Baloni za Metko in še topli letalski sedeži

Odhodi in prihodi na Letališču Jožeta Pučnika so v teh dneh v znamenju potovanj v Pariz in vračanju z njega. Do francoske prestolnice je z Brnika neposredna povezava dvakrat (trikrat) na dan. Ker je tja odšla najštevilčnejša odprava športnikov v zgodovini Slovenije, je premosorazmerna s tem tudi količina sorodnikov, prijateljev in ostalih navijačev, ki se od njih poslavljajo, jih pričakajo in potujejo za njimi.

Ko je judoistka Andreja Leški Slovence je razveselila z zlato olimpijsko kolajno, jo je na Brniku pričakal bučen sprejem. Čeprav se njena sotekmovalka Metka Lobnik v domovino ni vrnila z odličjem okoli vratu, njena brat in sestrična nista dovolila, da bi njen nastop na olimpijskih igrah minil, kot da se ni nič zgodilo.

Ko sta na terasi lokala čakala, da z rahlo zamudo pristane nedeljski večerni let iz Pariza, sta se oborožila s šopi pisanih balonov. "Tako za hec sva jih prinesla, da ne prideva praznih rok," se je smejal Matija, njena sestrična Lana pa je polega tega oblekla še rožnato majico z napisom Paris 2024. Starša sta si Metkin nastop odšla ogledat v živo, preostanek družine pa je njen dvoboj spremljal preko televizije. "Bil je drugačen občutek kot običajno, bolj napeto je bilo, saj so olimpijske igre navsezadnje le vsaka štiri leta," prizna njen brat.

Ko je Metkino letalo pristalo in so se iz njega izkrcali vsi potniki, je na terminalu že čakala nova skupina, da jih zamenja na njihovih sedežih. V vrsti sta stala tudi Žiga in Aljaž. Pogovor je nanesel na pretekle navijaške poti, oba sta bila tudi na nedavnem evropskem prvenstvu v nogometu v Nemčiji. "Govorili so, da je bila tekma v Münchnu, ki je bila ob 15.00, zgodaj. Ne, tole bo zgodaj," zavije z očmi Žiga, dober prijatelj slovenskega  odbojkarskega reprezentanta Roka Možiča.

Fanta sta se namreč odpravljala na ponedeljkov četrfinale, ki je danes na sporedu že ob devetih zjutraj, kar pomeni, da so budilke zazvonile že zelo zgodaj. Pariz je namreč ogromen, olimpijska prizorišča so razmetana po vsem mestu, potovalni čas pa podaljšujejo številne zapore. "Tudi moj oče je dejal, da gremo to noč kar v hotel čim bližje dvorani, potem pa se bomo preselili drugam," pravi Aljaž.

"Tamle sedi," pokaže dve vrsti za seboj. "Midva sva kupila karte že pred petimi meseci, on pa včeraj. Ko je dobil karto za četrtfinale, mi je prišel povedat, da si je rezerviral let v Pariz za nedeljo zvečer. Pa sploh ni vedel, da je to tudi najino letalo," v smehu razloži.

Tudi onadva z Žigo sta nazadnje uspela priti do kart za jutranjo četrtfinalno tekmo, kjer Slovenijo čaka obračun s staro znanko Poljsko.

"Imela sva že kupljene vstopnice za popoldanski četrtfinale, ampak so ta termin dali gostiteljici Franciji. Tiste karte sva na uradni aplikaciji vrnila v ponovno prodajo, dobiš vrnjen denar, mislim pa, da ti na koncu odtegnejo okoli 20 odstotkov vrednosti. Na tak način sva potem v ponovni prodaji od nekoga drugega dobila karte za to jutranjo tekmo. Na olimpijskih igrah gre vse preko uradnih kanalov, nič preko črnega trga," opišeta. Za sedež v coni A sta odštela 200 evrov.

"Ampak žal pravijo, da je na olimpijskih igrah bolj gledališko vzdušje. Ravno zato, ker vsak kupi karte zase, sedi na svojem koncu in Slovenci ne bomo skupaj," skomigneta z rameni.

Za zdaj imata povratno vozovnico do Ljubljane v četrtek. "Zato, da si bova ogledala še polfinale, že imava karte. No, če pa se uvrstimo v finale, potem pa povsem možno, da zamakneva vrnitev domov," pravita. "Bova kar na ulici spala, če bo treba," v smehu pristavi Aljaž.