Čez noč so se v stavbi A zaradi poplave znašli v krizi. Na pooperativni oddelek so premestili bolnike z intenzivne nege in okrevajoče po posegu. Bolniške sobe so še danes prenatrpane. V njih je po šest bolnikov, dela je za približno 20 sester preveč, bolniške postelje pa si za normalno nego izposojajo z drugih oddelkov. "To pomeni, da včasih tudi trikrat premeščamo bolnike iz sobe v sobo, kar tudi ni dobro za bolnike, ki so vendar težki bolniki. Po operativnem posegu rabijo tudi nek določen mir in tudi niso nudeni pogoji za izvajanje neke kvalitetne zdravstvene nege," pravi Rija Reberšek, vodilna medicinska sestra preoperativnega oddelka.
Onkologi so še vedno razseljeni, delajo v treh operacijskih dvoranah v Kliničnem centru, na onkologiji imajo le en prostor za manjše posege. Težav zaradi pomanjkanja nujnega operativnega materiala ni več, so pa večji stroški pri posegih. "Seveda smo se srečali s tem, da porabimo več materiala za enkratno uporabo, ker nimamo več svoje lastne sterilizacije, vendar delamo s sodobnimi materiali in tukaj ni pomanjkanje na tem področju," je dejala mag. Brigita Skela Savič, pomočnica strokovnega direktorja za zdravstveno nego in oskrbo.
Čakalne dobe se kljub krizi, kadrovski in finančni, niso podaljšale, pravi generalni direktor Onkološkega inštituta prof. dr. Zvonimir Rudolf. Izgube je za okoli 200 milijonov tolarjev. Ob tem zanika očitke, da bi bili za draga zdravila in terapije pacienti prikrajšani. "Tudi naša izguba kaže, da temu ni tako. Mi seveda, ne glede na to, da je večina nastala v prvega pol leta, nismo ustavljali nobenih programov, nobenih zdravljenj, nikjer nismo omejevali in rekli 'zdaj pa nekdo ne bo dobil novega zdravila', ker smo v izgubi," dodaja dr. Rudolf.
Povprečno bolnik na poseg čaka 13 dni, težke razmere pa naj bi se uredile že prihodnjo zimo z izgradnjo novega onkološkega inštituta.
O kritičnih razmerah na Onkološkem inštitutu smo se pogovarjali z onkologinjo Tanjo Čufer, dr. med.
Razmere, v katerih delate, so težke, ne le za bolnike, pač pa tudi za vas, zdravnike. Bo tako vse do izgradnje novega inštituta, ali boste že prej našli kakšno boljšo začasno rešitev?
Žal da, vendar gradnja, kot vsi vemo, napreduje in mislim, da bodo prostorske težave naslednje leto rešene.
Koliko ljudi vsako leto zboli za rakom v Sloveniji in koliko jih ozdravite? Menda je odstotek ozdravljenih pri nas manjši kot v razvitejši Evropi.
Vedno več ljudi zboli za rakom, tako pri nas kot v vseh razvitih deželah. V Sloveniji več kot osem tisoč letno. Ozdravi res manj bolnikov kot v najbolj razvitih severnoevropskih deželah, vendar predvsem zaradi tega, ker bolniki prihajajo v prepoznih stadijih, s preveč napredovano boleznijo.
Prav zato so pomembne preventivne akcije osveščanja ljudi. Kako je s tem pri nas, kako so te akcije uspešne?
Tako je, ravno zato je potrebno zgodnje odkrivanje, kajti če želimo izboljšati preživetje in čim več bolnikov ozdraviti, je potrebno raka zgodaj odkriti in pravilno zdraviti. Pri zgodnjem odkrivanju raka materničnega vratu smo že uspešni, čeprav ni idealno. Program Zora, ki ga vsi poznamo, se srečuje s težavami. Kar se tiče raka dojke, pa se sedaj pripravlja dejansko presejanje, to pomeni aktivno klicanje najbolj ogroženih žensk na mamografije. Upamo, da bomo v naslednjih dveh letih ta program v Sloveniji postavili.
Kaj pa pljučni rak, ki je najbolj pogost pri moških?
Bolezen pljučni rak je zelo težko ozdravljiva ali praktično skoraj vedno neozdravljiva. Bi jo pa lahko cel svet zelo enostavno bistveno zmanjšal, če bi nehali kaditi. Žal tudi po svetu niso najbolj uspešni pri tem, upajmo pa, da se bo v Sloveniji, tudi s protikadilskim zakonom, začel delež bolnikov, ki zbolevajo za tem rakom, zmanjševat.
Kako pa je z zdravili, jih imate dovolj, kljub temu, da so zelo draga?
Zaenkrat imamo zdravil dovolj, vendar pa je razkorak med ceno zdravil in pa sredstvi, ki jih imamo, vedno večji. Zdravila so ekstremno draga in s težavami v zdravstvu, z izgubami, postaja resna nevarnost, da bomo morali že preveč racionalizirati zdravila, drage aparature. Tu bo potrebno v prihodnosti dejansko veliko pozornost nameniti predvsem temu, da ne bomo varčevali samo pri zdravilih, aparaturah, ampak mogoče tudi kje drugje, v organizaciji zdravstva in na drugih področjih.
