Družinske solze v tolažilnem objemu

Budilke so Slovencem, ki so prišli v Pariz, zazvonile že zelo zgodaj, tam nekje okoli šestih. Treba je bilo namreč vstati in se z vseh delov mesta prebiti do Arene Sud 1, kjer se je ob devetih zjutraj začenjal boj za uvrstitev v polfinale. Sonce se je šele dobro dvignilo nad obzorje, ko so slovenski navijači že prihiteli tja, samozavestni in polni optimizma.

Naša odbojkarska reprezentanca, ki se je preko kvalifikacijskih turnirjev v Turčiji in na Japonskem ter v domačih Stožicah prvič v zgodovini prebila na olimpijske igre, je v Parizu blestela tudi v skupinskem delu in se neporažena uvrstila v finale. Tam jih je čakala Poljska, a niti to navijačev ni preveč skrbelo, saj so jih Slovenci v preteklosti že ugnali, denimo tudi na domačem svetovnem prvenstvu v Katovicah. A vseeno je odbojka na Poljskem religija, njihovi igralci se lahko pohvalijo tako s statistiko kot z gorečo navijaško bazo.  

Na dvoboj glasilk so se pripravljali tudi slovenski navijači. Med čakanjem za mizami v preddverju srečamo družbo iz Žalca, ki je priprave vzela povsem resno. Saša lepi nalepke na Emina lička, njeni nohti so v olimpijskih barvah. Slovensko zastavo si je nanje narisal Blaž, ki razkrije še večji podvig, ko sname navijaški klobuk. Že pred pol leta je svojega frizerja obvestil, da bo potreboval tudi modro in rdečo barvo. "Ko bomo sedeli v domu upokojencev in igrali tarok, bomo lahko obujali spomine, kako smo bili mladi in neumni," se smeji Saša. 

Marko Kozamernik je v dvorano prišel oblečen v sinov dres, prinesel je tudi veliko zastavo. V prvih vrstah sektorja D je bil daleč najglasnejši, glasno je bodril Jana in njegove soigralce na parketu, neštetokrat skočil na noge in mahal z zastavo. V sosednjem sektorju A je podobno počel oče Roka Možiča.  

A Poljaki že od samega začetka niso dajali preveč priložnosti za slavje, prvi niz so suvereno dobili. V drugem so na svoj račun vendarle prišli slovenski navijači, a kaj, ko je silovit napad v tretjem nizu tehtnico spet prevesil na poljsko stran. Četrti niz je le še potrdil njihovo premoč. Slovenske sanje o olimpijski kolajni pa so se razblinile. Do Pariza je vodila tako dolga in veličastna pot, nato pa je bilo v dveh urah vsega konec.

Združeni v žalosti

Poljski odbojkarji so presrečni popadali po tleh, njihovi navijači pa skočili v zrak. Na drugi strani mreže so se slovenski igralci v tišini objeli, njihovo razočaranje je bilo otipljivo vse do tribun. Ko se je Jan Kozamernik napotil proti staršema, je bilo na njegovem obrazu jasno vidno, kako močno so si fantje želeli ta uspeh. Njihovi bližnji pa so seveda čutili skupaj z njimi. Kozamernikovi so se tesno objeli, čustva so premagala vse tri.

Zaradi igralcev je srce bolelo tudi navijače. "Ni nam toliko žal rezultata, kot nam je žal njih," so nam pojasnjevali, ko so takoj po tekmi zasedli teraso lokala na drugi strani ceste. Nemudoma so okupirali tudi tamkajšnje ozvočenje in izbor glasbe je mimoidočim nakazoval, kdo je zdaj tam gospodar. Zvoke iz zvočnika so nato še podkrepili s svojimi grli.  

Niso pa pozabili na športno vedenje, ko se je med njimi znašel osamljen poljski navijač, so mu takoj zaploskali, ga objeli in skandirali: "Poljska, Poljska." Njihova čestitka ga je vidno ganila, takoj jim je vrnil: "Slovenija, Slovenija."

Četrfinale, Poljaki ... pa ne že spet

V Parizu pa je bil še nekdo, ki dobro ve, kakšen je občutek, ko ti v četrtfinalu vzamejo upe na kolajno, ki se je že svetlikala na obzorju. Ironično – tudi takrat so bili krvniki Poljaki.

Pisalo se je leto 2022, slovenski košarkarji pa so z zlatim kapetanom Goranom Dragićem na čelu korakali proti ubranitvi evropske krone, ki so si jo na glavo nadeli na Eurobasketu 2017 v Istanbulu.  

Četrtfinalno tekmo s Poljsko so mnogi navijači že vnaprej smatrali za dobljeno, nato pa je sledil šok. Namesto v boj za evropski vrh so morali naši košarkarji domov. Zato Dragić dobro ve, kako so se danes počutili naši odbojkarji. "Solzne oči, žalost," zmaje z glavo. "Tako sem se počutil jaz, ker vem, da če bi še desetkrat z njimi igrali, bi jih devetkrat premagali," je priznal v pogovoru za 24ur.com ob robu okrogle mize o vrhunskih športnikih po končani karieri. "Pride pač tisti slab dan, ki sploh ne vem, kako se zgodi. Vsak športnik bi imel rad čim manj teh slabih dni," pristavi.

Odbojkarje je bodril tudi osebno, tekmo si je ogledal v dvorani: "Bil sem kar nekoliko jezen, ker sem sedel med Poljaki in so mi šli kar malo na živce, če po pravici povem," se je pridušal s skesanim nasmeškom. "Podoživljal sem tisto tekmo," ga spomin vrne v september 2022 in tisti šokanten košarkarski poraz v Berlinu.

"Našim fantom danes ni šlo, ampak res smo lahko ponosni nanje, kajti vsa ta leta so nam dajali polno navdiha, lepe večere, veliko zmag, tako da vsa čast," je poudaril. "Danes pa jim vsekakor ni lahko, vemo, kako trnova je pot, da sploh prideš na olimpijske igre. Pa še ob tem, da si tako blizu kolajne, samo ena tekma te loči od tega, da vsaj igraš za bron," še pove.  

Nasvidenje v naslednjem pravljičnem poglavju 

Dragićeve besede so se zrcalile tudi na čustvenem večernem sprejemu v Slovenski hiši. Bučen aplavz, zahvala za vse tiste trenutke v polnih Stožicah, izkazano spoštovanje staršem, brez podpore katerih te zlate generacije zagotovo ne bi bilo, so znova orosili marsikatero oko. Nato pa je Metod Ropret, predsednik Odbojkarske zveze Slovenije, obljubil, da to vseeno ni konec pravljice: "Še naprej se bomo borili za te naše barve in za ta naš grb, to niso naše zadnje olimpijske igre." 

Prav, dogovorjeno torej. Fantje, hvala in nasvidenje v naslednji epizodi.