Poosebljanje enotnosti ali slovenska odbojka

Se še spomnite obljub slovenske odbojkarske reprezentance pred začetkom 33. poletnih olimpijskih iger v Parizu? Naj vam pomagam: "Za nas bo vsaka tekma kot finale!" Geslo, ki se ga držijo ne glede na to, kdo stoji na drugi strani mreže. Ko niso zavezani reprezentančnim obveznostim, imajo čas zase, za najbližje, ko napoči čas za delo, njihovi mobilni telefoni mirujejo, energijo usmerijo v pripravo na tekmo, intenzivni so v spremljanju analize, ki jo pripravlja štab, še bolj intenzivni na vsakem izmed treningov, da bi na tekmi imeli vse razmere za mirnost v najzahtevnejših trenutkih. Ko stopijo na igrišče, ko jih pozdravijo navijači, ko zapojejo himno, pa pred njimi ni varen nihče.

Ne, ker bi Slovenija bila sestavljena iz zvezdnikov, ki imajo najvidnejše vloge v največjih klubih na svetu, ampak zato, ker enotnost, v dobrem in slabem, presega okvire realnosti. Nekaj, o čemer tako zelo radi govorimo, ampak za to bolj malo naredimo. Vzemimo pod drobnogled tekmo proti olimpijskim prvakom Francozom. Zasedbi, ki je leta 2015 varovancem Andreeja Gianija (danes ravno selektorja galskih petelinov) preprečila zgodovinski prvi naslov evropskih prvakov v Sofiji, ki jih je v olimpijskih kvalifikacijah dvakrat premagala, preprečila pot v Tokio, kjer so Earvin N'Gapeth in druščina nato osvojili zlato medaljo ...

Slovenci so urok Francozov zares premagali septembra lani v rimski Lottomatici, ko so dobili tekmo za bron in osvojili prvo medaljo pod vodstvom Gheorgheja Cretuja. Prvič v karieri sem jih videl takrat srečne zapuščati igrišče po velikem tekmovanju. V Parizu so bili namreč po porazu proti Srbom v finalu EP 2019 potolčeni, nič drugače ni bilo v Katovicah (poraz v finalu z Italijo) in nato še v dvorani Spodek po sklepnem turnirju najboljše četverice svetovnega prvenstva (poraza z Italijani in Brazilci). A vseskozi se je zdelo, da je šlo za tekmovanja, ki so skupaj z Ligo narodov predstavljala predigro za olimpijski turnir, kamor se je bilo treba uvrstiti. Nekaj, kar jim do junija letos ni uspelo. Zdaj, ko jim je, so samozavest okrepili, strokovni štab se je našel v položaju, ki ga ne pozna, in zato še bolj zagrizel v delo, posledica so tri zmage v skupinskem delu turnirja.

Utišali zvezde, preživeli festival žvižgov

V dvorani Arena Sud 1 je bilo malo prostih stolov, na njih so prevladovali francoski odbojkarski navdušenci, a hitro so jih utišali slovenski odbojkarji. Naenkrat se je slišalo le še: "Kdor ne skače, ni Sloven'c ..." A bolj kot dogodki na tribuni so me, tokrat kot opazovalca in ne komentatorja tekem slovenske izbrane vrste, navdušili povsem drugi detajli. Enotnost, povezanost, medsebojno spoštovanje, ekipni duh. Nekaj, česar bi si želel vsak dan. Predvsem, ko je najtežje. Ko sem opazoval Tončka Šterna, stroj za doseganje točk, in videl, kako je v prvi vrsti Barthelemy Chinenyeze serijsko blokiral njegove poskuse v zelo pomembnih trenutkih, sem videl Tončka dvigniti roko za napako in moštvo, ki se je zbralo okoli njega, ga bodrilo. Selektor pa je z mirnostjo – čeprav je jasno, da v njem gori – samo dodal piko na i za ohranjanje fokusa vseh na igrišču. Način, s katerim so si prigarali prednost in stopili francoski zaostanek. Leteli so po igrišču za vodstvo z 2 : 0 v nizih, dišalo je po 3 : 0, na koncu so jih Francozi prisilili v igranje 5. niza. 

Imeli so psihološko prednost, razgrete navijače, sestavljene vse elemente v celoto, potrebno za končno zmago. Prvo mesto v skupini! A če si zaustavil Tončka Šterna, nisi zaustavil Slovenije. Ker tu so še drugi fantje, ki čakajo na svoj trenutek. In tu so še drugi fantje, ki se jim bo 'bombarder' iz Slovenske Bistrice kmalu znova pridružil v iskanju poti do zastavljenega cilja. In se je ... za končno zmago. Nad olimpijskimi prvaki. In v reprezentanci ni čutiti evforije, saj se zavedajo, da včeraj storjeno danes ne šteje več. Šteje le enotnost, ki so jo pokazali, ko so bili na tleh in ko so zmagali. Utišali francoske navijače.