunjena in v strahu za Majo nadaljujem pogovor.
Ponedeljek. Pripravljam se za nove terenske obiske poplavljenih območij, ki jih bova opravili s sodelavko. Telefoni pa ves čas zvonijo. In preprosto ne zmorem ujeti vseh podklicev. Zato pokličem nazaj. Najprej poznano mamico, do pred leti treh otrok. Tik po tem, ko je klonila pred življenjem njena mladoletna hči. Druga je danes naša silno prizadevna štipendistka, sin pa se je medtem osamosvojil. Ko mamici vrnem klic, zahlipa. V joku pove, da je ponoči našla sina – mrtvega. Dva dni, dve mladi življenji, ki ju ni več ... Sočustvujem. Globoko. Boleče. Tudi sama imam sina. Izbiram besede tolažbe in se zavedam, da prav nobena ne more odstreti izgube, žalosti, bolečine. Morala sem zapustiti prostor.
In že sva se s sodelavko podali na poplavljeno območje – tokrat proti Savinjski dolini. Trave še niso prerasle blatnih in peščenih nanosov. Pogovor prav z vsako žrtvijo poplav objame telo s tako znanim občutkom žalovanja, ki ga čutim ob vsakem pogovoru posebej. Žalovanja za spomini, dobrinami, življenjem, ki so ga živeli pred povodnjijo. Žalovanja, podobnega izgubi najdražje osebe. Pa hkrati negotovosti, kako naprej.
"Tukaj je živela naša družina"
Tik pod stropom otroške sobe hiše mlade družine, ki je doživela popolno prenovo v preteklem letu, so še pritrjene risbice njihove deklice, ki edine pričajo, da je v njej do pred kratkim vladal otroški živ žav. Na nekaj še preostalega kuhinjskega pohištva, ki ga deroča voda ni uspela izruvati iz sten, so ostale naplavine šibja in blata. Tla so bila počiščena, stene umazane od blata, okna in vrata dobesedno odtrgana.
"Tukaj je živela naša družina," se oglasi gospa. "Pa sem ostala sama s hčerkino družino, ki je naš dom povsem preuredila. Vsi smo najeli kredite. In lani smo povabili vse sorodnike, da so videli, kako lepo smo preuredili naš skupni dom. In tod ga ne bo več. Kar je ostalo, morajo podreti, saj popravila niso več mogoča. Nas pa je pod streho vzela moja sestra. Da smo dobili prostor, se je njena hči odselila k fantu, sin pa je na začasnem delu v tujini. Ne vemo, kako bomo naprej. Tako zelo hudo nam je bilo zapustiti dom, pa vrt in sadno drevje. Ostale so le te gole stene, drevje je deroča voda odnesla, avtomobil in traktor tudi. Lepo nam je bilo tukaj. Kdo ve, kako se bo naše življenje nadaljevalo."
Sočutno pobaramo mamo in hčerko z družino, kaj trenutno najbolj potrebujejo. Povedali so, mi pa smo jim omogočili, da bodo dobrine, ki jih je vzela povodenj, lahko nadomestili z novimi. Hkrati smo preslikali tudi položnice, ki jih bomo poravnali, kajti sami so komaj reševali svoja življenja. Prihrankov pa ob kreditnih obveznostih niso mogli imeti.
Povodenj, srčni zastoj in kraja humanitarne pomoči
V drugi hiši smo našli gospoda, ki je počasi, toda vztrajno luščil poškodovane ploščice s stopnišča. Prijazno je odzdravil in nas popeljal po hiši dveh etaž. Spodnji del s kuhinjo, kopalnico in dnevno sobo je bil povsem uničen. V zgornjem delu pa so bile kopalnica in dve spalnici, ki jih deroča reka ni dosegla. In v enem izmed teh prostorov je očka uredil zasilno kuhinjo s kuhalnikom in različnimi stoli ter improvizirano mizo iz gradbenih stojal in desk. "Nikoli si nisem predstavljal, da se nam vsem lahko pripeti kaj tako hudega," pove. Povedal je tudi, da je doživel v času povodnji še srčni zastoj. Bil je že dva dni iz bolnišnice, vendar je moral poskrbeti, da bodo v hiši, ki jo je tako zelo prizadela poplava, lahko vsaj za silo prebivali.
Saj so dobili možnost nastanitve pri sovaščanih, ki imajo svojo domačijo na vzpetini in je vodna ujma ni dosegla, ter se za nekaj dni tam tudi naselili. Toda izkušnje, ki so jih doživeli, negostoljubje in kraja njihovih dobrin, ki so jim jih pripeljale humanitarne organizacije, so jih tako ponižale in razočarale, da so odšli domov, pa čeprav hiša ni dopuščala bivanja. Noč in dan so pospravljali in čistili, tudi s pomočjo gasilcev, da so se lahko povzpeli do zgornjega nadstropja, kjer so postavili improvizirano kuhinjo. Ko se je gospod vrnil iz bolnišnice, je kar takoj prijel za delo in, vešč obrtniških del, usposobil tudi elektriko.
V dar so prejeli še delujoč, čeprav rabljen pralni stroj in si življenje tako zelo minimalizirali, da lahko preživijo v lastnem domu. Dogovorili smo se za potrebne dobrine in sredstva, da bodo lahko sami čim prej vzpostavili razmere, ki jim bodo olajšale življenje. Gospod je dejal, da sploh ne razmišlja, da bi se preselil kamorkoli. Kajti izkušnje, ki so jih imeli kot štiričlanska družina, so bile zares tako zelo grde. Prepričan je bil, da če pohitijo in postorijo čim več sami, bi morebiti še do mraza lahko kurili v vsaj enem prostoru. Res, da je kurilna peč, ki bi grela vso hišo, po oceni strokovnjakov povsem uničena, toda on je še vedno prepričan, da jo bo lahko popravil sam.
Veliko je še bilo poškodovanih in porušenih hiš ter obupanih lastnikov. Vodna ujma je poškodovala tudi celotno naselje montažnih novogradenj. Narava na tem področju ni bila milostna do naselij. Tudi ne do tistih objektov, ki so tam stali že mnoga desetletja in ob večkratnih prenovah gostili že več generacij lastnikov.
Moč pomoč in upanje
Ko sva zapuščali pokrajino, ki je po povodnji ponekod spremenila svojo prejšnjo podobo, se je v najine misli in dušo znova prikradla potreba, da obiščeva prav vsa območja poplav. Da med ljudi, ki jih je prizadela vodna ujma, ponašava upanje in vero, da ne bodo ostali sami. Da jim pomagamo z vsem, kar zmoremo, imamo in znamo na poti do vzpostavitve pogojev življenja, ki ne bo nikoli več takšno, kakršnega so poznali dotlej. Hkrati pa sva čutili tisto iskreno hvaležnost za vsakogar, ki vstopa v življenja žrtev poplav, saj potrebujejo moč, pomoč in upanje, s katerimi bodo odpravili malodušje in žalovanje za vsem, kar jim je vzela vodna ujma.
In ko sem se vračala v Ljubljano, je v mojo dušo sedla tema. Obžalovanje mladih življenj, ki sta ugasnili, čeprav bi imeli družbi še veliko podariti. Ob tem sem pomislila na sistemske izzive v zdravstvenem sistemu, ki predvsem na področju psihosocialne pomoči potrebuje nujne spremembe, da bo takšnih žalostnih zgodb čim manj.
