Roglič se z ekipo ne predaja: Gira ni konec, vse se lahko še zgodi

Vzpon na zloglasni Mortirolo je Primožu Rogliču v 16. etapi pobral veliko moči, saj je moral loviti vodilnega v skupnem seštevku Ekvadorca Richarda Carapaza (Movistar) in, vsaj na papirju, prvega konkurenta v boju za rožnato majico Italijana Vincenza Nibalija (Bahrain–Merida), ki sta se podala v beg. Z dobrim spustom in zaključkom etape je zaostanek, ki se je v nekem trenutku že bližal meji dveh minut, uspel vsaj malce zmanjšati.

"Seveda smo ga obveščali o vzponu in tem, koliko mu je še ostalo. V tistih trenutkih gre le za boj, najbolj s samim seboj, da bi dal čim več od sebe, to pa je bolj ali manj vse. Ve, da mora pritiskati, ve, da se mora boriti in to je to," je portal cyclingnews.com po etapi citiral športnega direktorja Rogličeve ekipe Addyja Engelsa.

Upali na približanje v zaključku etape
Engels se je za dogodke iz prejšnje etape, ko je Roglič zaradi odsotnosti spremstva ob menjavi kolesa izgubil precej nepotrebnih sekund, že opravičil, tokrat pa je moral z varovancem spet priznati premoč največjim tekmecem. Etapo s ciljem v Ponte di Legnu je sicer dobil domačin Giulio Ciccone (Trek-Segafredo), medtem ko sta Nibali in Carapaz  v cilj prišla z zaostankom 1:41 minute, Roglič pa s tremi minutami in s tremi sekundami zaostanka, tako da ga je v skupnem seštevku zdaj prehitel še italijanski tekmec.

"Na koncu mu je uspelo omejiti škodo s Simonom Yatesom in Baukejem Mollemo, Yates pa je imel tudi podporo (Mikela) Nieveja. Če si v takšnih trenutkih sam, potem je lahko izguba časa še večja, a dobro so nadaljevali naprej," je etapo analiziral Engels. 

"V nekem trenutku so nas prek radijske zveze obvestili, da pri koncu spusta zaostaja le še 40 sekund, tako da smo upali, da bi lahko tako nadaljevali in se približali. Na koncu se je spredaj oblikovala močna skupina, ki je imela danes močne noge, mi pa moramo biti pošteni in reči, da so bili tam spredaj najboljši fantje, borili smo se na najboljši možen način."

'Ne bomo se predali'
Engels je še bojevito napovedal, da Giro po kraljevski etapi ni odločen, vroče žezlo v nizozemsko-slovenskem ognju je seveda še vožnja na čas, prvi kronometer na Giru je Roglič seveda suvereno dobil. 

"Ne bomo se predali. Moramo biti pošteni in danes reči, da Roglič ni bil z najboljšimi plezalci, za temi fanti pa bo moral nadoknaditi nekaj časa," dodaja Engels. "Moramo reči, da je realistično in pošteno reči, da nam to lahko uspe. Seveda je tu še vedno vožnja na čas, seveda se lahko reči še spremenijo, ta Giro je bil do sedaj res nor in morda se bodo reči obrnile. V tem trenutku pa bomo rekli, da se ne predajamo, da smo še v boju, v boju za rožnato majico in stopničke. Mora le slediti najboljšim fantom in jim nekako nekje uiti, danes pa to gotovo ni bilo mogoče."

Ciccone: Čakal sem dve leti
Povsem drugačno razpoloženje je bilo v taboru zmagovalca Cicconeja, ki je tik pred prečkanjem ciljne črte od silnega veselja med občinstvo vrgel celo sončna očala.

"Na to drugo etapno zmago sem čakal dve leti. Zato sem zakričal od veselja na ciljni črti, ker je bil dan težek, z veliko dežja in mraza. Jan Hirt ni želel sodelovati, zato je bilo med nama nekaj napetih trenutkov, a na koncu sem z vsem skupaj zadovoljen," je dejal 24-letnik iz okolice Pescare.

Carapaz zadovoljen s pomočjo ekipe
Carapaz, ki je pred zadnjimi petimi etapami skupno vodstvo pred Rogličem še povečal na več kot dve minuti (2:09), je bil zmerno zadovoljen s prikazanim.

"Če povem po pravici, je bil dan zelo naporen, še posebej zaradi vremenskih razmer in vzponov. A kot ekipa smo zelo dobro delali za Mikela Lando in mene. To je bil še en dober dan v smislu pridobljenega časa v skupnem seštevku," pravi ekvadorski as.

Naslednja, 17. etapa, se bo začela s spustom do Val di Nona, sledi vzpon do prelaza Mendola ‒ nato sledi spust v Bolzano in vzpon v dolino reke Eisack do Bressanoneja, najzahtevnejši pa bo zadnji vzpon (8,5-odstotni naklon) 5,5 kilometra pred ciljem, ki bo poleg strelišča na biatlonskem stadionu v Anterselvi: