Predzadnji teden tekmovanja se je zate končal zelo uspešno, postal si namreč prvi polfinalist sezone. Tvoje veselje je bilo nalezljivo, uvrstitev v polfinale pa zaslužena, saj si se resnično dokazal. Kaj pa se je dogajalo v tebi in okoli tebe po snemanju in pred samim polfinalom?

Po koncu snemanju sem bil zares ekstatičen. Prevzelo me je zares veliko veselje, v hiši je vladala zares dobra volja. Tukaj gre zahvala predvsem mojim sotekmovalcem, ki so moj dosežek zares dobro sprejeli, veselili so se zame in z mano, kar je še dodalo k doživetju. Ustvarili so mi okolje, v katerem sem se lahko zelo nesebično veselil svojega uspeha, kar mi je takrat in mi tudi še vedno zelo veliko pomeni. Pred samim polfinalom se ni dogajalo nič posebnega, po hiši se je pospravljalo, pripravljali smo se na konec naše izkušnje, pakirali smo hrano za domov. Meni osebno, pa je na večer pred polfinalom zagodel želodec. Ne vem, ali je bilo kaj, kar sem pojedel, ali pa neka mini viroza. Noč sem preživel na stranišču. V kombinaciji z izmučenostjo celotnega tekmovanja in pa tudi pritiskom naslednjega dne, me je vse skupaj povozilo, tako psihično kot fizično. Energije enostavno nisem imel več nič.

Tudi Luka Jezeršek je opazil, da v polfinalu ne kuhaš s tisto pravo energijo ...

Enostavno sem bil do konca izmučen, bolečine v želodcu še niso popustile. Bil je zares nesrečen splet okoliščin zame.

Ali je sama uvrstitev v polfinale tudi dosežek, na katerega si najbolj ponosen?

Zanimivo je, da me tekom oddaje nikoli niste slišali, da sem nase ponosen. Zakaj? V moji glavi je ponos nekaj, česar so lahko deležni ostali iz moje strani. Če rečem, da sem ponosen nase, to enačim s tem, da sam sebi všečkam objavo na socialnih omrežjih. Biti ponosen sam nase ni nič vredno, to, da so drugi ponosni nate, to po mojem mnenju šteje. Je pa uvrstitev v polfinale zagotovo eden mojih največjih dosežkov v življenju, verjetno največji. Zelo sem zadovoljen s tem, kako sem se odrezal in kako daleč sem prišel. Mislim, da si ne morem očitati ničesar.

V polfinalu si si za nasprotnico izbral Anjo Fir. Z Zalo Pungeršič sta taktično izbirali med mesnico in ribarnico, Anja je izbrala ribe, ker naj bi bilo to tvoje šibkejše področje. Kako bi komentiral njuno oz. Anjino potezo?

Anja in Zala sta dobili to priložnost in mislim, da bi bil zelo razočaran nad njima, če je ne bi izkoristili. V polfinalu takega tekmovanja kot je MasterChef se ti ne sme zgoditi, da te dobijo na šibkejši točki. Zmagovalec je lahko le nekdo, ki obvlada vse. Menim pa tudi, da sta imeli Anja in Zala tudi malo sreče, saj se mi zdi, da sta bolj kot na najine slabosti igrali na svoje močnejše kvalitete, slučajno pa se je vse skupaj poklopilo tako, da so bile njune vrline najine slabše točke. No, moje zagotovo, za Žigo zgolj špekuliram.

Anja je uspešneje zaključila merjenje vajinih 'kulinaričnih moči'. Kako si se počutil, ko si se moral posloviti od pokala?

Pokala zares nisem imel nikoli v mislih, ni bil v središču moje motivacije. Počutil sem se razočaranega zgolj zaradi načina, kako se je vse skupaj odvilo. Zares veliko željo sem imel, da tudi če, oziroma, ko izpadem, da to naredim z dobrimi krožniki in super jedmi, kar pa mi na koncu ni uspelo. To me je precej potrlo in kar nekaj časa sem se moral prepričevati, da si ne smem očitati ničesar. Bil pa sem tudi izjemno vesel, tako za Anjo kot Zalo, obema sem v tistem trenutku zelo privoščil njun uspeh.

Kakšna je bila vrnitev v realno življenje po tako dolgem času?

Priznam, da sem imel kar nekaj težav. Takoj po koncu izgubiš nek cilj, ko se zjutraj zbudiš ti nekaj manjka, nekaj, za kar si živel zadnje tri mesece življenja. Za mano je prišla tudi neka kriza odtujenosti od sotekmovalcev, a to smo rešili, ali pa rešujemo še sedaj (smeh) z rednimi druženji ali pa vsaj preverjanjem, kako gre ostalim. Počasi, a vztrajno sem se privadil nazaj, še vedno pa me vleče nazaj v MasterChef kuhinjo. Zadnjič sem izpolnil prijavnico za deseto sezono, a si je nisem upal poslati. (smeh)

Kako so tvojo pot v tekmovanju komentirali tvoji najbližji?

Zdi se mi, da vsi pokajo od veselja in ponosa, na trenutke mislim, da je vse pretirano in da si nikakor ne zaslužim vsega tega 'pompa'. Sem samo mulc, ki je šel v nek šov kuhat, zaradi tega, ker zares rad kuha in se uči nove stvari.

Bine Volčič ti je ob slovesu položil na srce, da kuhaj še naprej. Kar zagotovo boš, ampak ali bo to samo doma, ali želiš pridobljeno znanje deliti tudi z gledalci?

Vedno sem na voljo za širjenje znanj in navdihovanje drugih. Vse moje znanje in izkušnje so na voljo, samo vprašati je treba. (smeh) Zagotovo jih bom delil prek socialnih omrežij, primarno na YouTubu, morda pa tudi na kakšnih delavnicah, tega še ne vem. Brez dvoma pa se bom še naprej boril za vse tiste zanemarjene dele zelenjave, ki po nepotrebnem romajo v koš, in o tem poskusil ozavestiti čim več ljudi.

Kakšnih kulinaričnih projektov pa se nameravaš lotiti, oziroma bi si jih želel izpeljati?

Zadal sem si zelo obsežen projekt, za katerega računam, da mi bo vzel verjetno tri leta ali več. V tem trenutku še nisem zasledil nič podobnega, zaradi česar ne bi razkrival preveč podrobnosti, ideja se mi namreč zdi zelo zanimiva, ne bi pa rad, da jo nekdo z več sredstvi izvede hitreje kot jaz. Kar pa se tiče želja, z veseljem bi imel kako kuharsko oddajo ali pa kuharsko potovalno, a žal zaenkrat nimam sredstev, da bi to uresničil v lastni produkciji. V luči tega bom raje začel sam, s temi stvarmi, ki jih imam na voljo doma, ter počasi napredoval, en korak za drugim, en dan za drugim.

Vse oddaje devete sezone MasterChefa Slovenija si lahko ogledate na VOYO.