Zgodb, ki potrebujejo podporo in pomoč, je sleherni dan prav zares veliko, da ne rečem preveč. Kljub temu, da se prav vsaki srčno posvečamo praktično vsak dan več mesecev, let, nekaterim celo več desetletij, se ne končajo vse samo lepo. Se jih pa zagotovo več kot polovica. Prav klica Alje sem bila tisti večer še posebej vesela, saj je po turbulentnem življenjskem obdobju sredi preteklega leta povila drugega otroka. In življenje mlade družine je potekalo umirjeno in stabilno.
Njeno primarno družino sem spoznala, ko je imela Alja devet let. Živela je v družini, odmaknjeni od ljudi, v viničarski hiški, ki nikomur ni nudila varnega zavetja. Očka je bil funkcionalen alkoholik, zaposlen kot delavec v kovinski industriji, mamica izgubljena duša, ki je bila brezposelna in bolna.
Pripotovala z avtostopom, zaudarjala po urinu in alkoholu
Najino prvo srečanje je bilo pred 15 leti. Bila je izjemno neurejena, zaudarjala je po urinu in alkoholu in namenjena naj bi bila na pregled v Univerzitetni klinični center v Ljubljani, kamor je pripotovala z avtostopom. Njena zgodba je bila že na meji verjetnosti, toda stanje, v kakršnem je prišla na pogovor, sem morala takoj spremeniti. Tekla sem v skladišče po perilo in oblačila, jo usmerila v naše toaletne prostore, da se je umila in preoblekla ter jo odpeljala v bolnišnico.
Še isti teden smo družino obiskali doma. Nihče v vasi, kjer naj bi živeli, jih ni poznal, niti ni vedel za njihov dom. Komaj smo našli razpadajoč objekt, ki je bil bolj podoben hlevu kot stanovanjski enoti. V hiši je bil en sam prostor. Namesto oken so bile line, ki so jih zastirale deske, edina svetloba je prodirala skozi zasilna vrata. Na sredini je bil gašperček, ki je ogreval prostor. Na oguljenem divanu je Alja z očkom igrala Človek ne jezi se. Imel je povito nogo in povedal, da je v bolniškem staležu, medtem ko je bila mamica v bolnišnici. Prostor je osvetljevala na žici pritrjena žarnica. V hiši ni bilo vodovoda, higiensko stanje pa je bilo nepredstavljivo in povsem nedopustno.
Izvedeli smo, da se je družina v kraj preselila na črno pred dobrim mesecem dni. Poprej so živeli pri očetovih starših, ki niso prenesli Aljine nefunkcionalne mame in pogosto opitega sina, ki, dokler ni spoznal Aljine mamice, ni niti pokusil alkohola.
Celostna in takojšnja pomoč ZPM Ljubljana Moste-Polje
V reševanje stanja družine smo takoj pristopili z našo celostno podporo in pomočjo. Poleg finančne in materialne pomoči smo jim omogočili tudi brezplačno pravno in psihosocialno pomoč ter strokovno vodenje in delavnice za krepitev funkcionalnih kompetenc. Pri opolnomočenju družine smo sodelovali z lokalnim Centrom za socialno delo, kjer družine poprej niso mogli poznati. Pomagali smo sanirati objekt, ki je postal njihov pravi dom. Omogočili smo priklop vodovodnega sistema ter usposobili mamico, da je obvladala gospodinjstvo in postala delovno aktivna. Alja pa je postala naša deklica. Vključevali smo jo v vse dejavnosti in ji nudili učno pomoč, saj je ob našem prvem srečanju ponavljala razred. Družina je dobri dve leti po naši celostni podpori živela uspešno samostojno življenje.
Tedaj pa je neozdravljivo zbolel Aljin očka. V nekaj mesecih je družina znova potrebovala našo podporo in pomoč. Alja je po uspešno opravljeni osnovni šoli nadaljevala izobraževanje v srednji strokovni šoli. Omogočili smo ji življenje v dijaškem domu, ves čas je bila vključena v Botrstvo v Sloveniji in prejemala je tudi štipendijo. Bila je zares prizadevna in učno uspešna. Udeleževala se je različnih tekmovanj in prejemala številna priznanja. Očka so medtem upokojili za polovični delovni čas in ob vikendih, ko je Alja prihajala domov, ga je osrečevala s podrobnim opisom življenja v dijaškem domu in šoli. Vsake počitnice je z očkom hodila na počitniško delo v podjetje, kjer je bil zaposlen. Z njenim delom so bili več kot zadovoljni, očka pa ponosen na svojo hčerko, ki je družini pomagala z zaslužkom.
Po opravljenem drugem letniku se je vesela vračala domov. Z očkom sta živela v zares dobrem, lahko bi dejali nerazdružnem odnosu. Kot vsak vikend je tudi takrat hitela, da mu pokaže najlepše ocene in priznanja ter mu steče v objem, ko ji je zastal korak. Zagledala ga je negibno ležečega pred vhodnimi vrati. Stres, ki ga je doživela, jo je spremljal celotno šolsko leto. Pomagali so ji naši terapevti v Verigi dobrih ljudi, da je predelala bolečino izgube in se lahko vrnila v dijaški dom in šolo.
Odlično je zaključila srednjo šolo in se vpisala na želeno fakulteto. Uresničevala je očkovo željo, da nadaljuje študij. K temu so jo spodbujali tudi v podjetju, kjer je ob delu preživljala počitnice. Delodajalec ji je obljubil štipendijo in redno zaposlitev po zaključenem študiju. Prejela je potrditev, da je sprejeta na strojno fakulteto. Bila je vesela in ob delu si je uredila bivanje v študentskem domu.
Očitki, nerealna pričakovanja in manipulativna mama
Ko je naznanila, da odhaja, je mama od nje terjala, da ostane doma ter skrbi zanjo in za dom. Očitala ji je, da sama nima dovolj sredstev, da bi zmogla mesečno preživetje. Alja je bila v silni dilemi. Kljub vsem spodbudam, tudi našim, ni zmogla zapustiti mame. Delodajalec ji je ponudil redno zaposlitev, sama pa je bila prepričana, da bo zmogla študij tudi ob delu. Kmalu je ugotovila, da je podcenila stanje, v katerem se je znašla. Razočarana nad seboj je zapolnila popoldneve in mnoge noči z dodatnim delom. Mama pa je imela do Alje še večja in nerealna pričakovanja. Upravljala je z njenim zaslužkom ter bila groba in manipulativna, zato nista zmogli dobrega odnosa. Ko je Alja spoznala fanta, s katerim je vzpostavila spoštljiv, ljubeč in dober odnos, je obema prepovedala vstop v hišo.
Alja se je razočarana odselila in s partnerjem sta kmalu postala starša. Oba sta bila zaposlena. Partner je uspešno opravljal gostinsko dejavnost in se zanjo tudi zadolžil. Čas koronavirusa in izrednih ukrepov pa je posegel tudi v Aljino novo družino. S partnerjem sta ostala brez dela in posledično brez prihodka. Nista zmogla pokriti stroškov osnovnega preživetja, niti vračila dolgov. Pristala sta na cesti. Mama, ki je brez obvestila prodala hiško, v kateri je Alja odraščala, in porabila vsa sredstva, ji ni hotela pomagati. Takrat je Alja z družino za leto dni znova postala naša. V Verigi dobrih ljudi je celotna družina prejemala več oblik pomoči. Oba s partnerjem smo dovolj opolnomočili, da sta lahko znova pričela z delom ter živela mirno in samostojno življenje. S prihodkom so skrbno upravljali, zmogli plačilo najema stanovanja in mesečno poravnavo dolgov, v novo samostojno in mirno življenje pa je pokukala tudi novorojenka. Alja nas je večkrat poklicala in z nami delila svojo srečo.
Družinski mir pa je pričela kaliti Aljina mama. Bolna, brez sredstev in povsem neuravnovešena se je pojavila z zahtevo, naj ji pomagajo preživeti. Alji se je zasmilila, zato ji je na široko odprla vrata svojega doma in srca.
"Ne zmorem več takšnega življenja, pomagajte mojemu partnerju, prosim, da bo lahko poskrbel za oba otroka"
Toda prisotnost mame, njene zahteve, poniževanje in zloba, s katero je zastrupljala ljubeče ozračje mlade družine, so silovito načenjali Aljino ne le fizično, ampak tudi duševno zdravje. Hkrati so povišani stroški presegali družinski proračun, ki sta ga mlada starša poprej imela do zadnjega centa razporejenega. Nista več zmogla plačila najemnine, kurjave, celo hrane za otroka je zmanjkovalo. Alja se je sesuvala sama vase. Pomagati ji ni zmogel niti ljubeč partner. Njeno težko stanje pa je še dodatno poglabljala njena mama.
Tisti večer je znova poklicala. Vesela sem bila klica, nato pa je sledil šok.
"Ne zmorem več, ne zmorem več takšnega življenja, pomagajte mojemu partnerju, prosim, da bo lahko poskrbel za oba otroka ..."
Ranljivost življenj postaja vse večja in hvaležnost, da smo tukaj in zdaj z vsem, kar zmoremo in znamo, je za mnogo naših dnevnih zgodb neprecenljivo. Prav za vsakega, ki mu je mar za življenja drugih, sem neizmerno hvaležna. To je ZPM Ljubljana Moste-Polje s strokovnimi sodelavci, prostovoljci, donatorji, podporniki. Hvala, hvala vsem.
In tudi Alja z družino je znova v vseh naših programih.
